Osmi potnik

Objavljeno
13. april 2019 08.04
Posodobljeno
13. april 2019 08.04
Spoštovani vsi, ki boste morda prebrali tale zapis iz leta 2003, ko se je Jure prvič udeležil Dirke čez Ameriko. Kar nekaj let je od tistega poletja, ko smo spremljali Jureta na poti, ki mu je prinesla svetovno slavo; nam, ki smo bili z njim, je prinesla veliko spoznanj o samih sebi. Zame, avtorja zapisanega, je bilo to eno najbolj surovih in neprijetnih doživetij v življenju.


Jure mi je zapisano zameril, čeprav sva že takoj ugotovila, da je vse res. Skušal sem mu razložiti, da je Dirka čez Ameriko lahko samo taka, kot je bila in nič drugačna. Kar nekaj let je trajalo, da sva se .. ne, tista Amerika naju je zbližala bolj, kot sva si milsila in si želela priznati. Z leti sem počasi doumel, kaj vse se je v Ameriki dogajalo, Jure je verjetno počasi spoznal, da smo zanj storili veliko več, kot se je zavedal. Kakorkoli: tako kot je on tvegal življenje na cesti so ga tudi vsi člani njegove ekipe. In tudi člani vseh ekip, ki so ga spremljale kasneje.

V San Diegu, na koncu dirke, mi je rekel, da bi želel postati boljši človek. In vedno, ko sva govorila na štiri oči, mi je povedal, kaj vse je storil na tej poti. Veliko je storil.

Želel bi, dragi bralci, da reportažo preberete zato, da vam bo malček bolj jasno, kako velik špotnik je bil Jure in tudi, kako poseben človek je bil. Lahko si ga kdaj tudi sovražil, a vedno si ga - če si to hotel ali ne - imel tudi rad.

Jure bi 10. aprila, praznoval rojstni dan...

Primož Kališnik, urednik Poleta


Spomini
Sedeli smo za mizo v Poletovi pisarni in se spogledovali. Jure je iskal pomoč; nihče mu je še ni obljubil, a pri sebi smo že takrat vedeli, da bomo šli. »Samo gor me spravite pa boste videli, kaj bo,« je prosil. Vsi smo ga imeli radi: zdelo se nam je, da živi in vadi samo za svoj življenjski cilj, a še ni dobil priložnosti, ki si jo je s trdim delom zaslužil.
Dnevi so bili takrat še kratki in noč je še vladala nad dnem; morda se nam je tudi zato velika poletna avantura zdela tako vabljiva.
Kolesarska dirka čez Ameriko ima nad ljudmi čarobno moč, tisoči sanjajo o njej. Ne le leta, desetletja dolgo. Tisti večer smo postajali njene žrtve, že je stegovala roke po nas; zapeljevala nas je, v glavah so se nam risali domišljijski prizori iz krajev, kjer naj bi morda bili šele čez pol leta.
Zapeljani smo bili vsi razen Primoža Čerina. »Treninge mu bom napisal, a zraven gotovo ne grem,« je rekel.

 

Alien
Čez nekaj mesecev. Zgodnje jutro v Ohiu, do konca dirke je morda še 1500 kilometrov. Ob robu lokalne ceste stojita Petra in Miran, sam sedim za volanom spremljevalnega vozila in sploh raje ne izstopim. Kar čutim, kaj bo, nočem biti poleg. Jure se je nenadoma ustavil, že nekaj dni ne ve dosti zase. Stoji ob kolesu in sprašuje Mirana, kje je in zakaj to počne. Miran mu odgovarja, kot že tolikokrat doslej, da je v Ameriki, na Dirki čez Ameriko, da je tretji do četrti in da se cilj v Atlantic Cityju že bliža. Jure gleda v ženo Petro, nato v Mirana, sprašuje, katera je naslednja postaja in koliko je še do nje. Pogledajo v opis poti, pa ni zadovoljen. Da vsi skupaj lažemo, da ve, kakšni smo, da smo se vse vnaprej dogovorili in da ga namerno zajebavamo ...


Čeprav že kar nekaj dni ne spim več kot tri ure na noč in imam vsega dovolj, mi od smeha tečejo solze. Jure to opazi: »Glej ga, tistega za volanom, samo gleda in smeji se,« pravi. Sklonim glavo. Loti se Petre, ne prvič in ne drugič ... Da mu tudi ona laže, kot vsi, da se ji vidi na obrazu. Pa da Petra in Miran nekaj imata med seboj, ko on vozi, da mutita v bivalniku. Da vsi nekaj imamo.
Vedel sem, da bo hudo. Juretovo kolo je, ne prvič, nato pristalo ob poti, on pa se je obrnil v drugo smer, nazaj proti San Diegu, in odkorakal sto, dvesto metrov. »Hodi, hodi peš nazaj, tri tisoč kilometrov hodi, samo da se te rešimo,« sem si mislil. Nič se mi ni smilil, čeprav sem vedel, da potuje v sanjah. Takrat se je prvič zdelo, da se naša pot morda končuje: ali se mu bo obrnilo do konca, ali bo počila Petra, ki ga takega ni poznala, ali pa ga bo počil Miran; zadnje bi mi bilo tisti trenutek gotovo najbolj všeč.

 

Devet dni samote.


Preveč vsega je bilo zadnje dni.
Petra, dušica, je povsem tiho sedla v avto. Tisti zunaj ni bil njen Jure, videlo se je, da gleda tujca, ki v podobi njenega moža stoji pred njo.
Miran je bil na koncu z živci, že nekaj dni se je videlo, da lahko vse skupaj nadzira samo zato, ker je izjemen, velik človek. Profesionalec. » ... mu mater, naj gre, kamor hoče. Najraje bi mu dal dve taki na gobec, da bi ...« je sikal. Pa se je obrnil in se že ne vem katerič ta teden napotil za njim.
Ta je sedel za cesto. Najbolj sam človek na svetu. Človek, ki je obkrožen s tujimi bitji. S sovražnimi bitji. Človek, ki ne ve, zakaj naenkrat ne more biti več na svojem planetu.
Zasmilil se mi je, prvič in zadnjič v skupnih dneh.


Barva denarja
Nekaj dni prej, pol ure pred štartom. Na parkirišču majhnega motela ob Harbor Boulevardu v San Diegu je Juretova ekipa še zadnjič pregledovala obe spremljevalni vozili, velikanski bivalnik za osem ljudi in enoprostorca. Hrana, voda, zdravila, satelitska navigacija, računalniki z opisi poti, dodatne rotacijske luči in zvočniki za strehi ... Vse je v redu.
Jure, ki bi moral biti že na štartu, se pripelje nazaj in pove, da ni tam še nikogar, ne tekmovalcev ne gledalcev, in da je bil prvi. Pošljemo ga nazaj: le mirno, Jure, še enkrat pojdi tja, za tabo pridemo, samo da ne boš zamudil.


Stojimo na štartu najtežje vztrajnostne preskušnje na svetu: Jureta ni. Nikjer. Postajamo živčni ... Ga je stisnilo in je šel na stranišče, mu je med ogrevanjem počila guma; pa ja ne, da se je v (za Američane) zgodnjem nedeljskem jutru zapletel v prometno nesrečo? Stvar postaja malo nerodna, prvih dvajset kilometrov avtomobili ne smejo spremljati tekmovalcev, ovirali bi promet, ko se bodo ti ustavili pred televizijsko hišo Teda Turnerja in bo ta poslala sliko v svet. To, da je lokalna Tedova postaja posvetila toliko pozornosti Raamu, se zdi Američanom veličastno. Lokalni CNN je vstop v svet. Veliko bolj kot to, da je prispevek naredila tudi NBC.


Deset minut do štarta Jureta še vedno ni. Pol milimetra dolgi lasje na Miranovi glavi gredo pokonci, od naključnega gledalca si sposodi kolo in se brez čelade, pred začudenimi policisti, ki ne morejo verjeti, da si upa brez nje in med vse gostejšim prometom na šestpasovni glavni obalni cesti, zapodi v lov za Juretom. Najde ga pred hotelom Holiday Inn, kjer je bila nekaj dni tekmovalna pisarna.
Jure pravi, da ni vedel, kje je štart: tega dobrih sto metrov od hotela že nekaj dni označuje velika konstrukcija z logotipom dirke, ki se boči ob glavni cesti in opozarja na športno tekmovanje brez primere.

 

Po nekaj dnevih, ko je bil Jure že v svojem svetu.


Vse o sredini
Okoli polnoči je moralo biti, blizu meje med Arizono in Novo Mehiko. Razpoloženje v ekipi, za katero je bilo morda tisoč kilometrov, ni bilo najboljše. Raam je pokazal svoj pravi obraz: spanja tu ne poznajo! Poleg Jureta nas je bilo takrat šest: dva vojaka, stotnik Miran in general Janez, kmet Klemen, kontrolor letenja Matjaž, medicinska sestra Petra in jaz. Ali, v praksi, takole: v spremljevalnem vozilu šofer, navigator in Petra, ki je Jureta ves čas oskrbovala z vodo, tekočo hrano in zdravili, v bivalniku prav tako šofer, navigator in eden, ki je počival. Tako že nekaj časa noč in dan, spanja ni več kot tri ure, tega nismo pričakovali.


Vse bi še šlo, če Jure ne bi ves čas stokal, žalil in tožil, kako hudo mu je, kako ga vse boli in da mu kolo ne gre nikamor. Kako je zaspan. Njegov načrt, da bo vozil 36 ur brez počitka, se je sesul že na začetku, zelo hitro je potreboval spanje. Postajalo je očitno, da je morda res vadil največ od vseh udeležencev dirke, saj je zdaj kolo njegov poklic, a da predpisanega treninga dolgih voženj s samo dveurnim nočnim počitkom ni opravil.


Jure je stopil s kolesa. Snel je verigo in gonilki zavrtel nazaj. Komaj sta se premikali; s sredinsko osjo kolesa je bilo nekaj zelo narobe. Izkazalo se je, da se je tako kilavo vozil tudi zato, ker je moral premagovati veliko večji upor kot tekmeci. Kot bi gonil in hkrati stiskal zavore.


Pred štartom v San Diegu sem videl njegovo orodje za Raam. Majhen kovček. Toliko kot nesem s seboj na morje. Skoraj nič orodja. Znaš vse popraviti? Da zna, razen sredine, ki zahteva poseben ključ in je ne zna, in natančne nastavitve naper na kolesih. Da pa bo sredina tako ali tako zdržala, da ima še vedno rezervno kolo. Rezervne sredine pa ne ... Ko sem videl, da nima s seboj niti ključa za pritrditev pedalov, me ni presenetilo, da me ob prihodu v San Diego ni niti pozdravil.


»Odstopil bom, poglej sredino, šla je, tako ne morem več voziti,« je tulil, »vse me boli, zaspan sem.« Izvemo, da so mu pred odhodom sredino, s katero očitno ni bilo vse v redu, popravljali trije različni mehaniki. Ves bes je zdaj stresal nanje. »Dobro, Jure, saj bo, vzemi rezervno kolo,« smo ga tolažili. Nikakor ne, je tožil, kolo je – obe so mu podarili nizozemski navijači – zanič, okvir je premajhen in ne more niti sedeti na njem. Sekira je, ne pa bicikel! Kolo ni niti nastavljeno nanj. Bili smo osupli, očitno je bilo, da je Jure od treh nalog, za katere smo se dogovorili, opravil le eno: trening. Drugo, zdravila, je prepustil Petri, tretjo, pripravo kolesarske opreme, pa je opravil ... Niti napol ne. Za četrto, dogovorjeni smo bili, da si priskrbi milijon sponzorskega denarja, nam je bilo že v Sloveniji jasno, da ni storil veliko. To skrb je enostavno prevalil na druge.

Spanje, le nekaj minut na dan.


Pokvarjeno, več kot milijon vredno kolo je letelo za cesto. Poseben sedež, ki naj bi preprečil, da bi mu z zadnjice pogledalo sveže meso, se je skrivil. Jure ni hotel več naprej, raje odstopi, hoče spati. Nismo mogli verjeti. Zmerjanja in tarnanja ni bilo konec.
Tega človeka nisem še nikoli videl.
Nenadoma pa ... Žarek svetlobe v noči: mehanik Marka Baloha, ki je z nasmeškom vozil nekaj ur pred nami, ima ključ za odprtje sredine in tudi rezervni ležaj. Fant je eden treh, ki je Juretu sredino pred odhodom nastavljal, tako da zadevo pozna in bi jo gotovo znal popraviti!
Jure ni hotel na rezervno kolo, raje je šel jest in spat, Miran in Matjaž sta zdrvela z avtom za Balohovo ekipo. Če bi ju zasačila policija, bi šla zaradi prevelike hitrosti pred sodnika. In kar za nekaj časa v arest.


Pozno ponoči sta bila nazaj: Balohovi, dohitela sta njihov bivalnik, resda imajo mehanika, ključ, rezervno sredino, a jo potrebujejo zase; lahko pa nam morda posodijo ključ. A ta nam nič ne koristi, potrebujemo tudi mehanika Blaža, ki vozi spremljevalni avto za Markom in ne more pomagati, dokler ne dobi zamenjave na vozniškem sedežu.
Milan in Matjaž sta zviti sedež previjačila na rezervno kolo. Zakaj, hudiča, ga je sploh vlačil s seboj, če je neuporabno, smo se spraševali. Na dirko, za katero praviš, da je tvoj življenjski cilj?
Počutili smo se ... tako neumno.

 

Neskončna bolečina, tretji dan.


Zgodaj zjutraj smo z bivalnikom ujeli Balohov spremljevalni avto in spet prosili za pomoč. Blaž še ne more iz avta, to mora dovoliti Marko, ki pa hoče na tej dirki zmagati in seveda Blaža potrebuje ves čas s seboj. Ampak Marko je pravi športnik, Miran sede za volan, Blaž pa razdre Juretovo tekmovalno kolo. Sredina je fuč! Druge ni, rezervna je tista v kolesu, na katerem je zdaj morda končno le sedel Robič, ona z mojega gorskega kolesa ni prava. Edina možnost se zdi, da najdemo del pri katerem od sotekmovalcev. Vrnemo Blaža in se sredi pustinje v Novi Mehiki, tisoč kilometrov od prve prave kolesarske trgovine, podamo v lov za enim najbolj občutljivih delov v sodobnem tekmovalnem kolesarstvu!


Jure menda sto kilometrov in več nazaj medtem spet meče kolo ob tla, hud prepir da imajo v našem drugem delu ekipe, izvemo. Matjaž mu pove, da ni vzel dveh tednov dopusta zato, da bi bodisi odstopil ali pa ga zmerjal. Z bivalnikom križarimo gor in dol po cesti, a nihče od tekmecev nima tega rezervnega dela. Obupujemo. Jure, tak kot je, ne bo končal tekme ... Še manj kaj dosegel. Sedemo. Miran, Janez, jaz. Sklep: če odstopi, ga pakiramo na prvi avtobus, mu damo toliko denarja, kot ga potrebuje za hrano, letalsko vozovnico do New Yorka, od tam pa ima plačano povratno karto. Sami gremo potem do konca, morda pomagamo Balohovim, sam poskušam še naprej poročati o dirki. Se bom pa več posvetil Marku, ki suvereno vozi na drugem mestu in nikogar ne zmerja in ne žali.

Masaža, dobesedno "živega trupla".


Terry Lansdell, Američan, ni prav daleč za Robičem. Spremljajo ga družinski člani, fant je sijajne volje, kakšna razlika v primerjavi z Juretom. Srečamo se na vrhu klančka, slišali so za našo težavo, lahko nam posodijo svoje tretje kolo! Hvala, fantje, v Atlantic Cityju ga dobite nazaj. Pogledamo kolo: staro je deset let, popolnoma obrabljeno, spredaj ima ob krmilu zataknjeno pero, ki lastniku očitno veliko pomeni, s takim se Jure na Jesenicah ne bi odpeljal niti na sok. Vendar je sestavljeno iz Shimanovih delov, upamo, da bo dobro. »Thanks, guys, you are great,« vpijem za Američani, mahajo mi nazaj, prima so, to se vidi na milje daleč. Izginejo na obzorju, a prijeten občutek ostaja.


Nujno potrebujemo Blaža, najdemo ga v Socorru. Nejeverno gleda kolo, zmajuje z glavo, a stari del čudežno ustreza Juretovemu kolesu. Blaž se zelo potrudi, dobro, da ne ve, kaj je Jure govoril o mehanikih; sabotaža je bila še najlepša beseda.
V kakšni uri je kolo nared. Kot novo. Hvala, Marko, hvala, Blaž. Ob priložnosti se oddolžimo, obljubimo.


Kavelj (in) 105
Nad Socorrom se dvigne peščeni vihar; v trenutku zbežimo v bivalnike. Dobra novica s ceste: Jure, ki je vozil na šestem mestu, se popravlja, dobil je veter v hrbet, po klancu navzdol gre 105 kilometrov na uro, zavirati mora, ker preveč »leti«. Na kolesu, ki je menda tako zanič?


Ko prileti v Socorro, je srečen kot otrok. Zamenja kolo, ko se požene naprej, upamo, da to ni več cagavec prejšnjih dni. Malo, ampak samo malo spominja na Jureta s kolesa, kot sem mislil, da ga poznam.
Sonce je padlo v pustinjo, pobožal nas je mrak. Pade nekaj kapelj, tu menda dežuje vsakih nekaj let. Torej smo poleg Robiča priča še enemu čudežu. Srečamo Terryjevo ekipo, fantje, naj vam kar zdajle vrnemo kolo? Da ja, za rezervne dele, ustavimo za cesto, v grmovju, tik ob nogah, nekaj glasno ropota. Pa naj. Preveč sem utrujen, da bi se oziral okoli. »Klopotača je,« pove fant iz Lansdellove ekipe, pa me sploh ne pretrese preveč. V primerjavi s tem, kar smo doživljali v sebi zaradi Juretovega vedenja, se zdi, kot bi po nesreči stopili poleg martinčka.

 

Nekaj dni pred koncem, ko se je v glavi popolnoma izgubil, je sestopil s kolesa in želel peš domov, ekipa ga je skušala spraviti k sebi, hodila za njim, moledovala in mu grozila...


Trije mušketirji
Allen Larsen. Vodilni tekmovalec, že daleč, daleč spredaj je. Človek, po poklicu tonski mojster, sploh ne spi, vozi, kot bi bil z drugega planeta. Spomnim se ga: pri vhodu v kalifornijsko puščavo, med sipinami pred Glasisom, kjer je že prehajal v vodstvo; bilo je 47 stopinj. Na ovinku, kjer sem stal, je kar med vožnjo bruhnil iz sebe vse, kar je imel v želodcu, pri tem pa niti malo ni zmanjšal hitrosti. Bil sem prepričan, da ne bo zdržal. Jure ga je v prvih dveh etapah prehitel, Marko je bil drugi; nemogoče je, da bi fant, ki ima celo malo trebuščka, zdržal tak tempo.
Pa ga je, do konca. Lani je bil na Raamu tretji in novinec leta, kar je na tej dirki vredno velikega spoštovanja, letos gre na zmago in rekord dosedanjih tekmovanj. Vadil je tako, da je med treningi v osmih dneh spal po dve uri, pa tudi režim in urnik navadne in posebne prehrane je podrobno izdelal.


Allen ima dovolj spremljevalnih vozil. A precej manj kot legendarni večkratni zmagovalec Rob. Rob Kish, ki je pripeljal pravi vozni park: bivalnik, ki je za seboj vlekel osebni avto, dva enoprostorca pa še skuter. Tako je imel v ekipi ves čas spočite ljudi, hkrati tudi veliko možnosti za preverjanje položaja in počutja najhujših tekmecev.
Samo z enim avtom se je zaradi težav s pokrovitelji v Ameriko podal Fredi Virag, ki je odstopil prvi dan, ker so mu skoraj odpovedale ledvice. Raam je zelo težko končati že samo z dvema spremljevalnima voziloma in še to le, če je ekipa neverjetno homogena in tudi zelo izkušena. A Fredi se ne da! »Naslednje leto bom spet tu,« pravi.


Smrt kolesarskega potnika
Jure ne toži več toliko zaradi bolečin, Petra tako lepo skrbi zanj, tudi po deset ur in več je v avtu, streže ga kot kralja, točno ve, kdaj mora dobiti kakšno tableto. Pregleduje mu barvo urina. In vprašanja: »Miša, kako si, daj, Jure, povej mi?« Njegova leva roka: energijski napitek; desna roka: voda; pogled nazaj: takoj mi pripeljite ob bok. Ves čas dobiva kofein, brez njega ne gre. Zelo je zaspan, nenehno. Včasih se ustavi za deset minut, pogrnemo mu v travi in ga pokrijemo, po desetih, dvanajstih minutah ga zbudimo in mora naprej. Pravega spanja v bivalniku je vse manj, Miran je ugotovil, da smo z ustavljanjem in poslušanjem Juretovega tarnanja izgubili nekaj ur.


Ena noč je bila še posebno huda: Miran je Jureta ohranjal budnega le s petjem partizanskih pesmi. Prste na nogah ima ožuljene, otekle noge, zaradi katerih nosi nekaj številk večje čevlje, mu položimo v posodo z ledom. Joče od bolečin. Miran ga masira, noge bolijo. Jure skače ob vsakem dotiku. A brez tega ne gre. Če ne bi bilo Mirana, s spodbudo, prepričevanjem in pogovori, in Petre, ki ga kljub vsemu tako spodbuja, bi že davno končal dirko.

 

Jedel je Jure največkrat lahko le leže, sedeti ni zmogel.


Fant postaja zaradi pomanjkanja spanca odsoten, zdaj se z njim pogovarjamo kot s pijanim človekom. Počasi, potrpežljivo, večkrat mu je treba povedati isto. Ko se naspi, je za pol ure normalen, čez čas pa ga spet odnese. Včasih nas tako čudno gleda, ko vozimo ob njem, da ne vemo, ali je pri sebi ali ne. Ne glede na to, da njegov napol odsoten napol žalosten pogled prosi, naj mu vendar že rečemo, naj gre spat, gledamo stran. Ni spanja. Zate, Jure, najmanj, in tudi za nas le malo. To je tvoja dirka.


Klic domov: izvemo, da je tridesetletnega tekmovalca, člana ameriške štafete, do smrti povozil velikanski tovornjak. Organizatorji na kontrolnih točkah o tem nič ne vedo, popolnoma osupli so. Očitno glavni organizatorji še tehtajo, ali naj dirko ustavijo ali ne, sicer bi nas gotovo obvestili o tragediji. To je prva smrtna žrtev Raama v 22-letni zgodovini.
Dirka gre naprej, ne vem, ali mi je to všeč ... Na najzahtevnejši dirki na svetu je preprosto treba računati tudi z njo, s senco življenja, našo sopotnico v strahu. A tudi smrt, najzvestejša spremljevalka življenja, ne ustavi sveta, včasih ga niti ne oplazi.
Molim, da se kaj takega ne bi še komu zgodilo.

Zaspal je v sekundi, kjerkoli.


Zajtrk v travi
Menda je bilo v Oklahomi, Jure je odspal svoji dve uri, Petra mu pred odhodom pregleda in očisti zadnjico in moda, kjer se koža počasi lušči, a hujšega ni. »Jure, še ga boš lahko žajfal, ni še preveč oguljen,« se režimo. Petra mu vse skupaj namaže s kremo za kravja vimena, ki edina pomaga. Nato Jure pod »intimalije« vstavi posebno pleničko in sede na svoj skrivljeni sedež. Ta je stal samo 28 dolarjev, dobesedno za stare babe je, a samo na njem je mogoče prevoziti Ameriko. Desetkrat dražji sedeži so tu neuporabni. Nekateri so v projekt vložili milijone, a jim je zmanjkalo prav teh 28 dolarjev, ki dobesedno rešujejo rit.
Rit pa je na Raamu odločilna.


Jure se pred nami vleče med sencami še vedno trde noči. Začne čudno vijugati, vendar nas Matjaž pomiri, da to vedno počne, da verjetno zoba kakšno hrano. Spustimo mu Lennyja Kravitza, že stotič, le njega hoče poslušati. Ena mojih najljubših plošč je izgubila ves naboj. Zdi se mi, da se tudi Lenny vse bolj muči s petjem ...
Za nami in proti nam se včasih pripodi kakšen tistih velikih tovornjakov, za katere nikoli ne veš, ali ni to zadnje, kar vidiš v svojem življenju. Menda jim gremo kolesarji na tej dirki zelo na živce in so se že pritožili, kako jih oviramo na hitrih cestah. Tovornjakarjem vsega sveta se ni treba združevati – povsod so namreč enaki; s to razliko, da ti v Ameriki znajo voziti. Toda ko ponoči s 150 na uro tak stvor prihaja vate iz retrovizorja, ti pa se mu ne umakneš, ker s polovico avta na svetem tovornjaškem ozemlju ščitiš hrbet Juretu, ni prijetno.
Juretovi zavoji postajajo vse večji. Zadnji je dolg, lok se konča na robu cestišča, divje trobim, vem, da je zaspal. Zbudi se in se še toliko zave, da po strmem bregu ne pade prehudo. Ko pridemo do njega, spi. Pokrijemo ga in se spravimo na nasip, s katerega mečemo v travo kamne in odganjamo kače. Nekateri kamenčki padejo sumljivo blizu Jureta, kakšen tudi nanj; ampak po moje je šlo bolj za naključje kot za maščevanje.
Poleg tega je spal s čelado na glavi in je bil razmeroma dobro zavarovan.

Slika, ki je kot največja laž... Idilika večera, ki je v resnici nikoli ni bilo.


Megla
Po desetih minutah gremo naprej, kmalu smo v Kansasu, Jure je utrujen, malo prej je videl pred seboj neznano postavo v belem; in ko se je uzrl nazaj, je opazil še drugega neznanca, ki je hotel s prtljažnika ukrasti njegovo rezervno kolo. Začeli so se prividi, to je za Raam povsem običajno. Zdaj moramo biti pazljivi.
Pravi, da je povsod tu že vozil, da ve, da je tu že bil.


Noč prej je bil prepričan, da je na vojaškem usposabljanju na Počku, da je trava plastična in da so hiše kartonaste. Da sploh ni na nobeni dirki, ker se tako ali tako ves čas vozi v krogih. Tam, kjer je bila razpokana cesta po sredini zalita z novim asfaltom, je cikcakast vzorec videl kot delfina, ki ga spremlja na njegovi poti.
V Kansasu mu privoščimo nov počitek. Leži kot povožen v prometni nesreči, sredi zelenice ob bencinski črpalki v središču malega podeželskega mesteca. Zvezni šerif, včasih je bil vojak v Nemčiji, se zaplete z nami v pogovor, kot vsi ameriški policisti zunaj mest je neverjetno prijazen. Skrbi ga, kaj bo Jure počel na cesti. Nekako ga že skoraj prepričamo, da bo fant čez nekaj minut popolnoma priseben in zelo miren, ko se Jure nenadoma zbudi, vstane, se obrne proti središču mesta in se mogočno olajša. »Tega nisem videl,« pravi šerif, »pazite nase in nanj, predvsem na cesti.« Jure gre naprej: njegov rumeni potoček pa še vedno teče po Kansasu.


Pogosti počitki, kratka spanja ob cesti. Jure se drži med štirimi, zdaj je pred Markom Balohom, ki ga je ožulilo do mesa. Kar je enako kot odstop. Ko smo v Wichiti pobrali našega zdravnika Roberta, nas je poklical Strel mlajši, da lahko vrnemo uslugo. Da Marko potrebuje zdravnika. Povem mu, da iščemo pot z letališča nazaj na traso dirke in da jih tam počakamo. »Bo zdravnik najprej pogledal Robiča ali boste najprej prišli do nas?« je vprašal po plavalnem fotru zviti Dolenjček. Z drugimi besedami: kako 'fer' ste, rojaki po deželi in kolesu? Sekunda premisleka: »Najprej pridemo k vam, seveda.«
A ko smo čez nekaj ur na pravi cesti, izvemo, da je Marka že pokrpal zdravnik druge ekipe. Veseli smo zanj, a nič nam ni prav, da nismo vrnili usluge. Marko kljub hudim bolečinam dobro sledi Juretu. Ampak vodeči Larsen, drugi Kish in tretji, Italijan Biasolo, so precej spredaj. Jure se počasi prebija naprej, njegova vožnja je vse bolj tekoča. Ko izve, kje je že Larsen, besno sikne, ali so ga peljali z avtom ...
Miran mu vzame skoraj ves spanec. Nisem prepričan, da je to dobro, vendar smo se že v Ljubljani dogovorili, kdo je šef ekipe. Med nami je to lahko v teh razmerah samo on.
Po treh urah sem spet za volanom, z menoj sta Miran in Petra, ki sta bila že prej v avtu. Jure je ponoči iz poštnih nabiralnikov, ki stojijo ob cesti, pobiral pošto. Še prej je mislil, da so ljudje. Skoraj se ne premika več. Prepričan je, da ob njem vozita še dva kolesarja. Ustavi se in spet sprašuje, kje je, da nas je nekdo spet nategnil s to progo in da vozimo v krogih. Komaj ga spravimo nazaj na kolo, Miran nekaj časa teče ob njem. Vrti pedale, preklinja, nekaj mrmra v brado in pogleduje nazaj proti nam. Zdi se, da bo vsak hip skočil v nas. Njegovo telo dela ... Samo glava, glava je v vesolju.

V Kaliforniji, puščava, precej več kot 40 stopinj je bilo.


Prebujajoča se svetloba
Fabio Biasolo je Italijan, Benečan, veteran Raama, mojster borilnega karateja in nekakšen frajer na kolesu. Jureta je spravil ob živce že prej, ko ga je obtožil, da se vozi v zavetrju njegovega bivalnika. Tudi z Balohovo ekipo so se počili. Italijan je sicer povsem simpatičen fant: to je tisti, ki je lani po svojem odstopu bivalnik, ekipo in hrano odstopil Frediju Viragu, ki brez tega ne bi prišel do cilja. Le z vsemi laškimi žavbami je namazan.


Fabio gre vsem našim na živce, to se vidi, verjetno so vsi mislili, da bodo lepotca z dolgimi lasmi takoj posekali. Pa ni šlo tako.
Benečana je zvilo nekaj pred Jefferson Cityjem v Missouriju, kjer sta z Juretom udarila pravo taktično vojno. Jure je lovil očitno utrujenega Italijana, njegovo ekipo je počasi zajemala panika. Njihovi spremljevalni avtomobili so nenehoma prehitevali našo ekipo, očitno so nas hoteli spraviti ob živce. Vračali smo jim z obrestmi: z bivalnikom smo počasi ujeli Fabia, se malone z njegovo hitrostjo zapeljali mimo njega in se nato skrili za cesto ter ponovili vajo. Italijanski obrazi so postajali vse daljši, Jure je zmanjševal razliko, do Jefferson Cityja bi ga moral že ujeti. Ob dveh, treh zjutraj smo čakali na veliki črpalki, kjer so se zbirali mladi in tudi starejši črni fantje, bilo je hrupno, rapovska glasba se je zlivala iz vseh avtomobilov.
Po dnevih puščave je to čuden občutek.


Nenadoma se je izza ovinka prikazal Fabio – a se ni ustavil na kontrolni točki, temveč je s hitrostjo, kot bi dirko komaj začel, švignil mimo nas. Kmalu za njim je prišel Jure. Uničil je korito testenin in zaspal, Miran pa je za Italijanom poslal izvidnico, ki je hkrati tudi malo pregledala zapleteno pot iz mesta, da se čez nekaj ur na poti ne bi izgubljali. Italijana so našli skritega ob cesti, spal je. Čez čas je Jure že drvel mimo njega, ne da bi Fabio to vedel. Kmalu nato je odstopil, lovljenje pred Jefferson Cityjem in demonstracija moči ob črpalki sta mu pobrala vse moči.
Vendar smo bili komaj na polovici poti. Konca ni bilo videti – tretje mesto pač, če bi Jure začel voziti, kot zna.

Med sotekmovalci je v letih svoje slavne kariere  Jure užival izjemen ugled.


Mož na robu živčnega zloma
Illinois in Indiana sta bila najlepša kosa poti, pokrajina se je mešala, bilo je nekako, kot bi se vozil med Dolenjsko in Prekmurjem. Čutili smo domotožje. Klemen, ki je moral nečloveško garati, da si je zaslužil bonus in je lahko doma pustil tri otroke, veliko kmetijo in ogromno čredo krav mlekaric, je nehote poskrbel za smeh: »Saj imam domotožje po kravah, vendar sem se tako skoncentriral na dirko, da sploh nimam časa misliti nanje.«
Isti Klemen je vozil avto za Juretom skozi predmestje večjega mesta. V bivalniku je zazvonil telefon: »Klemen ne more več, Robič ga ne posluša, vozi skozi rdeče luči, nikogar ne vidi in ne sliši, izgubili smo ga ...«
No, z nami ni bilo dosti bolje, z bivalnikom smo se zarili v spalno naselje in komaj obrnili. Po intuiciji smo iskali pot nazaj in – nenadoma srečali Jureta. Izgubil sem se, je povedal s praznimi očmi. »Si scal,« ga je vprašal zdravnik Robert, ki ga je močno skrbelo, ker Jure že ure ni šel na stran. Da le ne bi odpovedale ledvice ... Da je, je rekel, pa mu nismo povsem verjeli. Ko je dodal, da je opravil tudi veliko potrebo in to kar sredi mesta, smo mu verjeli. Zdravnik je bil pomirjen.


Klemen je bil v popolnem šoku, divja vožnja, navigacija in Jure, ki bi vsak hip lahko končal pod kolesi avtomobilov, so mu vzeli vse živce. Kdo je Klemen? Človek, kot jih ni: leto in dan vstaja pred peto, hodi spat po polnoči, skrbi za kmetijo, vmes pa najde čas, da teče in kolesari in še organizira kakšno športno tekmo, prijatelju postavi streho na hiši, človek, ki je z Juretom hodil na nočne treninge, mu posojal denar (ki ga je sprva namenil otrokom), da je Jure lahko dobil dodatno hrano, z njim hodil na sestanke v Ljubljano. Človek, ki se ni nikoli sprl z nikomer in bi pomagal sleherniku, je prvič v življenju na glas zarobantil nad nekom. »Zaradi mene če se zdajle vse konča. Naj ga povozi avto, meni je vseeno, jaz se tega ne grem. Vse skupaj ni vredno tega, kar počnemo, doma imam tri majhne otroke, jaz pa tukajle tvegam glavo.«

 


Dvoboj v Apalačih
Jure je že nekaj časa vozil kot v transu. A to ni bilo dovolj. Michael Knaus iz Liechtensteina mu je bil vse bližje. Prijazen fant, policist, izkušen kolesar. Jureta je prvič ulovil v Ohiu, kmalu po tem, ko je Jure hotel peš domov. Zdelo se je nemogoče, da bi mu ušel. Ampak ...


Hribi v Vzhodni Virginiji so zahrbtni, klancev, hudih, je veliko in noče jih biti konec. Jure se je zanašal, da mu v hribu nihče ne bo kos. Klemen pa tudi Petra sta tekla ob njem v najstrmejše odseke, Jure se je zdel suveren, a Knaus se je kar bližal in bližal. Ni se nam zdelo verjetno, da lahko vozi tako hitro. Nekje v klancih, ko je Jure počival v bivalniku, je Knaus pripeljal mimo – Jure je brez besed sedel na kolo in se pognal za njim. Ujel ga je pred klancem in se postavil ob tekmeca. Dvakrat, trikrat je navil v klanec tako močno, da se je Knausova ekipa smejala, verjetno so si mislili, da bo počil ... Knaus mu je nekaj časa sledil, potem ni mogel več, Slovenec ga je fizično in psihično uničil. Liechtensteinčan je bil izločen iz igre.
Pred Juretom sta bila še nedosegljivi Larsen in veteran Kish. In – on sam. Stik s stvarnostjo je povsem izgubil, samo sem ter tja je bruhnilo iz njega, kot bruhne iz popolnoma pijanega človeka tisto, kar v resnici misli.


Bilo je ... Preveč. Med ekipo in Juretom je nastal nepremagljiv prepad. Morda za vedno. Petra je bila povsem zbegana, zavlekla se je v kot in premišljevala, Jureta se je izogibala. On je postal bolid, mi njegovi mehaniki. Čustev že dolgo ni bilo več, le želja, da se vse konča.
Izvedeli smo, da je moral Marko odstopiti zaradi krvnega strdka v prsih. Imel je čudežno srečo, da je ostal živ, je razložil naš zdravnik ... Bili smo žalostni, privoščili bi mu uspeh. Veliko bolj kot našemu Juretu.

 


Atlantic City
Tristo milj pred koncem je postalo jasno, da je Jure morda zares lahko tretji. Tristo kilometrov je nato peljal v popolnem transu, na šestpasovnici, kjer so v kolonah stali avtomobili, se je postavil na odstavni pas in vozil svojo vožnjo, tudi skozi rdeče na semaforjih, ki jih ni videl. Spraševal je, zakaj je tu, okoli Zagreba, toliko semaforjev in kateri idiot je tu razpisal kronometer. Vozili smo za njim, brez dokumentov in vozniške, drveli smo za njim, da bi mu poskušali ohraniti življenje, ki ga je tvegal med pločevino. Ampak – saj ni vedel. Lovil je Kisha, iz uro v uro.
To, kar je storil v Pensilvaniji, je bilo onkraj vsega mogočega, organizatorji Raama so dejali, da take vožnje v zadnjih petsto kilometrih še niso videli. Ko je prehitel Kisha, je on samo vprašal: »S čim ga hranite!??« Ampak Juretu to ni bilo dovolj, zdaj je lovil Larsena, ki je bil že na cilju. Bilo bi mu nesmiselno to preprečevati, dirkal je v nekem vzporednem svetu.
Petnajst kilometrov pred Atlantic Cityjem so ga čakala štiri policijska vozila in ga po vpadnici spremila na Kennedy Plazo pred Trumpovim stolpom, tam, kjer izbirajo mis Amerike. Miran, ki je peljal za njimi, je dejal, da se je Robič skupaj s policisti peljal več kot 55 kilometrov na uro. Vsem nam je postalo jasno, da bi lahko zmagal, fizično je bil tega sposoben.
Skozi cilj je prišel po 9 dneh, 14 urah in 48 minutah. Na cilju ni bil videti nič utrujen, dovolj duhovito je odgovarjal na konferansjejeva vprašanja. Bil je tak, kakršnega smo poznali v domovini.


Nevidni bataljon
Spremljevalna ekipa je parkirala avtomobila v gromozanskih podzemnih garažah pod Trumpovo palačo. Ni bilo pravega navdušenja ob zmagi, bolj veselje, da smo vsi živi in da smo kalvarijo pripeljali do konca. Zasluge? Miran, Petra, Klemen, Matjaž ...
Z Juretom smo šli, ker smo mislili, da se temu fantu, ki v življenju ni imel preveč sreče, splača priskočiti na pomoč. Da mu bomo pomagali izpolniti življenjsko željo, za katero je res garal. Stvarnost je pokazala, da jo tudi je, za vsako ceno – popolnoma nas je porabil in izrabil za svoj cilj.
Samo tak človek lahko tako hitro prevozi Ameriko. Svoje delo je na koncu fantastično opravil. Animal (žival), v vseh pogledih, je prišel SMS iz domovine od nekoga, ki Jureta odlično pozna in je vanj ves čas verjel – a z njim v Ameriko ne bi šel nikoli!


Nekatere nas je Jure izgubil, ali pa smo mi njega, nekje na poti skozi Ameriko in globine človeške duše. Devet dni, štirinajst ur in še nekaj minut povrh ga nisem maral ne kot človeka in, v začetku, tudi kot športnika ne. A njegovemu športnemu dosežku na najnapornejši dirki na svetu se danes globoko priklanjam!
Vse na tem svetu počnemo zaradi sebe. On je vozil le zase in tudi mi smo šli z njim in skozi Ameriko zaradi sebe. Z željo, da bi mu pomagali, po lastni volji. Ko se tega zaveš, je obsojanje slaboumno.
Kakor koli že... A to dirko smo le odpeljali skupaj.