O mestu, ki je imelo rado tek

Kolikokrat se je obrnila na glavo jesen v vseh letih, odkar tečemo skupaj, dragi, zvesti bralke in bralci ...

Objavljeno
15. oktober 2019 09.39
Posodobljeno
15. oktober 2019 10.08
Lumpijev tek na Ljubljanskem maratonu. Foto Uroš Hočevar
Velikokrat, za eno celo polnoletnost. In ta jesen je bila vedno najbolj zlata in najbolj naša, skupaj naša, v našem oktobru.
Ko mesto preplavijo tekači in ko zaradi tisočev, kot jih sicer naenkrat v mestu nikoli ni, prebivalci prestolnice ne tarnajo več.

Edinkrat ko mi, Ljubljančani, tečnobe vseh tečnob na Kranjskem, obmolknemo. Edinkrat, ko v našem mestu nismo mi gospodar.
Tako kot se oktobra mesto, ki mu ni para, če ga razumeš, spoštuješ in ga imaš rad takšno, kot je, ne pa da čakaš, da ga boš vzljubil, ko bo tako, kot si ga želiš, tako kot se odene v tiste zlate barve, da jih je mogoče le doživeti, opisati pa ne, tako kot se v daljavi že sluti sneg, ki bo zdaj zdaj padel na Kamniške, Karavanke, daljne Julijce pa na Krim in Polhograjce in tiste holme proti Litiji, tako kot se ulice skrajšajo v noč in se življenje z vrtov seli na toplo, tako kot komu zadišijo kostanji – tako so znak jeseni še ene žareče oči in pot na licih in topla sapa v mrzlem jutru.

Kdor je tekel veliko Ljubljan, bo morda, kot kdo izmed nas, ki smo jih tudi zmogli nekaj, moral priznati, da je mesto med maratonom bolj Ljubljana kot kateri koli drug dan v letu.

Lepša, kot je iz tekaških copat ali izza ograje, lepša je Ljubljana le redko.

Morda kdaj, ko pade prvi sneg, z Gradu, ko se holm sveti v odsevu mestnih luči, grajske sence pa se kregajo s svetlobo za svoj kos odtisa v igri, v kateri nihče ne zmaga, saj so sence tu zaradi svetlobe in svetloba zaradi senc.

Morda je kdaj, pozno poleti, skoraj pod mrak, tako lepa z Ljubljanice, ali pa na dan, opran od dežja, če jo uzreš z Rožnika, skozi okna v drevesih, ki ti odpirajo slikanico našega mesta. Tako zeleno, s kapljami, ki se poslavljajo v nič.
Ljubljanski maraton je ogrlica na vratu, s katero se ponaša bledolična lepotica; ni res, da je taka, ima sanjave oči, za katerimi ne veš, kaj vse se v resnici skriva.

image
Foto Leon Vidic


Tisti, ki poznamo mesto, ki je z nami podelilo kakšno skrivnost, vemo, da Ljubljana tistega dne ni last občanov, ampak slehernika, ne glede na to, od kod ga je prineslo, od kod je prišel.
Tega dne mesto ne sprašuje po ničemer, sprejme te.

Zato so tisti, ki jim je dano teči, tako veseli, oni, ki jim ni, pa otožni, kljub radosti, da drugi tečejo tudi namesto njih.
Mesto z maratonom zdravi samo sebe, svojo dušo, ki jo poleti zaradi neskončnih četic sprinterskih turistov, ki od nje le jemljejo in ji le redko kaj iskrenega dajo, včasih za hip ali dva izgubi.

Tekači v mesto pridejo, da se mu predajo, na njegovih ulicah iztisnejo iz sebe najboljše, kar lahko.
Rekordov ne pišejo številke, ampak nasmehi, ki jih prinese pot, ta pot je velika, a ne nujno pomembnejša kot cilj.
Tisočere poti so pomembnejše od cilja, tu se zdi, v Ljubljani, da je cilj izstop iz samega sebe v mesto in med druge ljudi, skupaj z njimi, ali pa sam z njimi, ni pomembno, samo da si ti in tu in stojiš s tresočimi se nogami in malo zebe, majica se ti lepi na prsi in med nogami si morda ožuljen do krvi in verjetno bo šel kakšen noht v črnino.

Tako se daš mestu, ki se ti je dalo, z odprtim srcem, na poti, kot si si jo bil sam odmeril.
To je eden tistih dni, ko se onim, ki te, umazanega, preznojenega in lepljivega, morda celo smrkavega in prav nič čednega, objamejo brez zadržka – kot bi te kateri koli drug dan v letu nikoli ne.
Taka je Ljubljana, ko se napravi v maraton. Taki so ljudje, ki so vtkani vanj, v pripravo, nastop in spodbudo sleherniku, ki si želi dosanjati svoj krog in skleniti krožnico, stkano iz upov.

Morda smo kdaj že napisali, da nihče ni začel teči iz čiste sreče – se zdi, da še vedno verjamemo, da je tudi to lahko res.
In če zapišemo, da vsakdo pride teč v Ljubljano iz čiste sreče, se tudi ne bomo zlagali; če pa smo se že, je to tista bela laž, ki je le v drugačne tekaške copate obuta resnica.

Teci, Ljubljana ljubljena, sama vase in okoli sebe in zase.
Tako veseli smo, da smo odrasli s teboj; zdaj nas počasi spuščaš, se zdi, da izstopimo iz časa, s katerim smo bili pripeti nate.
Najlepše mesto v najlepšem dnevu, Ljubljana na dan maratona, s tekači, ki vanjo prinašajo življenje in domov nosijo moč, da spet pridejo, ob letu osorej.

Blagor jim. In tebi, da jih imaš, zveste do zadnjega koraka.