Pankrt na Franji. In hvala Klari
Maraton Franja je zame vsakoletna obveza, je moje osebno svetovno prvenstvo. Namreč, zakaj bi hodil po svetu na maratone, če pa ves svet pride k nam? Na našo Franjo. Tone Fornezzi - Tof, Zvone Zanoškar in Janez Winkler, zaljubljenci v kolesarstvo, so si zamislili to traso. In odkar jo je prevzel Gorazd Penko s svojo ekipo, je postala Franja prepoznavna po vsem svetu in vsi jo priznavajo za enega najbolje pripravljenih maratonov za amaterske in rekreativne kolesarje.
A maraton Franja ni samo rekreativno-amaterska kolesarska prireditev. Je mnogo več. Združuje amaterizem in profesionalizem.
Iz te fuzije je npr. zrasel trenutno najboljši kolesar na svetu, Tadej Pogačar, ki skupaj s KD Rog in svojim Pogi Teamom ustvarja naslednjo generacijo kolesarjev, ki bo morda nekoč posegla v svetovni vrh. Kajti saj vemo, zgledi vlečejo. Povej mi, kako si peljal Franjo, in povem ti, kakšen kolesar si, mi je nekoč, ko sem šele začenjal iz rekreativnega tekača postajati amaterski kolesar, dejal prijatelj, star kolesarski maček.
Ko smo nekje v sredini prejšnjega stoletja v petem razredu osnovne šole delali izpit za kolo, se mi ni niti sanjalo, da bom kdaj poganjal specialko po 13, 14 tisoč kilometrov na leto. Ampak glede na to, da sem tistega dne, ko smo petošolci vseh osnovnih šol iz Ljubljane na naši šoli delali ta izpit in sem bil edini, ki je rešil teste, odpeljal vožnjo s kolesom po okoliških ulicah in na koncu še spretnostno vožnjo na poligonu šolskega dvorišča, brez ene same kazenske točke, sem za nagrado dobil novo, čisto novo kolo. In to ne katerokoli kolo, ampak pony.
Občutek je bil božanski, kot bi me božja milost objela in pobožala. Mogoče je bil to prvi znak, da globoko v meni tli ljubezen do kolesarstva, ki zdaj traja že sedemnajst sezon. Spominjam se, da je tovariš razrednik, učitelj matematike rekel, kako je mogoče, da njegovi učenci (kot da jaz nisem bil njegov učenec) za nagrado ob zmagi na matematičnem tekmovanju v Beogradu dobijo knjigo, tukaj pa neki nebodigatreba dobi tako krasno kolo za neko »nepomembno, profano tekmovanje«.
To, da sem bil tistega leta tudi ljubljanski prvak in republiški podprvak na bradlji, ga ni kaj dosti zanimalo. Zaradi bolj povprečnih ocen v matematiki nekako ni razumel, ta moj učitelj, da sem bil sicer bistroumen fant, a tudi skromen, in da sem to svojo brihtnost raje skrival, kot pa se na veliko razkazoval in bahal z njo. Preden pa sva s specialko postala strastna ljubimca, se je zgodilo še marsikaj.
Sicer nisem vstopil med legende, a ...
Pri sladkih šestnajstih je najprej prišel rokenrol. In prvi bend, Večnost smo se imenovali. Ki pa časovno ni trajal primerno svojemu imenu. JNA je poskrbela, da takratnega rdečega dolgočasja niso neki dolgolasci preveč razbijali z glasnim rokom. In sem moral v armijo.
Potem so prišli Pankrti in smo leta 1979 kar sami poskrbeli za razbitje rdečega dolgočasja in posneli Dolgcajt, naš prvi LP, ki je izšel tega leta. V nasprotju z Doc Hollidayem (»koji je došao tiho i ušao u legendu« – ki je prišel potiho in se zapisal med legende) smo mi prišli glasno in v 45 letih delovanja postali zgodovina. Nopol zgodovina, smo še vsi živi! In to svojo živost bomo dokazali oktobra z velikim koncertom v Hali Tivoli.
Pa je z leti prišel čas, ko je bilo treba nekaj narediti tudi za svoje že nekoliko zanemarjeno telo. Tako sem začel pri 39 letih teči. Sprva nisem mogel preteči niti enega samega kilometra. Bil sem popolnoma brez kondicije.
Ker sem trmast kot vol, pameten pa približno enako, sem prvič, ko sem po kakšnih dveh mesecih muke in trpljenja pretekel cel krog okoli Litostroja brez odmora, mislil, da sem že skoraj maratonec. Čudovit občutek. Tako sem trmaril še kakih pet, šest let in na 7. Ljubljanskem maratonu mi je uspelo preteči polmaraton v času 1 h 25' 35''.
Kalček, ki si je izmislil Polet in je njegov urednik in občasno velik zoprnjakar in me je tudi prepričal, da napišem tole, kar berete, mi je takrat rekel, da sem odlično tekel, samo malček počasi. Seveda sem tekel počasi, če sem bil pa član v tistem času najboljšega tekaškega kluba Novice Extreme. Tudi tega je takisto ustanovil malo prej omenjeni zateženec Primož Kališnik - Kalček. Moj rezultat je bil točno 40 sekund boljši od njegovega osebnega rekorda, kot mi je zaupal.
Edino, kar imava skupnega, je to, da sva oba zelo nezdravo trenirala. No, jaz za 40 sekund bolj zdravo. Sposoben kot je in v mnogočem kriv, da je v Sloveniji rekreacija na tako visokem in množičnem nivoju, je privabil v klub skoraj vse najboljše tekače, ki jih je takrat premogla naša deželica. Med njimi jih je bilo kakih sedem ali osem, ki so bili sposobni teči polmaraton pod uro in deset minut. Zato moj čas res ni bil ne vem kako slab. In sem, zanalašč, ves užaljen tekel še kakšnih pet let in šel v Beograd na maraton.
Z mislijo, da dokažem Kalčku, ki ga imam kljub vsemu veliko raje kot svojega osnovnošolskega prfoksa za matematiko, da tudi jaz lahko tam v Beogradu zmagam, ne samo matematičarski piflarji. In sem v svoji starostni kategoriji na 42 kilometrov zmagal! Za mano sta na stopničke prisopihala Britanec in Bolgar.
Kaj je bilo pred nič in kaj bo, ko ne bo več nič
S specialko sem prevaral tekaške copate. Vrnitve ni bilo več. Dve leti sva s supergami še prijateljevala in nekako vztrajala, a večino časa sem le posvečal specialki. In ko sva se s to čudovito mašino na dveh kolesih ojunačila in po dveh letih strastnega merjenja asfaltnih kilometrov odpeljala prvo Franjo, je ljubezenski trikotnik dokončno razpadel in postal sem monogamen in zvest le njej.
Letos je bila na sporedu 41. Franja in moja 16. zapored. Na startu Velike Franje se nas je zbralo 1162 kolesarskih duš. Vsi v pričakovanju. Vsi s svojimi mislimi.
Tri najbolj osnovne, po moji skromni presoji, premleva vsak: da bodo danes dobre noge, da ne bo defekta in bog ne daj kakšnega padca. Če pa že padem, da ne bo kakšne hujše poškodbe, ne telesa in ne kolesa. In mi pride na misel, da imam čisto novo kolo – verjetno moje zadnje v življenju. Barva na njem je še sveža, tako da bi verjetno raje zlomil, no, kakšen noht na mezincu, kot da poškodujem tega karbonskega lepotca. Jaz, ubogi penzioner, si pač ne morem kadar koli privoščiti novega kolesa, torej, tvegam en prstek, se bo že zarasel.
In nato pok pištole!
Ja, nič, gremo, pa naj bo, kar bo. Tudi če nič ne bo, nekaj bo, bi lahko rekel Petru Mlakarju, filozofu in mojemu prijatelju, ki se je spraševal, kaj je bilo pred nič in kaj bo, ko ne bo več nič.
A že po nekaj sekundah vrtenja pedalov, seveda na vso moč, misli notranjega boja med vero in dvomom preplavi adrenalin. Že na Kajuhovi me je množica navdihnjenih kolesarskih duš potegnila v reko nad balanco sklonjenih teles in zvok šelestenja vrtečih se koles je zame milozvočna glasba, je kot visokoritmični, a melodični rokenrol.
Kmalu pa se je začela veselica gravitacije. Na Poljanski že prvi padec, pa potem na Tržaški in še eden nekje proti Brezovici. Ja, to je kolesarstvo, si rečem in se zahvaljujem Njemu, da sem še vedno v pokončni drži. In do Cerknega je šlo 40 kilometrov na uro povprečne hitrosti.
Kladje .... pa cilj, samo ne takoj
Verjetno se ga vsi malo bojimo. Jaz vsako leto bolj. In sem si rekel, ej, stari, 66 let imaš danes, torej pamet v čelado, kajti dolga je še do cilja. In sem šel po pameti, noge pa tako ali tako ne bi poslušale, tudi če bi šel po neumnosti. V Gorenji vasi smo se združili z malo franjevci in skupina je očitno prepoznala, da moj že malo od let zmečkani fris ne zmore več kakšnih ekstremnih hitrosti. Do cilja so prijazno navijali tja do 40 kilometrov na uro, kar sem ne ravno z lahkoto, a dokaj suvereno zmogel.
Cilj!
Končno. Živ in zdrav premagal vso bolečino, dvom in druge neprilike življenja.
Vse skupaj je zadostovalo za drugo mesto v kategoriji. Moja šesta uvrstitev na zmagovalni oder v zadnjih sedmih Franjah. Danes je dan Franje, dan, ki ga praznujemo vsi zaljubljen(c)i v kolesarstvo. Danes je dan, ki ga praznujem tudi k zapisu podpisani, kajti na današnji dan pred 66 leti sta se moja starša odločila, da je čas, da privekam na ta svet. In danes je tudi dan, ki ga praznujeva z mojo ženo Klaro, kajti na ta isti dan pred 40 leti sva se poročila.
In njej se moram zahvaliti, da je danes toliko slavja.
Je moja sopotnica na toboganu življenja in moja velika kolesarska navijačica. Zato mi tudi dovoli, da lahko sploh preživim vse te ure na kolesu. Sicer malo sumim, da to dela tudi zato, da se me, penzionerja, vsak dan za nekaj ur znebi. Kajti za kaj drugega, kot da gonim bicikel in občasno vrtim bobnarske palčke, tako ali tako nisem.
Hvala ti, Klara!
Hvala tudi tebi, maraton Franja.
Se vidiva ob letu osorej in se hecava naprej.
