Poletov potep: Kekec in Matevž sta šla na Stok Kangri, 1. del
Odprava na najvišji vrh Ladakha ali kako sta prijatelja poskušala osvojiti šesttisočaka.
Odpri galerijo
Palača v Lehju Foto: Kekec
Zapis govori o lastnemu, subjektivnemu doživljanju izleta v indijsko Himalajo, organiziranju “odprave” na najvišji vrh Ladakha in predvsem o smešnih, pričakovanih in nepričakovanih problemih, ki pridejo s tem, ko v Indiji želiš na lastno pest organizirati karkoli
Pot ni bila nič posebnega, še ena gruščnato-puščavska soteska med gorami skozi katero počasi polzi gorski potoček, ki se kasneje prilije slavni reki Ind, ob kateri se je začelo in končalo že nemalo civilizacij in kultur.
A počasi se ob potočku začnejo prikazovati drevesa, podobna brezam, z visokimi svetlimi, a ne še belimi debli in zlatimi, res prekrasno rumenimi listi. Da, tudi v Ladakhu se je že prikazala jesen. Zlatolistnim lepotcem se ob rečnem bregu pridružujejo še rdečelistni grmiči, ki skupaj z rjavim peskom in ponekod vinsko rdečo skalo ustvarijo slikovit in skorajda pravljičen pogled na zasnežene vršace, ki se začnejo bohotiti, ko prispeva iz soteske v široko dolino, kjer se nahaja prva vasica na najini poti - Rumbak (3960m nadmorske višine).
Z Matevžem, sopotnikom na tej avanturi, se odločiva, da se tu ustaviva na kosilu. V prav prijetno pobarvani homestay kmetiji, kjer sta bili doma stara ženička, prav železna, zgrbljena in nagubana Ladačanka, ki ni razsipala z besedami in v pravem kontrastu z njo, mlada punca, morda najinih let, morda mlajša ali celo starejša, nikoli ne vem kako je z Ladačani. Popila sva čaj, pospravila okusno kosilo riža s karijem, zeljem in celo kosom paradižnika. “KONČNO sva v naravi, v gorah, na treku!” si mislim in prvič po skoraj tednu nenehnega potovanja, čez tri indijske zvezne države, več kot tisoč kilometrih po okej in izjemno, izjemno slabih cestah in gorskih prelazih, sem miren. In ne morem ne razmišljati kako zelo kontrastna izkušnja je bila cela pot do sem.
Že nekaj časa me je zanimal Ladakh, ki v domačem jeziku pomeni “dežela visokih prelazov” in je del najsevernejše indijske zvezne države, Jammu in Kashmir. Da, ta zloglasni Kašmir za katerega se Indija in Pakistan že od 70ih pretrgano borita. Od znancev sem izvedel, da je pokrajina podobna Tibetu, s kulturno tibetanskimi ljudmi, vendar brez kitajske birokracije, turistična obiskanost pa kot Nepal pred tridesetimi leti, torej mnogo manjša in bolj pristna. Našel sem si sopotnika, prijatelja Matevža, ter malo guglanja kasneje in destinacija je bila izbrana. Časa imava en mesec in možnih trekov je tam ogromno, a kojci, ko sem videl, da je priložnost amaterskega pristopa na najvišji vrh te dežele, Stok Kangri (6150m), sem vedel, da bo to cilj najine pustolovščine. Nisem še bil nad šest tisoč metri in to bo izjemna priložnost, za trening in višinsko pripravo pa lahko izvedeva še kak trek preden se zaženeva na sam Stok.
Ob treh zjutraj prispeva v New Delhi in nikamor se nama ne mudi. Sediva pred izhodom iz letalskega terminala in mirno kadiva vsak svojo cigareto, misleč, da so transportne težave že za nama. Joj, kako sva se motila! Opazujeva ljudi, ki hitijo sem ter tja, nakar do naju pristopi ubogi, majhen Indijec, ki naju vpraša, če rabiva taksi.
Že sediva v njem, ne vedoč, da sva se usedla v past in iščemo naslov guesthousa, ki nama ga je priporočil kolega, ko je bil zadnjič v teh krajih. Poleg priporočila naju je tudi posvaril pred skorajda vseprisotnim goljufanjem, ki specifično cilja turiste. Njegova svarila se uresničujejo eno za drugim, a dokler tega ne izkusiš, si pač misliš “meni se to že ne bo zgodilo, saj sem premeten”. Že nama taksist razlaga o protestih, ki so objeli center mesta, kjer naj bi bil tudi najin hostel, tako da ne moremo z avtom blizu in že mu ne verjameva. Prav, si rečem in se grem njegovo igro. Peljal naju je do Tourist Information centra, ki je to le po imenu razen, če ti gre verjeti napol razpadajoči tabli nad še bolj dotrajano pisarno, kjer “tourist agent” kliče najin hostel in nama pove, da je muslimanski festival v centru mesta in je cel center zaprt za tujce. Sem mislil, da je protest...
Laži se že kopičijo, si misliva in še jaz zaprosim, da govorim z osebo iz hostla, ki je na telefonu. Ja, ja, to je pravi hostel, me prepričuje glas po telefonu in mi pritrdilno odgovarja na vprašanja o izmišljenih podrobnostih o hostlu, ki mu jih postavljam. Torej sigurno ne govorim s pravim človekom, ampak z nekom, ki je najet, da daje turistom slabe novice. Zdaj dojemam resnico najine situacije: noč sredi velemesta, nikogar zunaj razen ljudi, ki spijo ob cesti, nimava pojma kje sva ali kako kam priti in ujeta v pisarni s tujimi ljudmi, ki se res trudijo, da bi dobili najin denar. Jah, sranje, kaj pa zdaj? Kar ven iz Delhija?
Začneva spraševati za avtobuse do Manalija, kamor morava priti, da začneva pot do Ladakha, in zopet dobiva navzkrižne informacije. Dejansko so nama rekli, da sta samo dve postaji s katere odhajajo avtobusi. Samo dve postaji. V mestu s populacijo enaindvajsetih milijonov ljudi. Na tej točki sva bila kar odvisna od taksista, saj v tem delu Delhija ponoči ni bilo nobenega drugega avta na cesti, kaj šele taksista in sva ga prosila, če naju zapelje do omenjene postaje in si bova sama našla prevoz za naprej. Taksist naju pelje do postaje, ki naj bi bila glavna za v Manali, a več kot očitno ni. Počutil sem se že malo norega, saj je na tej postaji morda za dva avtobusa prostora in nikogar nikjer ni. Nikogar razen kot po naključju čakajočega debelušnega Sikha s svojim turbanom in razkošno brado, ki že začenja:
“My friend, no buses leaving because of the festival.”
Čeprav sem vedel, da mi laže, nisem sploh znal reagirati. Noč je v popolnoma tujem mestu, ljudi še ni naokrog, ne vem nič, popolnoma nič o dejanskem stanju v mestu. Šit, kaj zdaj?
Taksist reče, da naju bo peljal do nekje, kjer si lahko priskrbiva taksi do Manalija.
“Pa pojdimo!” že nekoliko obupano vzklikneva.
Spet en presneti Tourist Information Center, kar je dejansko ena izmed bolj prefinjenih goljufij, kar sem jih srečal. Tam naju majhen, debelušen moški z imenom Manish toplo povabi v pisarno. Po nekaj klicarjenja in pregovarjanja se sprijazneva, da hostla v Delhiju z njihovo pomočjo res ne bova našla in se kar odločiva, da nadaljujeva pot v Manali, ki je dve zvezni državi in kakšnih 550 kilometrov in 12 ur vožnje stran. Spet se pregovarjamo o ceni, ker po njihovo ne bova dobila avtobusa, vlakov pa ni in bova morala najeti taksi. Resno?!
Na tej točki sva oba z Matevžem že vedela, da nama stalno lažejo, kajti v bistvu so taksi podjetje, ki ranljive in nepripravljene turiste, kakršna sva bila midva, izkoriščajo, da jim po mastni ceni prodajo prevoz s taksijem pod pretvezo, da ravno ta trenutek javni prevoz po celi večmilijonski prestolnici največje demokracije na svetu ne deluje. Še kar mi je žal, a moram priznati, da se mi po treh zaporednih prevozih z letalom in noči polni pregovarjanja, prepiranja in pogajanja, iz izčrpanosti preprosto ni več dalo ukvarjati s tem. Vdala sva se. S še nemalo pogajanja, kjer je najina gorenjskost končno prišla do izraza, nama je uspelo ceno zbiti na nekaj znosnega, a še kar mnogo, mnogo dražjega, kot če bi si uspela najti avtobus. Napokali smo taksi in se odpravili.
Kar sem videl Delhija je bilo skozo okno odhajajočega Suzukija, samo smeti, ljudje, smog in krave. Prav vesel sem bil, da ga bom pustil za sabo, a obenem se zavedam, da ima sigurno veliko draguljev, skritih ali ne.
Cesta proti severu je postregla z enolično vožnjo po luknjavi avtocesti sredi ravnine in kot sem dobil občutek - sredi ničesar. Vozili smo se in vozili. Z voznikom taksija, ki mu je bilo prav tako ime Manish, sva spregovorila komaj par besed, čeprav sva se z Matevžem trudila navezati stik. Zaradi dolgega leta in pomanjkanja pravega počitka sva namesto pogovora padla v pretrgan, a vseeno nujen in globok spanec.
Šele proti večeru smo prišli v zvezno državo Himachal Pradesh, v kateri se nahaja Manali, športno-turistični center regije, od koder se organizirajo prevozi naprej v Ladakh in pokrajina je končno dobila pravo, hribovito osebnost. Manish je vmes hotel pobrati od vsakega od naju še dodatnih 20$ za zeleno takso, čeprav sva jo plačala že v Delhiju skupaj s taksijem. Nisem si mislil, da bom že tako zgodaj v potovanju postal zategnjen turist, a okoliščine so zahtevale svoje.
Že zdavnaj se je stemnilo, ko smo prispeli v z zeleno poraščenimi gorami obdan, skoraj pokljuški Manali, ki je že na višini 2050 metrov. Tam sva z Manishevo “pomočjo” našla poceni hostel, kjer sva zopet trenirala barantanje. Po hitrem pregledu sobe se je še tisto kar sva plačala zdelo preveliko. Beri: ko sem šel na WC, se je prostor pod vrati kopalnice dobesedno razpršil, ko sem prižgal luč. Toliko ščurkov. Vsaj ne bo dolgčas ponoči, sem si mislil.
Z Manishem smo pred spanjem šli še na kozarec viskija in med prijetnim popivanjem je dobil odlično idejo, da naju za preveč denarja zapelje še do Leh-ja (izgovori se Lé), glavnega mesta Ladakha in najine destinacije za odpravo na treke. Saj je samo 300 kilometrov in 6 ur vožnje, je rekel. Kasneje sem izvedel, da se je krepko, krepko motil. Že, ko se je poslovil za čez noč in sva skoraj šla spati, je spet pozvonil in povedal, da je govoril z ženo, ki mu pravi, da je hčerka zbolela in da mora nazaj v Delhi in bi bil zelo vesel, če mu lahko kaj prispevava za stroške zdravljenja. Moram reči, da je bilo moje običajno mehko srce po zadnjih štiriindvajsetih urah že skorajda okamenelo in da dragemu Manishu nisem mogel več zaupati, da govori resnico. Srčno sva mu zaželela, da bo s hčerko vse v redu in da popolnoma razumeva, če mora oditi. Si bova prevoz že sama uredila naslednji dan. Nekoliko obotavljajoče je Manish sprejel najine želje, ter se poslovil.
Zjutraj, po dolgem in osvežujočem spancu z le manjšim odganjanjem ščurkov, zaslišiva zvonjenje na vratih. Kdo drug kot Manish! Hčerka je čudežno ozdravela, je sinoči izvedel, zdaj nama je pa priskrbel prevoz do Lehja v z drugimi ljudmi deljenem terencu, kar je bilo za ceste, ki so nas čakale edino primerno vozilo - poleg tanka.
Manali, sva ugotovila, ni samo trekerski center regije, a tudi popularna turistična destinacija za Indijce. Tujcev skorajda nisem videl. A za moje pojme je bil še kar prenatrpan z ljudmi, kar seveda privlači osebke, ki radi ožemajo “denarnice na dveh nogah” kot sva se midva počutila odkar sva stopila na indijska tla.
Ob enih popoldne sva že sedela v velikem Mahindra terencu, ki ga je vozil mlad Ladačan že z vsemi potezami tibetanskega ljudstva. Pridružila sta se nam še dva Ladačana, ki sta bila na poti domov. Star, a vesten in razgledan Dorjee, ki mu mraz tudi v kratkih rokavih na 4500 metrih ni prišel do živega in nekoliko mlajši, a vseeno ne mlad, Zhimi, vojak, ki se je pijano vračal domov na dopust. Takoj smo se razumeli. Kar sva šele tik pred odhodom izvedela in kar sva tekom potovanja v Leh zelo močno izkusila je, da je pot še enkrat daljša in zaradi vijugastih, nedokončanih gorskih cest še enkrat bolj zamudna.
Sprva sem izjemno užival v vožnji, saj so se mi končno odpirali pogledi na ogromne in drzno segajoče v nebo štiri in pettisočake. A, ko je izginilo sonce, se je izjemno ohladilo. Kajpada sva imela vso opremo pripeto na strehi terenca in takorekoč nedostopno. Da malo bolj orišem pot - pet gorskih prelazov smo morali prečkati, ki so bili skoraj 5000 metrov visoki. Večino potovanja je potekalo ponoči in me je zeblo, prekleto zeblo. Ko smo se po temi v nedogled vozili po popolnoma identičnih strmih in vijugastih gorskih cestah, katerih luknjavost me je mnogokrat dobesedno katapultirala iz sedeža, sem mislil, da bom zmrznil. Seveda sem tik pred odhodom iz Manalija utrpel popolno zamenjavo prebavnih motenj: iz zaprtja v diarejo. Občutek, da se bom zdaj zdaj eksplozivno izpraznil, skupaj s cestnim premetavanjem in kroničnim mrazom je ustvaril eno izmed najbolj intenzivnih izkušenj mojega življenja. In to je trajalo 19 ur! Si predstavljate 19 ur nonstop takšnih občutkov?
A to potovanje je imelo poleg dobre družbe še eno zares svetlo točko. Ko smo se sredi noči ustavili, kar sredi ceste seveda, da je voznik lahko za dobre tri ure zatisnil oči, sem z upanjem, da se bom s hojo malce ogrel, stopil ven iz terenca in se malodane izgubil v pogledu na zvezdnato nebo. Morali smo biti na okrog 4000 metrih nadmorske višine in sredi gorske verige, kjer pravzaprav ni nobenega razvitega mesta, ki bi onesnaževalo s svetlobo in nebo je bilo popolnoma prekrito z zvezdnim prahom. Kot, da bi s čopičem nekdo zamahnil čez nebo, je izgledala Rimska cesta, prav razlita nad našimi glavami.
Ko se je zdanilo, smo prispeli v Ladakh, ki je že skorajda puščaven, a popolnoma tibetanski. Glavno mesto Ladakha, Leh, leži sredi doline obdane s hribi in gorovji, ki ponekod segajo tudi preko šest tisoč metrov, a navkljub temu, da je najnižja točka v dolini pa vseeno stoji na spoštovanja vrednih 3505 metrov nadmorske višine in te na to, zaradi pomanjkanja kisika, spomne vsakič, ko se dvigneš po stopnicah. Samo mesto je skrpucalo tibetanskih, večinoma napol zgrajenih hišic in raznih templjev in tržnic, cel je pa prežet z mavričnimi tibetanskimi molilnimi zastavicami, kar mu da razgibano barvitost v kontrastu z okoliško svetlo rjavo puščavo. Iznad najbližjih gričev se nad mestom bohotijo tibetanski samostan, budistična stupa in kraljevska palača, ki izgleda kot manjša verzije slavne palače v Lhasi, tibetanske prestolnice, ki je pravzaprav od Lehja “samo” čez Himalajo. Poznalo se je, da sva ujela ravno konec turistične sezone, saj je bilo mesto umirjeno, po njegovih ulicah so pa hodili skoraj samo domačini.
Čez dan sva zaradi neprespanosti in fizične, ter psihične uničenosti umirjeno raziskovala mesto in že brskala po dodatnih informacijah o trekih. Že od prvih stikov z Ladačani v terencu, sem dobil občutek, da bodo interakcije z ljudmi v Ladakhu potekale popolnoma drugače kot v Delhiju. Res smešno kako druga kultura in predvsem manjša natrpanost vzgojita popolnoma drugačne karakterje. Po nekaj dneh v Indiji se končno ne počutim več kot denarnica na dveh nogah, temveč kot človek.
Po priporočilu sva našla trekersko agencijo Ancient Tours, kjer sva se dogovorila za vodnika in logistično podporo za naskok na Stok Kangri. Čeprav je gora dostopna tudi nam amaterjem, je še kar treba prečkati ledenik, je visoka, težje dostopna, in brez redne naselbine na pobočju, kar pomeni, da si moraš sam priskrbeti hrane za 5-6 dni, kuharja, vso opremo, ki pride zraven, šotore in konje, ki bodo to vse nosili.
Lastnika agencije sta poročen par, Ladačan in Tibetanka, ki sta nama znala priporočiti tudi Markha Valley trek, kjer vodnik ni potreben, saj je dovolj obiskana pot, ki se dviga po dolini Marhka in kjer so nekaj-hišne vasice in izolirane kmetije, ki v svojih domovih nudijo prenočišče in hrano prav za nas “uboge” trekerje v sistemu, ki se imenuje “homestay”. To prav tako omogoči res pristno potovalno izkušnjo, saj zaradi manjše turistične obiskanosti, ki z leti sicer strmo narašča, na trekih praviloma ni še gostišč in hotelov, ki bi se ukvarjali ekskluzivno s trekerji in ima popotnik priložnost in privilegij biti neposredno v stiku z ljudmi, ki v teh krajih, kjer smo mi le obiskovalci, preživijo celotna življenja.
Super! Po enem dnevu v Lehju je vse zmenjeno za cilj najinega potovanja, šesttisočak Stok Kangri, prav tako sva pa dobila destinacijo za predpripravo na glavni vzpon - Markha Valley trek, ki traja dobrih 9 dni in poteka od 3200m do 5200m nadmorske višine, seveda nelinearno.
Naslednji dan že po turško sedim v kotu “dnevne sobe” najinega prvega homestay doma in prvega dneva na pravem treku. Nekje nad 4000 metri ob poti samotno stoji stara, dvignjena himalajska hiša. Čeprav je v dolini pod šesttisočaki, še kar vztrajno zre čez peščico zdaj že obranih polj in pojemajočo rečico, ki se komaj še napaja iz ledu vsako leto manjših ledenikov in zasneženih vršacev.
Skoraj labirintna hiša skriva kakofonijo sob, ena izmed njih je ob straneh pokrita z blazinicami za sedenje, pred njimi pa majhne lesene mize, prekrite s floralnimi vzorci. Cela soba je kakopak pokrita z raznimi tibetanskimi preprogami. Stara oskrbnika, zagorela starec in starka, dajeta dušo pobeljenim, a neravnim zidovom iz blatnih opek. Sedaj, ko čakam tu v skupnem prostoru s pečko in slovito omaro z lonci, ki je v vsakem ladaškem domu vrednem svojega čaja, poslušam budistično glasbo, ki se prav nič harmonično vije iz kuhinjskega radia, od koder se že čuti vonjave težko pričakovane večerje.
Ta omara z lonci mi je res fascinantna. Zdi se narejena bolj za razkazovanje kot za samo uporabnost. Lonci, posode, čajniki vseh velikosti, od enoskodeličnega do več desetlitrskih so nastrojeni drug ob drugem, vrsta nad vrsto, po dolžini cele stene. Železni, bakreni, celo medeninasti. A vsi do potankosti zloščeni - morda razkaz premoženja? Kot je oskrbnik rekel: “They’re for show. Part of Ladakhi culture”.
Za nama je prečudovit prvi dan trekanja, v tuji deželi, v gorski dolini, ki do 19. stoletja ni imela stika z zunanjim svetom in kolikor veva, sva edina trekerja na poti. Lepo je, a najlepše in najhujše naju še čaka. A več o tem, prihodnjič.
Pot ni bila nič posebnega, še ena gruščnato-puščavska soteska med gorami skozi katero počasi polzi gorski potoček, ki se kasneje prilije slavni reki Ind, ob kateri se je začelo in končalo že nemalo civilizacij in kultur.
A počasi se ob potočku začnejo prikazovati drevesa, podobna brezam, z visokimi svetlimi, a ne še belimi debli in zlatimi, res prekrasno rumenimi listi. Da, tudi v Ladakhu se je že prikazala jesen. Zlatolistnim lepotcem se ob rečnem bregu pridružujejo še rdečelistni grmiči, ki skupaj z rjavim peskom in ponekod vinsko rdečo skalo ustvarijo slikovit in skorajda pravljičen pogled na zasnežene vršace, ki se začnejo bohotiti, ko prispeva iz soteske v široko dolino, kjer se nahaja prva vasica na najini poti - Rumbak (3960m nadmorske višine).
Z Matevžem, sopotnikom na tej avanturi, se odločiva, da se tu ustaviva na kosilu. V prav prijetno pobarvani homestay kmetiji, kjer sta bili doma stara ženička, prav železna, zgrbljena in nagubana Ladačanka, ki ni razsipala z besedami in v pravem kontrastu z njo, mlada punca, morda najinih let, morda mlajša ali celo starejša, nikoli ne vem kako je z Ladačani. Popila sva čaj, pospravila okusno kosilo riža s karijem, zeljem in celo kosom paradižnika. “KONČNO sva v naravi, v gorah, na treku!” si mislim in prvič po skoraj tednu nenehnega potovanja, čez tri indijske zvezne države, več kot tisoč kilometrih po okej in izjemno, izjemno slabih cestah in gorskih prelazih, sem miren. In ne morem ne razmišljati kako zelo kontrastna izkušnja je bila cela pot do sem.
Tri mesece prej sem se odločil, da bo treba na novo avanturo
Že nekaj časa me je zanimal Ladakh, ki v domačem jeziku pomeni “dežela visokih prelazov” in je del najsevernejše indijske zvezne države, Jammu in Kashmir. Da, ta zloglasni Kašmir za katerega se Indija in Pakistan že od 70ih pretrgano borita. Od znancev sem izvedel, da je pokrajina podobna Tibetu, s kulturno tibetanskimi ljudmi, vendar brez kitajske birokracije, turistična obiskanost pa kot Nepal pred tridesetimi leti, torej mnogo manjša in bolj pristna. Našel sem si sopotnika, prijatelja Matevža, ter malo guglanja kasneje in destinacija je bila izbrana. Časa imava en mesec in možnih trekov je tam ogromno, a kojci, ko sem videl, da je priložnost amaterskega pristopa na najvišji vrh te dežele, Stok Kangri (6150m), sem vedel, da bo to cilj najine pustolovščine. Nisem še bil nad šest tisoč metri in to bo izjemna priložnost, za trening in višinsko pripravo pa lahko izvedeva še kak trek preden se zaženeva na sam Stok.
Ob treh zjutraj prispeva v New Delhi in nikamor se nama ne mudi. Sediva pred izhodom iz letalskega terminala in mirno kadiva vsak svojo cigareto, misleč, da so transportne težave že za nama. Joj, kako sva se motila! Opazujeva ljudi, ki hitijo sem ter tja, nakar do naju pristopi ubogi, majhen Indijec, ki naju vpraša, če rabiva taksi.
Manali Foto: Kekec
Že sediva v njem, ne vedoč, da sva se usedla v past in iščemo naslov guesthousa, ki nama ga je priporočil kolega, ko je bil zadnjič v teh krajih. Poleg priporočila naju je tudi posvaril pred skorajda vseprisotnim goljufanjem, ki specifično cilja turiste. Njegova svarila se uresničujejo eno za drugim, a dokler tega ne izkusiš, si pač misliš “meni se to že ne bo zgodilo, saj sem premeten”. Že nama taksist razlaga o protestih, ki so objeli center mesta, kjer naj bi bil tudi najin hostel, tako da ne moremo z avtom blizu in že mu ne verjameva. Prav, si rečem in se grem njegovo igro. Peljal naju je do Tourist Information centra, ki je to le po imenu razen, če ti gre verjeti napol razpadajoči tabli nad še bolj dotrajano pisarno, kjer “tourist agent” kliče najin hostel in nama pove, da je muslimanski festival v centru mesta in je cel center zaprt za tujce. Sem mislil, da je protest...
Laži, laži, same laži...
Laži se že kopičijo, si misliva in še jaz zaprosim, da govorim z osebo iz hostla, ki je na telefonu. Ja, ja, to je pravi hostel, me prepričuje glas po telefonu in mi pritrdilno odgovarja na vprašanja o izmišljenih podrobnostih o hostlu, ki mu jih postavljam. Torej sigurno ne govorim s pravim človekom, ampak z nekom, ki je najet, da daje turistom slabe novice. Zdaj dojemam resnico najine situacije: noč sredi velemesta, nikogar zunaj razen ljudi, ki spijo ob cesti, nimava pojma kje sva ali kako kam priti in ujeta v pisarni s tujimi ljudmi, ki se res trudijo, da bi dobili najin denar. Jah, sranje, kaj pa zdaj? Kar ven iz Delhija?
Začneva spraševati za avtobuse do Manalija, kamor morava priti, da začneva pot do Ladakha, in zopet dobiva navzkrižne informacije. Dejansko so nama rekli, da sta samo dve postaji s katere odhajajo avtobusi. Samo dve postaji. V mestu s populacijo enaindvajsetih milijonov ljudi. Na tej točki sva bila kar odvisna od taksista, saj v tem delu Delhija ponoči ni bilo nobenega drugega avta na cesti, kaj šele taksista in sva ga prosila, če naju zapelje do omenjene postaje in si bova sama našla prevoz za naprej. Taksist naju pelje do postaje, ki naj bi bila glavna za v Manali, a več kot očitno ni. Počutil sem se že malo norega, saj je na tej postaji morda za dva avtobusa prostora in nikogar nikjer ni. Nikogar razen kot po naključju čakajočega debelušnega Sikha s svojim turbanom in razkošno brado, ki že začenja:
“My friend, no buses leaving because of the festival.”
Čeprav sem vedel, da mi laže, nisem sploh znal reagirati. Noč je v popolnoma tujem mestu, ljudi še ni naokrog, ne vem nič, popolnoma nič o dejanskem stanju v mestu. Šit, kaj zdaj?
Taksist reče, da naju bo peljal do nekje, kjer si lahko priskrbiva taksi do Manalija.
“Pa pojdimo!” že nekoliko obupano vzklikneva.
Pot do Lehja Foto: Kekec
550 kilometrov s taksijem
Spet en presneti Tourist Information Center, kar je dejansko ena izmed bolj prefinjenih goljufij, kar sem jih srečal. Tam naju majhen, debelušen moški z imenom Manish toplo povabi v pisarno. Po nekaj klicarjenja in pregovarjanja se sprijazneva, da hostla v Delhiju z njihovo pomočjo res ne bova našla in se kar odločiva, da nadaljujeva pot v Manali, ki je dve zvezni državi in kakšnih 550 kilometrov in 12 ur vožnje stran. Spet se pregovarjamo o ceni, ker po njihovo ne bova dobila avtobusa, vlakov pa ni in bova morala najeti taksi. Resno?!
Na tej točki sva oba z Matevžem že vedela, da nama stalno lažejo, kajti v bistvu so taksi podjetje, ki ranljive in nepripravljene turiste, kakršna sva bila midva, izkoriščajo, da jim po mastni ceni prodajo prevoz s taksijem pod pretvezo, da ravno ta trenutek javni prevoz po celi večmilijonski prestolnici največje demokracije na svetu ne deluje. Še kar mi je žal, a moram priznati, da se mi po treh zaporednih prevozih z letalom in noči polni pregovarjanja, prepiranja in pogajanja, iz izčrpanosti preprosto ni več dalo ukvarjati s tem. Vdala sva se. S še nemalo pogajanja, kjer je najina gorenjskost končno prišla do izraza, nama je uspelo ceno zbiti na nekaj znosnega, a še kar mnogo, mnogo dražjega, kot če bi si uspela najti avtobus. Napokali smo taksi in se odpravili.
Kar sem videl Delhija je bilo skozo okno odhajajočega Suzukija, samo smeti, ljudje, smog in krave. Prav vesel sem bil, da ga bom pustil za sabo, a obenem se zavedam, da ima sigurno veliko draguljev, skritih ali ne.
Cesta proti severu je postregla z enolično vožnjo po luknjavi avtocesti sredi ravnine in kot sem dobil občutek - sredi ničesar. Vozili smo se in vozili. Z voznikom taksija, ki mu je bilo prav tako ime Manish, sva spregovorila komaj par besed, čeprav sva se z Matevžem trudila navezati stik. Zaradi dolgega leta in pomanjkanja pravega počitka sva namesto pogovora padla v pretrgan, a vseeno nujen in globok spanec.
Leh Foto: Kekec
Šele proti večeru smo prišli v zvezno državo Himachal Pradesh, v kateri se nahaja Manali, športno-turistični center regije, od koder se organizirajo prevozi naprej v Ladakh in pokrajina je končno dobila pravo, hribovito osebnost. Manish je vmes hotel pobrati od vsakega od naju še dodatnih 20$ za zeleno takso, čeprav sva jo plačala že v Delhiju skupaj s taksijem. Nisem si mislil, da bom že tako zgodaj v potovanju postal zategnjen turist, a okoliščine so zahtevale svoje.
Že zdavnaj se je stemnilo, ko smo prispeli v z zeleno poraščenimi gorami obdan, skoraj pokljuški Manali, ki je že na višini 2050 metrov. Tam sva z Manishevo “pomočjo” našla poceni hostel, kjer sva zopet trenirala barantanje. Po hitrem pregledu sobe se je še tisto kar sva plačala zdelo preveliko. Beri: ko sem šel na WC, se je prostor pod vrati kopalnice dobesedno razpršil, ko sem prižgal luč. Toliko ščurkov. Vsaj ne bo dolgčas ponoči, sem si mislil.
Z Manishem smo pred spanjem šli še na kozarec viskija in med prijetnim popivanjem je dobil odlično idejo, da naju za preveč denarja zapelje še do Leh-ja (izgovori se Lé), glavnega mesta Ladakha in najine destinacije za odpravo na treke. Saj je samo 300 kilometrov in 6 ur vožnje, je rekel. Kasneje sem izvedel, da se je krepko, krepko motil. Že, ko se je poslovil za čez noč in sva skoraj šla spati, je spet pozvonil in povedal, da je govoril z ženo, ki mu pravi, da je hčerka zbolela in da mora nazaj v Delhi in bi bil zelo vesel, če mu lahko kaj prispevava za stroške zdravljenja. Moram reči, da je bilo moje običajno mehko srce po zadnjih štiriindvajsetih urah že skorajda okamenelo in da dragemu Manishu nisem mogel več zaupati, da govori resnico. Srčno sva mu zaželela, da bo s hčerko vse v redu in da popolnoma razumeva, če mora oditi. Si bova prevoz že sama uredila naslednji dan. Nekoliko obotavljajoče je Manish sprejel najine želje, ter se poslovil.
Čez 5000 metrske prelaze
Zjutraj, po dolgem in osvežujočem spancu z le manjšim odganjanjem ščurkov, zaslišiva zvonjenje na vratih. Kdo drug kot Manish! Hčerka je čudežno ozdravela, je sinoči izvedel, zdaj nama je pa priskrbel prevoz do Lehja v z drugimi ljudmi deljenem terencu, kar je bilo za ceste, ki so nas čakale edino primerno vozilo - poleg tanka.
Manali, sva ugotovila, ni samo trekerski center regije, a tudi popularna turistična destinacija za Indijce. Tujcev skorajda nisem videl. A za moje pojme je bil še kar prenatrpan z ljudmi, kar seveda privlači osebke, ki radi ožemajo “denarnice na dveh nogah” kot sva se midva počutila odkar sva stopila na indijska tla.
Mark walley Foto: Kekec
Ob enih popoldne sva že sedela v velikem Mahindra terencu, ki ga je vozil mlad Ladačan že z vsemi potezami tibetanskega ljudstva. Pridružila sta se nam še dva Ladačana, ki sta bila na poti domov. Star, a vesten in razgledan Dorjee, ki mu mraz tudi v kratkih rokavih na 4500 metrih ni prišel do živega in nekoliko mlajši, a vseeno ne mlad, Zhimi, vojak, ki se je pijano vračal domov na dopust. Takoj smo se razumeli. Kar sva šele tik pred odhodom izvedela in kar sva tekom potovanja v Leh zelo močno izkusila je, da je pot še enkrat daljša in zaradi vijugastih, nedokončanih gorskih cest še enkrat bolj zamudna.
Sprva sem izjemno užival v vožnji, saj so se mi končno odpirali pogledi na ogromne in drzno segajoče v nebo štiri in pettisočake. A, ko je izginilo sonce, se je izjemno ohladilo. Kajpada sva imela vso opremo pripeto na strehi terenca in takorekoč nedostopno. Da malo bolj orišem pot - pet gorskih prelazov smo morali prečkati, ki so bili skoraj 5000 metrov visoki. Večino potovanja je potekalo ponoči in me je zeblo, prekleto zeblo. Ko smo se po temi v nedogled vozili po popolnoma identičnih strmih in vijugastih gorskih cestah, katerih luknjavost me je mnogokrat dobesedno katapultirala iz sedeža, sem mislil, da bom zmrznil. Seveda sem tik pred odhodom iz Manalija utrpel popolno zamenjavo prebavnih motenj: iz zaprtja v diarejo. Občutek, da se bom zdaj zdaj eksplozivno izpraznil, skupaj s cestnim premetavanjem in kroničnim mrazom je ustvaril eno izmed najbolj intenzivnih izkušenj mojega življenja. In to je trajalo 19 ur! Si predstavljate 19 ur nonstop takšnih občutkov?
A to potovanje je imelo poleg dobre družbe še eno zares svetlo točko. Ko smo se sredi noči ustavili, kar sredi ceste seveda, da je voznik lahko za dobre tri ure zatisnil oči, sem z upanjem, da se bom s hojo malce ogrel, stopil ven iz terenca in se malodane izgubil v pogledu na zvezdnato nebo. Morali smo biti na okrog 4000 metrih nadmorske višine in sredi gorske verige, kjer pravzaprav ni nobenega razvitega mesta, ki bi onesnaževalo s svetlobo in nebo je bilo popolnoma prekrito z zvezdnim prahom. Kot, da bi s čopičem nekdo zamahnil čez nebo, je izgledala Rimska cesta, prav razlita nad našimi glavami.
Marka walley Foto: Kekec
Končno Ladakh
Ko se je zdanilo, smo prispeli v Ladakh, ki je že skorajda puščaven, a popolnoma tibetanski. Glavno mesto Ladakha, Leh, leži sredi doline obdane s hribi in gorovji, ki ponekod segajo tudi preko šest tisoč metrov, a navkljub temu, da je najnižja točka v dolini pa vseeno stoji na spoštovanja vrednih 3505 metrov nadmorske višine in te na to, zaradi pomanjkanja kisika, spomne vsakič, ko se dvigneš po stopnicah. Samo mesto je skrpucalo tibetanskih, večinoma napol zgrajenih hišic in raznih templjev in tržnic, cel je pa prežet z mavričnimi tibetanskimi molilnimi zastavicami, kar mu da razgibano barvitost v kontrastu z okoliško svetlo rjavo puščavo. Iznad najbližjih gričev se nad mestom bohotijo tibetanski samostan, budistična stupa in kraljevska palača, ki izgleda kot manjša verzije slavne palače v Lhasi, tibetanske prestolnice, ki je pravzaprav od Lehja “samo” čez Himalajo. Poznalo se je, da sva ujela ravno konec turistične sezone, saj je bilo mesto umirjeno, po njegovih ulicah so pa hodili skoraj samo domačini.
Čez dan sva zaradi neprespanosti in fizične, ter psihične uničenosti umirjeno raziskovala mesto in že brskala po dodatnih informacijah o trekih. Že od prvih stikov z Ladačani v terencu, sem dobil občutek, da bodo interakcije z ljudmi v Ladakhu potekale popolnoma drugače kot v Delhiju. Res smešno kako druga kultura in predvsem manjša natrpanost vzgojita popolnoma drugačne karakterje. Po nekaj dneh v Indiji se končno ne počutim več kot denarnica na dveh nogah, temveč kot človek.
Po priporočilu sva našla trekersko agencijo Ancient Tours, kjer sva se dogovorila za vodnika in logistično podporo za naskok na Stok Kangri. Čeprav je gora dostopna tudi nam amaterjem, je še kar treba prečkati ledenik, je visoka, težje dostopna, in brez redne naselbine na pobočju, kar pomeni, da si moraš sam priskrbeti hrane za 5-6 dni, kuharja, vso opremo, ki pride zraven, šotore in konje, ki bodo to vse nosili.
Marka walley trek Foto: Kekec
Lastnika agencije sta poročen par, Ladačan in Tibetanka, ki sta nama znala priporočiti tudi Markha Valley trek, kjer vodnik ni potreben, saj je dovolj obiskana pot, ki se dviga po dolini Marhka in kjer so nekaj-hišne vasice in izolirane kmetije, ki v svojih domovih nudijo prenočišče in hrano prav za nas “uboge” trekerje v sistemu, ki se imenuje “homestay”. To prav tako omogoči res pristno potovalno izkušnjo, saj zaradi manjše turistične obiskanosti, ki z leti sicer strmo narašča, na trekih praviloma ni še gostišč in hotelov, ki bi se ukvarjali ekskluzivno s trekerji in ima popotnik priložnost in privilegij biti neposredno v stiku z ljudmi, ki v teh krajih, kjer smo mi le obiskovalci, preživijo celotna življenja.
Super! Po enem dnevu v Lehju je vse zmenjeno za cilj najinega potovanja, šesttisočak Stok Kangri, prav tako sva pa dobila destinacijo za predpripravo na glavni vzpon - Markha Valley trek, ki traja dobrih 9 dni in poteka od 3200m do 5200m nadmorske višine, seveda nelinearno.
Sedeti na 4000 metrih
Naslednji dan že po turško sedim v kotu “dnevne sobe” najinega prvega homestay doma in prvega dneva na pravem treku. Nekje nad 4000 metri ob poti samotno stoji stara, dvignjena himalajska hiša. Čeprav je v dolini pod šesttisočaki, še kar vztrajno zre čez peščico zdaj že obranih polj in pojemajočo rečico, ki se komaj še napaja iz ledu vsako leto manjših ledenikov in zasneženih vršacev.
Skoraj labirintna hiša skriva kakofonijo sob, ena izmed njih je ob straneh pokrita z blazinicami za sedenje, pred njimi pa majhne lesene mize, prekrite s floralnimi vzorci. Cela soba je kakopak pokrita z raznimi tibetanskimi preprogami. Stara oskrbnika, zagorela starec in starka, dajeta dušo pobeljenim, a neravnim zidovom iz blatnih opek. Sedaj, ko čakam tu v skupnem prostoru s pečko in slovito omaro z lonci, ki je v vsakem ladaškem domu vrednem svojega čaja, poslušam budistično glasbo, ki se prav nič harmonično vije iz kuhinjskega radia, od koder se že čuti vonjave težko pričakovane večerje.
Slovita soba z lonci. Foto: Kekec
Ta omara z lonci mi je res fascinantna. Zdi se narejena bolj za razkazovanje kot za samo uporabnost. Lonci, posode, čajniki vseh velikosti, od enoskodeličnega do več desetlitrskih so nastrojeni drug ob drugem, vrsta nad vrsto, po dolžini cele stene. Železni, bakreni, celo medeninasti. A vsi do potankosti zloščeni - morda razkaz premoženja? Kot je oskrbnik rekel: “They’re for show. Part of Ladakhi culture”.
Za nama je prečudovit prvi dan trekanja, v tuji deželi, v gorski dolini, ki do 19. stoletja ni imela stika z zunanjim svetom in kolikor veva, sva edina trekerja na poti. Lepo je, a najlepše in najhujše naju še čaka. A več o tem, prihodnjič.
