Poletov potep: Novoletni potep po kokošji glavi
Pa smo dočakali… novo leto. Obrnemo koledar, sorodnikom, znancem, tudi naključnim ljudem, katere srečamo, voščimo vse mogoče, čeprav več ali manj velja… zdravje. Če tega ni, si dobesedno siromak. Na novega leta dan ali pa kakšen dan prej tudi popravimo letnice v kakšnih aparaturah, pa tudi, da si obljubimo, da bomo bolj pridni, bolj gibljivi, bolj prijazni in ne vem še kaj. Da moramo 1. januarja nekaj pozitivnega narediti, ker bomo to potem delali celo leto. Vsaj v psihi to velja in s tem ni nič narobe.
Pohodniki si želijo na novega leta dan na pohod, veliko tekačev gre teč ne glede na temperatura, mi kolesarji »skurblamo« kolesa in ven. Daleč ali ne, nabiramo višince ali ne, imamo blazno visoko povprečno hitrost ali ne, to sploh ni važno. Važno je, da »spraviš rit ven«, kakor se temu pravi, da migaš in nekaj narediš za svoje telo. Sam že več kakor desetletje ravno ne žuriram dan prej do neskončnosti, tudi količina popitega alkohola je več kakor zanemarljiva, na počitek ne grem ravno tik pred jutrom. Letos sicer bolj pozno, saj sem dobesedno tudi nor na košarko, na NBA ligo in seveda na našega košarkarja Luko, kateri igra v Texasu za Dallas. In na novega leta dan, pri nas pa je že bilo novo leto, je ravno Dallas igral v Oklahoma Cityu. Seveda… se to gleda! Če sem že bil takrat pač doma.
Vseeno pa mi ni bilo težko vstati, nenazadnje sem imel s kolegom Igorjem dogovorjeno kolesarsko turo in dogovora se je pač potrebno držati. Pa še eno nalogo sem imel: ob Soboškem jezeru oz. Kamenšnici po domače domuje celo leto v šotoru kolega Bojan in obljubil sem mu, da pridem s šampanjcem in da nazdraviva. Ker se vidiva poleti skoraj vsak dan (sam se hodim kopat v Kamenšnico in redko npr. v mestno kopališče) je tudi red, da se vidimo in si zaželimo ta srečnega.
Igor se je tudi strinjal, da gre z mano od začetka in tako sva ne ravno zgodaj, ampak ob pol desetih s kolesi krenila iz Sobote proti jezeru. Vreme je bilo za ta letni čas čudovito, brez megle, ne prehladno in tudi neka »vročica« ravno ni bila. Ob jezeru najdeva Bojana in storimo, kar je bilo v načrtu. Vmes izvem, da imajo malce preko poldneva že tradicionalno kopanje v jezeru. Sveda ne vsi… tisti najhrabrejši, najbolj kleni in še… sam pa se nikakor ne prištevam mednje. No, nikoli ne reci nikoli. Malce mi je bilo žal, da tega prej nisem vključil v svoj novoletni »program«, saj sem imel s sabo tudi svoj canon. Imel bi precej neobičajnih fotografij in še eno zgodbo za ta portal.
Že pred odhodom sem trasiral, kakor se temu pravi del ture od Petanjcev, pa naprej ob Kučnici proti vrhu »kokošje glave«. To je dokaj ozek potoček in je mejna »reka« med republikama Avstrije in Slovenije. Kar precejšen del ozemlja razmejuje, vendar o tem in z bolj poletnimi fotografijami kdaj drugič. V Petanjcih se povzpneva na nasip, kateri varuje vas pred poplavami in se zapeljeva deloma proti zahodu in dokaj hitro nato proti severu. Ker sem se tu že vozil sem vedel, da lahko tudi zlahka prečkaš mejo, saj vodi potka od nasipa, pa preko Kučnice, (globina tu več ali manj ne presega 10 cm). Tega nisva imela v načrtu, srečala pa sva kar precej pohodnikov iz Avstrije, kateri so ravno »gazili« preko vode. Nekaj besed, nemščina mi sploh ne gre, ampak tu in tam kakšna beseda in krenila sva naprej do zasebnih ribnikov pri Sodišincih. Malce fotografiranja, vmes še mimo večjega jezerca, ob sami Kučnici je bil teren nekoliko neraven, tudi na nekaj blata sva naletela. Možno se je tako peljati do Gederovec, nato pa moraš zaviti na asfaltno cesto, čeprav bi se morda našla pot naprej, ker je več ali manj vse zaraščeno.
V Gederovcih prečkava mejo, neke kontrole ni bilo, v Sicheldorfu zavijeva proti Dedenitzu in nato prispeva do Zeltinga oz. Zenkovec po naše in tam je potrebno tik pred zaviti levo mejo in Kučnico. Razen v enem delu, ko se je potrebno peljati okoli umetno narejenega zbiralnika vode oz. povejmo kar mlake, ker tu navadno ni vode, se vije lepa makadamska cesta ob Kučnici v dolžini trinajstih kilometrov. Večinoma si celo pot na odprtem, saj rastejo drevesa ob potoku na naši strani, torej vzhodni in poleti tu ob vročem soncu ni najbolj optimalno voziti.
Pot sva kar hitro premagovala, glede na letni čas… tu in tam kaj mokrega pa nič hudega. Kolesi sta bili že od prej malce blatni, drugih nevšečnosti pa ni bilo. Nekje na višini vasice Deutsch Haseldorf je narejeno umetni ribnik, na moje presenečenje pa vse okoli ograja, kar prejšnja leta ni bilo. Malce sva se ustavila, naredila nekaj fotografij in najina pot ob Kučnici je potekala še kakšnih pet, šest kilometrov. Potem je bilo potrebno pač zaviti na našo stran, prispeš pa v vas Kramarovce. Ker sva bila že kar precej časa na poti, sva si zaželena nekaj pijače in sva se ustavila v gostilni Evropa… No, kje so tu malce kruto rečeno »bogu za hrbtom« našli to ime, mi ni jasno. Morda, ker sem na veliko hodijo na špricerje oz. brizgance veliko Avstrijcev, kakor se pravi uradno v knjižnem slovenskem jeziku. Dva, tri kilometre od tu je Klöch, pa St. Anna im Eigen, pijača pri nas pa približno dva do trikrat cenejša in se ni za čuditi, da hodijo sosedje k nam. Tudi ob najinem obisku je bilo ob šanku nekaj naših sosedov, bili so tiho in kakor jaz pravim, zelo kulturnega obnašanja. Z Igorjem sva dobila tudi obložen kruhek. Je teknilo, saj je začela pritiskati tudi glad. Pa me je Igor pomiril, ker je na izletniški kmetiji »Grüjška in jabuka« v Kruplivniku naročil nekaj za popiti in »za popikati«. Lačna po njegovem ravno ne bova prispela domov.
Od Kramarovcev do Kruplivnika/Radovcev sicer ni bilo več tako daleč, slabih petnajst kilometrov. Sva pa morala prevoziti nekaj hribčkov in za trenutno pripravljenost je to bil že malce večji zalogljaj. Za orkog dvesto višincev je bilo teh dvigov, za nameček pa so kilogramipri meni pozimi kar problem, kar se na vzponih zelo, zelo pozna. Višek mislim, ne minus. Pa mi naj nekdo govori rek »od viška glava ne boli«, ker enostavno ni resničen. Vzpetino nad gostilno sva morala vzeti resno, kakšnih dvesto metrov je naklonina vedno okrog 15 stopinj, midva pa od sedenja v gostilni še neogreta. Dolg spust, v Rogašovcih je bilo potrebno malce kreniti iz smeri v smeri juga do Dolnjih Slaveč, se povzpeti proti Belemu križu in pred nama se je pojavila vas Grad na Goričkem, katera je znana po največjem gradu na Slovenskem. Tokrat… ogled gradu seveda ni bil predviden. Iz Gradu v smeri Radovec oz. Kruplivnika vodi vzpon po serpentinah v razdalji dobrega kilometra. Ni sicer strmo, se pa vleče, še posebej če si že solidno utrujen. Na vrhu in dokaj strmem spustu sva z »lahkoto« prevozila zadnji hupsl in prispela na cilj.
So naju že čakali, pripravljen je bil narezek, pa tatarski biftek, sam sem probal še sarmo. Zraven nekaj pijače, ura in pol je hitro minila v pogovoru in čas ne čaka, niti nič ne reče, samo tema je lahko naenkrat. Potrebno se je bilo spustiti proti Panonski nižini oz. Prekmurski ravnici proti Soboti. Novoletna tura je uspela, kakor sva si povedala na koncu.
Ni kaj reči, svojo »nalogo« sva opravila, na novega leta dan sva se peljala in izgleda, da bo nova sezona uspešna. Človek temu verjame in to je najvažnejše. Večjega števila kolesarjev ob najini trasi nisva srečala, izgleda, da so vseeno drugi bolj žurirali ob najdaljši noči v letu.
