Poletov potep: Kekec in Matevž sta šla na Stok Kangri, 2. del

V prejšnjem delu sem zapisal trnovo pot, ki sva jo z Matevžem ubrala, da sva prispela do Ladakha in do začetka Markha Valley treka.

Objavljeno
04. avgust 2019 10.57
Posodobljeno
05. avgust 2019 19.28
Družina, ki naju je povabila na čaj. 
Gregor Ambrožič Kekec
Gregor Ambrožič Kekec
Drugi dan ogrevalnega treka Markha Valley je in po krepkem zajtrku jajčne omlete in namazanih čapatijev sva krenila počasi navzgor proti najinemu prvemu prelazu, ki ga morava prečkati z lastnimi nogami, Gonda La (4960m), nato se bova morala krepko spustiti na okoli 3000 metrov nadmorske višine, do vasice Skyu, v dolino reke Markha po kateri se pravzaprav cel trek imenuje.
 
Sama pot se je počasi dvigala, šele proti začetku prelaza pa je postala strmejša. Z vsakim korakom so se razgledi vse bolj odpirali. Suhe, a barvite gore so se razkazovale z vseh strani. In takrat sva jo zagledala - najino ciljno goro, Stok Kangri (6150m). To je že kar lepa višina, upam, da je bova vredna, sem si mislil pri sebi.
 
Prava slikovitost poti pa se je šele začenjala in zares te lepota teh dolin, čeprav popolnoma skromnih, napolni z energijo in hvaležnostjo do življenja. Ob poti sva videla celo dva tropa divjih himalajskih koz ali Blue sheep in prve divje jake na poti, ki so popolnoma nezaskrbljeno nadaljevali svojo pašnjo, ko naju je pot peljala skozi njihovo čredo.
 
Ko sva končno prečkala vetrovni prelaz, ki ni bil sicer nič posebno težavnega, me je, podobno kot v Nepalu, začela boleti glava. Na tej točki še nisem vedel kaj je glavni vzrok - sama višina, visokogorsko sonce, močan in konstanten veter ali pa neka kombinacije vseh treh zadev. Kdaj sem lahko prav paranoičen hipohonder in z glavobolom se je ta del mene kaj hitro prikazal. Sem slišal že grozljive zgodbe o višinski bolezni in v teh odmaknjenih krajih se s svojim zdravjem res nisem želel igrati. Opomnil sem se, da pri višinski bolezni itak nič drugega ne pomaga kot pa spust in sem potrpežljivo nadaljeval pot do tistodnevnega prenočišča v dolini.
 
Spust s prelaza je bil dolg, resnično dolg. Pot, ki se je stalno bolj zapirala v ožje in ožje soteske je spominjala na prizore iz kakega starega vesterna in z Matevžem si nisva zmogla pomagati, da ne bi ves čas pela najine rendicije slavnih melodij očaka špageti vestern glasbe, Ennia Morricona. Tako je utrujen korak postal malenkost lažji.

image
Hiša prvega homestaya na 4000m.

 
 S kar nekaj počitki sva izmučena pozno popoldne prispela do vasice Skyu (~3000m), kjer sta naju dve ženički povabili v njun homestay, postregli z mlečnim čajem in lokalnim kosilom: lečin dhaal in nekakšen cmok iz zloženega testa, timoku.
Po hitrem sprehodu po okolici, sem se umaknil v kočo, izčrpan od celodnevne hoje in skoraj 2500 prehojenih višinskih metrih, ter po petdesetih straneh paperback knjige, ki mi je delala družbo na poti, nemirno in z rahlo nadležnim glavobolom zaspal.
 
Zjutraj sta nama gospodični oskrbnici postregli z okusnim zajtrkom nekakšnega ocvrtega čapatija z marmelado in medom. Za silo bo, a Matevž je bil drugačnega mnenja, saj ga je razdražen želodec kmalu poslal na krizno evakuacijo. Napotila sva se in pred nama se je slikovito odpirala dolina Markha, ki je s severa in juga obkrožena z gorami, od vzhoda proti zahodu se pa leno vije skoraj turkizna istoimenska reka, ki pridno napaja zdaj že zlato-rdeče rastje ob njej.

image
Ostanki starega kampa pod prelazom. 

 
Navkljub relativno položni poti naju je Matevževa slabost prisilila, da sva se že po dveh in pol urah nežne hoje ustavila. Očitno ni bil zjutraj samo razdražen želodec, a neka okužba, ki izsiljuje izpraznjevanje od zadaj in spredaj in za katero sva upala, da bo čimbolj nedolžna. Matevža je tako zdelalo, da sva morala ob poti najti primerno senčno mesto, kjer se je ulegel in za dobri dve uri zaspal, da si je nabral moči, jaz sem pa čas izkoristil za zapisovanje misli, občudovanje narave, ter seveda opazovanje lastnega glavobola, ki od prejšnjega dneva še kar ni popustil. Ta del poti ob reki razganja od živobarvnega rastja, a obenem je obkroženo z agresivno golimi pobočji, polnimi ničesar, kar samo še spodbudi doživeto barvitost in ustvari res shizofren pogled, kjer se obenem počutiš sredi rajskega vrta in gruščnatega pekla. Voda je res mati življenja.

image
Končno v vasi Skyu. Foto Kekec

 

Sprememba plana

 
Ko se je Matevž zbudil, sva kaj hitro ugotovila, da bova morala spremeniti cel plan trekanja, saj načrtovanega cilja danes ne bova ujela, nespametno bi bilo pa več dni vzpona siliti v enega. To da sva računala na sedemdneven trek in sva že rezervirala datum za naskok na Stok Kangri je problem, ki je ostal v nižinah. Počasi, počasi sva se premaknila do naslednje vasice na poti, Sara (3500m), kjer sva si našla izjemno prijeten homestay in srečala prve tujce na poti, dve starejši Nemki, ki sta s pomočjo vodnika prav tako v oktobru, že po koncu sezone, uživali v naporih in lepotah doline.

image
Ženici, ki sta naju gostili v Skyu. 


Očitno si bova vzela še malo dodatnega časa, kar niti ni tako slabo, sem si mislil. Mene stalno bolj boli glava in najslabše je, ker takrat niti nisem vedel od česa. Sem mislil, da sem že navajen na višino Lehja, 3500m, a me je očitno vzpon čez prelaz tako zdelal, da glava kar noče popustiti. Pred zadnjim vzponom na 5290m, me bo že morala popustiti ali pa bom v zelo neprijetnih težavah. A razen glave, ki kazi splošno počutje, je vse fantastično. Ko zapisujem te besede, sedim pod streho prijetnega homestaya, obkrožajo me svetlorjava pobočja, ki rastejo v nebo in v daljavi, kot vedno na tej poti, slišim reko Markha, ki neutrudno drvi proti nižinam.

image
Matevž zaradi slabosti počiva ob reki.

 
Naslednji dan glava še kar ni popustila, ravno obratno, še bolj me je prijela bolečina, sploh po komaj tri urni hoji pod visokogorskim soncem. In preden se razpišete - seveda sem imel pokrivalo. A v glavi mi je razbijalo kot, da bi mi nekdo postavil na betico zvon in ga tolkel do onemoglosti. Do druge hiše v naslednji vasici, ki se po dolini in reki imenuje Markha (3850m), sva komaj prišla, jaz izčrpan zaradi glave, Matevž zaradi slabosti in odprtja. Staro ženico sva prosila, če lahko pri njih malo počijeva in popijeva čaj - ura ni bila še dvanajst in že sva spala v njihovi skupni sobi. Vse ideje o nadaljevanju do to-dnevne destinacije, Umlung, so izginile in jaz sem se že začel spraševati o obračanju. Res, tako me je bolelo, da si nisem upal iti višje, zavoljo strahu, da se zadeve še poslabšajo.

image
Markha Walley


Tako sva preživela popoldne, jaz z razbijajočo glavo, Matevž s kakofoničnim črevesjem, ki ga je na pol ure pošiljalo na izliv, vsak v svoji agoniji. Tekom dneva sem si petkrat premislil ali naj nadaljujem ali ne. Šla sva spat z dogovorom, da se obrneva in sva v dveh dneh na koncu doline, razen, če bo zjutraj res nenavadno bolje…
 
A ego mi ni dal miru. Ne samo zaradi tega, ker bi bil priznal poraz in se s povešeno glavo vrnil v Leh, ampak, ker me je res naprej vlekla radovednost - kaj vse se skriva na koncu doline Markha? Doslej je bilo sicer lepo, a vse preveč enolično. Nisem želel še enkrat čez to živobarvno monotonost. A ravno zdaj sva komaj dve noči pred koncem treka, zaključkom v Shangu, ravno zdaj se bo pot začenjala vzpenjati, pogledi se odpirati in narava se spreminjati, ravno zdaj je neznano še pred mano. Navkljub temu, da sem pred spanjem pojedel dva in sem sredi noči moral pojesti še en lekadol, da sem sploh lahko zaspal, zjutraj kar nisem hotel nazaj. Matevž se je z jutrom počutil bolje in je bil pripravljen na obe možnosti.

image
Pred homestayem v Sari.

 
Premleval sem in premišljeval. Poslušal sem gorske pesmi moža, v čigar hiši sva bila gosta, medtem ko je pred hišo v krogu gnal jaka in konje, da so teptali žitno klasje, žena in hčerka sta pa zrna zbirali in jih grmadili. Lep izlet je bil, mnogo edinstvenih stvari sem doživel. Nisem si mislil, da bom tako cenil vpogled v življenje teh gorskih ljudi. Morda se zdi preprosto, a je zdaleč od tega, to je težavno, trdo življenje in dela nikoli ne manjka, sploh, če se hoče čim bolj udobno preživeti prihajajočo zimo. Mi pohodniki jim predstavljamo dodatno breme, a si upam misliti, da jim vseeno povrnemo v denarju to kar oni naredijo za nas. Nudijo nam zavetje, hrano, a obojestransko si podajamo izkušnje in uvide v tuje kulture.
 
Danes zjutraj, po nežnem zajtrku riževe juhe, me je prešinilo - pojdiva naprej, vsaj do Umlunga (3880m), naslednje vasice, pa bova videla.
 

In sva šla….

 
Pridružila se nama je še psička, katero sva poimenovala Shanti. Spoznala sva jo prejšnji dan, ko se je odločila, da se nama pridruži med počitkom. Malček šepa in je presuha, a je preprosto potrebna družbe in lepe besede. Čeprav ji nisva dala za jesti, je že drugi dan z nama na poti, počiva pred homestayem. Ne vem, če bo zmogla z nama čez prelaz, ali kaj bo, ko prispeva v Shang, končno destinacijo treka, a za zdaj je z nama. Prav prisrčno zacvili, ko hoče še božanja za ušesi, ta bela psička z rjavimi lisami.

image
Slaba a edina slika iz homestaya Sara. 

 
Trenutno sva že v Hangkarju (~4000m) in jaz upam, da je v glava v redu zares in ne samo zaradi aspirina, ki sem ga zjutraj vzel.
 
Srečala sva tri popotnice, Nemke okrog najinih let, ki znajo popestriti zadnjih par dni popotovanja. Seveda imamo podoben urnik, jutri gremo vsi do Nimalinga (4700m), zadnje postojanke pred prelazom Kongmaru La (5200m), ki zna biti kar izziv za moje izčrpano telo. Bomo videli, so rekli slepi.

image
Soba z lonci. 

 
Trenutno sem v prijetno toplem skupnem prostoru homestaya v Hangkarju. Nemke so pomagale narediti cmočke - momote in zdaj čakamo v pričakovanju na večerjo. Tokrat nas je nekoliko več v sobani z lonci, jaz in Matevž, Nemke, stari oče, ki neutrudno polglasno mantra neko budistično molitev in vrti prenosni molilni mlinček, ter njegova vnukinja, ki pridno pripravlja večerjo za nas vse.
 
image
Skromna, klasična nastavitev v prenočišču. 


Naslednje prelepo jutro v Hangkarju sva se odpravila proti zadnjemu spanju tega treka, nestalni postojanki Nimaling (4700m), ki skrbi za zadnje opremljanje pastirskih karavan, ki želijo prečkati prelaz. Počasi, počasi se je pot končno začela spreminjati; sem bil že kar malo sit te doline. Je izjemno lepa, a skoraj popolnoma enolična, kar ti kar grdo zmede smisel za napredek. Pot se je tudi končno začela dvigati, sprva ob reki, kjer so se zlatolistna drevesa in rdeče grmovnice začele umikati bolj stepskim travam.
 
image
Pridružila se nama je psička Shant. 


Z vsakim dvignjenim metrom se je pot bolj in bolj odpirala, razgledi postajali vedno bolj mogočni. Spet sva dohitela stari Nemki in Ladačana, njunega vodnika, za katerega se je zdelo, da ju je že malo naveličan in da želi še malo moške, ali vsaj mlajše, družbe. Hotel sem z njim še kakšno reči, a kar nisem vedel o čem. Nikoli nisva prišla mimo neosebnih prijaznosti, moje slabo poznavanje ladaščine in njegova sicer solidna, a robustna angleščina sta pa tudi visoki oviri nenujnim pogovorom.
 
Pot se je po nekaj urah hoje in kakšnih 700 metrih višine končno nehala vzpenjati in prešla na nekakšno teme ali planoto. Zaradi oblačnega vremena in bolj utišanega rastja je okolje dobilo občutek fantazijske nordijske pokrajine, kjer je Zemlja pozabila na človeka. Vse temno zeleno in rjavo, sivo nebo, skale nametane sem ter tja in pokrite z rjastim lišajem. Pot se ne vzpenja več in v daljavi zagledava prelaz z zametki poti in karavano jakov, ki se leno vije proti vrhu. Ker se prelaz zdi že dokaj blizu in nikjer še ni bilo na spregled Nimalinga, kjer bi to noč spala, naju je že začelo skrbeti, da ga nisva morda nekje zgrešila. Potrpežljivost, si rečem in nadaljujem ob poti, kjer stalno slišim žvižge malih svizcev, ki kukajo izpod skal in rovov, ki so skopani vsepovsod. Shanti jih je zaman lovila tekom celega potovanja. Ni lovec.

image
Ogrevanje. 



Na poti gor se je Shanti pridružil še en pes, ki nam je prišel nasproti. Ga je tako očarala, da je raje prilagodil svojo pot nam. Klasičen črno-rjavi tibetanski ovčar, katerega sva zaradi “prelepih in premnogih” kakcev polnih parazitov poimenovala Glista in ga crkljala samo verbalno, saj po Matevževih prebavnih dogodivščinah niti pod razno nisva želela tvegati še kakšne infestacije.
 
No, po mnogih urah in trenutkih dvoma sva končno zagledala v daljavi, sredi manjše, skrite depresije na planoti, skupino jurt in barvnih šotorčkov, postavljenih zraven lenega potočka, sredi ničesar.

image
V daljavi končno Nimaling. 

 

Končno Nimaling!

 
Starček, eden izmed oskrbnikov, nama je dodelil majhen šotor, seveda strgan in še komaj stoječ, a kot se je izkazalo ponoči, je bil popolnoma dovolj močan, če že ne udoben.
V veliki jurti sva srečala še ostale popotnike, ki so prihodnji dan planirali iti čez prelaz. Prvič nas je bilo toliko, da mi celo popoldne sploh ni uspelo ničesar napisati. Bilo je preživeto ob pogovoru. Kmalu po prihodu je začelo snežiti, nežno, a vztrajno, vse do jutra. Vsi popotniki smo se zaradi mrazu umaknili v glavno jurto: tri mlade Nemke od prejšnje noči, dva mlada Nemca, dve stari Nemki, kateri sva srečala že v Sari, ter starejši Američan.

image
Zjutraj. 


Ob toplem čaju smo imeli živahne debate o družbi, politiki, trekanju in življenju nasploh. Navkljub mrazu nas je družba v tej odmaknjeni deželi animirala in ogrela, a navsezadnje so nas noč, utrujenost in hlad že zgodaj pregnali v “tople” spalke v šotorih, kjer smo vsak zase prebedeli noč, poslušali usedanje snega na šotorih in zaman upali na spanje. Sam sem se toplo zadelal v spalko, si priskrbel glasbo v ušesih in se odmajal v spanje. Zbudim se, počutim se svežega in spočitega. Glasba se ne predvaja več, a zunaj še kar vlada noč. Mislim, da je že malenkost pred zoro, a za vsak slučaj pogledam na uro - 22.47. Je*****! To bo pa še dolga noč. In je bila.
 
A, ko se je zunaj zdanilo, se je mrka pokrajina s prejšnjega dneva prelevila v čudovito zimsko pravljico. Snega ni zapadlo veliko, pet centimetrov, a dovolj, da je vse prekril z belo, skorajda praznično oddejo. Prav osvežilno je bilo.

image
Razgled s Kongmaru La.

 
Po krepkem zajtrku smo se odpravili na pot in na srečo je bil Tenzing, vodnik starejših Nemk, že v ospredju: kot prvi nama je utiral in odkrival od snega zastirjeno pot. Tu se nama je pokazala ogromna sreča, saj bi na lastno pest lahko le približno ugibala kje se dejansko giblje pot, da bi našla pravo smer tudi na drugo stran prelaza.
Vzpon čez prelaz Kongmaru La (5260m) ni bil dolg, a razgled na severno stran je bil odličen, res čudovito lep. S svežim snegom prekrite rdeče gore in predirljive doline so ustvarile čudovito igro barv.
 
Spust, ki je sledil, je bil dolg, več kot 1500 višinskih metrov in cel dan hoje. Vil se je ob rečici, ki je čez gore vztrajno izdolbla izjemno lepo sotesko, polno skalnih formacij, ki bi bile mokre sanje vsakega geologa. Hodila sva hitro in že sva bila v prvi vasici na drugi strani prelaza, Chogdo, nakar iz bližnje hiše zaslišiva vpitje. Oba zmedena se ustaviva, že misleč, da je nekaj narobe. Iz hiše počasi prisopiha skrivljena babica, ki nama maha in kaže za nama. Obrneva se in dojameva, da kaže na kuža Glisto, ki je namesto Shanti zdaj zgleda sledil nama.

Po nekratkem pogovoru, kjer sva midva s tisto malo ladaščine, kar sva je premogla in ženica s prav tako polomljeno angleščino, izveva, da je to njen domači pes in da venomer uhaja in sledi trekerjem, ter se cele dni z njimi potepa po gorah. Prijetno se nama zahvali, da sva ga vrnila, midva se pa samo spogledava in sprejmeva še eno v vrsti srečnih naključij, ki so nama bogatili celo potovanje.

Že skoraj zapustiva vas, ko do naju pristopi mladenič in sprašuje, če želiva taksi nazaj do Lehja. Sprva sva bila malenkost zmedena, saj je še nekaj ur hoje do končne destinacije treka, vasi Shang Sumdo (3600m), ki je že s cesto povezana z dolino. Mladenič nama je razložil, da bo on tekel naprej in nama tam uredil taksi do Lehja. Po več kot tednu dni med gorami sva zopet stopila v stik z notranjim Gorenjcem, ki je v vseh nas in aktivirala pogajalske sposobnosti, ter se zmenila za udobno ceno, nakar jo je mladenič tako hitro ubrisal v dolino, da sva ga, čeprav sva se ga trudila ujeti, kmalu izgubila in bolj mirno odšla v dolino.

image
Na koncu doline Shang, zadnje točka treka Markha Walley. Foto: Kekec

 

Uspelo nama je!


A ne samo nama - čez prelaz je uspelo tudi Shanti, za katero se mi je trgalo srce, ko sem jo gledal kako šepajoče teče za avtom, ga skuša dohajati, a ji čedalje bolj izginja iz obzorja. Težko je, a z nama ne bi mogla. Morda do Lehja, a kaj potem? Težka stvar, sama sva jo pripela nase, ko sva ji dala pozornost. Vse ima svojo ceno in tukaj lahko le upam, da ima tudi Shanti v neki dolini dom, kjer nanjo čaka neka stara ženica...
 
Še isti dan sva bila v Lehju, kjer sem kar takoj šel v pisarno Ancient Tours, s katerimi sva se pred Markha Valley trekom zmenila, da pomagajo z logistiko za vzpon na Stok Kangri in bi morali isti dan že kreniti na pot, a sva zaradi slabosti na treku z Matevžem dva dneva kasneje končala trek. Iskreno sem se opravičil in razložil situacijo. Po kratkem pogovoru se je razumevajoči Lobzang, šef agencije, strinjal, da vzpon za dva dneva prestavimo, saj sva oba z Matevžem potrebovala počitek in ogromne količine hrane, da telesom povrneva najnujnejše zaloge. Matevža je trek sploh zdelal, saj je večino zaužite hrane zaradi bolezni vse prekmalu že vrnil naravi in ga je izkušnja vidno in dobesedno izčrpala. A, čeprav telo ni sodelovalo, je duh nadoknadil in Matevž je bil z mislimi že zopet na poti in odločen, da bo poskusil še pot na Stok Kangri.

Tekom sestanka z Lobzangom sem spoznal tudi najinega vodnika, Puntsoga, ki nama bo do vrha Stok Kangrija razsvetljeval pot, starejšega Indijca iz vasi blizu doline Markha, za katerega updam, da je vreden svoje soli.
Z njim in Lobzangom smo šli še enkrat čez urnik poti - predvidenih šest dni si moramo vzeti za goro, izvedel sem pa še slabo novico - sneg in slabo vreme je napovedano, kar nam zna močno otežiti vzpon, a za prestavljanje nimava več časa in lahko le upam, da bomo zmogli priti do vrha. Bomo videli, a več o tem - prihodnjič.

V prejšnjem delu sem zapisal trnovo pot, ki sva jo z Matevžem ubrala, da sva prispela do Ladakha in do začetka Markha Valley treka - o teh dogodivščinah si lahko več preberete tukaj.

FOTO: Kekec