Poletova kuharica gre na MasterChef
Tanja Drinovec je tista naša kuharica, ki nam piše recepte za športno in malo manj športno hrano. In zanimivo, bolj se bere tista malce manj športna.
Odpri galerijo
Ponovno, življenje je prekratko, da bi se ozirali na to, kaj si drugi mislijo … seveda ne povzročamo gorja drugemu. FOTO: Arhiv Polet
Napisala je tudi nekaj kolumn, iz katerih je bilo mogoče ugotoviti, da štedilnik ni svetišče, da kuhalnica ni edini človeški instrument, da jo marsikaj črviči, vendar ob petkih ne bi kolesarila po Ljubljani … ali pač.
Njeni recepti na naši spletni strani so zelo dobro brani, nič ne ovinkari, niti s fotografijami ne. Bralci pravijo, da hočejo videti, kako je prvič narejena jed videti v resnici, ne pa tako, kot jo fotografirajo profesionalni fotografi.
O tem, o športni rekreaciji, o kuhalnicah in vabilu na MasterChefa sem se s Tanjo pogovarjal v kuhinji, ne na kolesu, ne v bazenu, ne med tekom, niti ne med fotografiranjem …
Ne kolesarim ob petkih po Ljubljani, kakor tudi ne ob nobenih drugih dnevih, razen s par izjemami, ko sem kolesarila na Maratonu Franja.
Poskušam čim manj, čeprav vedno ne gre.
Danes zjutraj nisem. Že dolgo tega s(m)o se pravi fotografi odpravili na slikanje načrtno s fotoaparatom, da bi naredili nekaj izjemnega. No, tudi danes se še. V časih, ko še ni bilo telefonov, sem neštetokrat obžalovala, zakaj nimam pri sebi fotoaparata. Zdaj je vedno pri roki zasilni in z njim ujamem trenutke, impresije, zraven spadajo moji občutki. Menda je lastnost hipsterjev, da hodijo okrog po svetu po možnosti s kolesom, slikajo in opazujejo svet. Očitno sem ena od njih (nenačrtno) in tako lahko grenim svet ljudem z mojimi za marsikoga preštevilnimi fotografijami.
Prevečkrat s telefonom, kadar gre zares, pa seveda še vedno s pravim fotoaparatom.
Kranj je moje mesto in moja večna ljubezen. Moj dom, pristan, mesto mojih ljudi, navdih, razgledi, spomini …
Na stara leta morda na Krasu ali pa kar na Jezerskem, kjer pečem kruh, pecivo in kuham mineštre. Malo dlje pa me močno vleče v Skandinavijo in celo New York.
Predvsem svetloba, občutek, barve, ki jih obožujem, in seveda kompozicija.
Črno-bela fotografija je bila moj začetek, učila sem se je že v osnovni šoli pri pokojnem mojstru fotografije Tonetu Marčanu, Boštjanu Gunčarju, kasneje, ko je sprevidel, da mislim resno, pa je bil mentor oče, ki je imel doma temnico.
Bil je fotograf in glavni urednik pri letalski reviji Krila, začel pa je kot novinar na Gorenjskem glasu. Vodil in organiziral je tudi večino pomembnejših letalskih mitingov, ko je velika država še imela resna letala.
Zelo pogrešam njegove pikre in jedrnate modrosti, kak očetovski življenjski nasvet in recept (bil je bolj skop in preudaren z besedami), predvsem pa zdaj, ko tudi sama pišem, kak dober nasvet za pisanje in fotografijo. Zelo mi je žal, da ne vidi odraščati svojih vnukov, na katere bi bil nedvomno zelo ponosen. In seveda … zelo ga pogrešam, čutim pa, da ždi nekje nad menoj in me spremlja.
Ne bi rekla.
Ja, vem … norost brez primere.
Pogojev za MasterChefa ne poznam točno, verjetno določena mera samozavesti predvsem pred kamero, karizma in zanimivost, zagotovo pa tudi izkušnje v kuhinji. Kako so me izbrali, ne vem, sklepam, da so tudi Poletovi recepti pripomogli k temu. To tudi mene zanima.
To breme in izkušnja znata biti peklenska, poraja se mi veliko dvomov in vprašanj. O tem bom vedela, ko (če) bom dokončno izbrana na avdiciji. Doma imam goreče navijače za odhod, mamo, ki je večni pesimist in skeptik, sina kuharja, ki zmajuje z glavo. Prijatelji pa vsi po vrsti goreči navijači za odhod.
Marsikatero področje je v kuhinji, ki ga seveda ne obvladam sploh ali ne tako suvereno, dejavnikov je čisto preveč, poleg tega pa še faktor televizije. Navsezadnje si ves čas ločen od doma in svojih.
V službi se o tem še nismo preveč pogovarjali. Najprej avdicija.
Najraje verjetno sladice, ki jih običajno po svoje nadgradim in predelam, po toliko izkušnjah tudi kreiram po svoje. Zelo rada preizkušam klasične in stare recepte, svetovno poznane jedi iz vsega sveta. Največji čar in čudež pa je preizkušanje novih jedi. Življenje je res prekratko.
Kuham, pečem, fotografiram, poslušam glasbo, plavam, kolesarim, oblikujem nakit. Težko izberem vrstni red, odvisno od dneva. Spet … življenje je prekratko. Vedno sem zavidala in občudovala ljudi, ki so se izpopolnili in počeli eno in edino stvar v življenju z vso predanostjo in strastjo.
Od malih nog obožujem pse in mačke. Delitev pasji-mačji človek pri meni ne velja. Pes je izjemen povezovalec družine, hišni terapevt, skrbnik za rekreacijo, strelovod za negativno energijo, igrača, hišni zabavljač … Vso ljubezen, ki mu jo daš, vsaj desetkrat povrne.
Cestno kolo Bianchi, gorsko kolo Scott in mestno kolo Cruiser.
Oprema Shimano 105 na cestnem in Shimano XT na gorskem.
Trenutno na cestnem, čeprav mi je zadnje čase zaradi premnogih prometnih pripetljajev, ki jih opažam na cesti, gorsko kolo spet vse bolj blizu.
Pri kolesarjenju mi je najlepše, da sta običajno ves trud in napor, ki ju vložiš, prav vedno tako bogato poplačana, bodisi z razgledom, srečo na cilju, pijačo ali hrano, ki je tam vedno najboljša na svetu. Več ju vložiš, večja je sreča. Kako mazohistično. Seveda pa tudi lepota pokrajine, ki se na kolesu še posebno in najbolj vtisne v našo zavest. Ne maram preveč strmih klancev, predvsem pa ko po lastni neumnosti ostaneš brez moči. Rada sem spodobno oblečena za šport, kanček prispeva k motivaciji in večji samozavesti.
Trenutno se mi zdi, da se v naše kuhinje vrača tradicija, podkrepljena z lokalno domačo hrano. Na to sama že ves čas prisegam in me veseli za ta trend. Kljub temu da na svet gledam z veliko mero estetike, vedno pravim, da dobre surovine in okus premagajo še tako lep krožnik. Dobro z veseljem pojemo večkrat, lepo samo enkrat. Najlepše pa je, če je kar oboje. Michelinovo zvezdno nebo je zelo osvetljeno. Vesela sem za vse gostince, ki se trudijo, morda pa bi si zaslužil to še kdo, ki je premalo izpostavljen. Vse skupaj je vendarle velik in težak posel.
Dober kuhar s svojo kreacijo naredi, da se naš nasmeh raztegne do ušes in da zapredemo od užitka. Blaženost, ki jo malokdaj doživimo. Moja specialnost je morda precej dober občutek za kombinacije sestavin, okus, tudi občutek za količino in razmerje. Trenutni (današnji) izziv je sladica Paris Brest, stara francoska slaščičarska delikatesa, ki je bila izumljena kolesarjem v čast. Za Poletov recept seveda.
Za kaj takega bi potrebovala več znanja o nutricionizmu, ki ga nimam, tudi časa ne toliko. Menim pa tudi, da se ogromno dobre hrane, primerne za športnike, skriva v starih dobrih klasičnih receptih (tudi naših babic). Včasih jih je treba le rahlo prikrojiti, pa postanejo prav spodobna in primerna hrana za športnike. Sceno, recimo, bežno spremljam, vendar je po mojem mnenju vse preveč prežeta s trendi, ki žanjejo denar in se premalo ozirajo na preproste danosti, ki jih imamo v naši lepi deželi na dlani.
Točno taka. Njena filozofija mi je med bližjimi, vsaj, kar jih poznam. Zame je »taglavna«, kar se tiče prehrane športnika.
Hujšanje je sicer možno. Kadar se odločim, zdržim tudi brez sladkorja, ki ga ob obveznem preizkušanju celo izpljunem. Je pa malo oteženo. Moje in naše sladice sicer zelo rada jem, se jim pa za nekaj časa lahko tudi odpovem. Predvsem, kadar želim telo malo prečistiti z lahkotnejšo hrano. Sladkor kot osnovno gorivo pa sicer nikakor ni greh v mojih očeh.
Nakit je resneje prišel iz mene po daljšem premoru, ko sem rodila tretjega otroka. To je nekako privrelo iz mene, me preželo in me obsedlo. Predvsem sem se našla v barvah in kombiniranju barv, ki so moja strast in terapija. Barve me pomirijo, napolnijo z energijo. V mestu imam tako manjši atelje, kamor se zatečem, ko prideta klic in želja po ustvarjanju ter hranjenju duše. Žal zadnje čase zaradi pomanjkanja časa in tudi lastne neorganiziranost premalokrat.
Študirala sem arhitekturo in malo pred ciljem omagala. Nisem se videla kot arhitektke, ki sedi v biroju dneve in noči in se ubada s petičnimi in nemogočimi naročniki. S takšnim stresom se ne bi zmogla soočati vsak dan. Čeprav imam arhitekturo zelo rada in me še vedno zanima in navdihuje. Morda v katerem drugem življenju. Če bi zdaj lahko izbirala, bi verjetno vpisala študij fotografije. Zelo pa me mikajo pisanje, fotografiranje in ustvarjanje kuharskih vsebin, če bi od tega seveda lahko dobro živela. Tudi nakita še nisem pripravljena spustiti iz rok.
Ponovno, življenje je zelo prekratko, da bi se ozirali na to, kaj si drugi ljudje mislijo … Seveda ne povzročamo gorja drugemu. Nisem človek, ki preveč da na mnenja drugih. Večja past je v nas samih, kadar si ne dovolimo lastne sreče in uspeha.
Berem seveda kuharske knjige, obožujem dobre kriminalke, biografije zanimivih ljudi, tu pa tam »pojem« tudi kakšno duhovno knjigo …
Ličkam preveč. Seveda kulinarične bloge, strani s kuharskimi recepti, fotografske strani, veliko je glasbe, znamenitosti sveta in naše dežele, predvsem naravne, umetnost, arhitektura …
Brez glasbe ni življenja. Glasba povezuje ljudi. Za mojo dušo je hrana, uteha, umiritev, energija, spodbuda, brezpogojna ljubezen. Vse vrste glasbe. Verjetno sem eden bolj nenavadnih poslušalcev. Od klasike, elektronske glasbe, rock, pop, metal, jazz ... lahko pa je tudi Avsenikova viža. Glasba je z menoj povsod, kjer je le mogoče. V kuhinji non-stop, pri ustvarjanju nakita ... priznam, včasih celo na kolesu, zvečer, preden zaspim. S kuhalnico gre z roko v roki, v dobri družbi s prijatelji in kozarčkom pa je nepogrešljiva in nenadomestljiva.
Menim, da kar dobro. Po vseh neurjih smo postali kar uigrana ekipa. Nanje sem zelo ponosna, ker se kot zdaj kaže, razvijajo v inteligentne, iskrene in precej samostojne osebe, kar je dandanes že kar eksotično. Kako me vidijo, je samo slutnja. Slutim in upam pa, da so tudi oni ponosni name in da sem svetilnik, ki nekje v daljavi sveti na pravo pot. A bodo odšli od doma? Če in ko odidejo, si želim predvsem zdravja, da aktivno, športno in polno živim svoje življenje brez pretresov v družbi meni ljubih ljudi. Morda tudi kakšno daljše popotovanje v oddaljeno deželo, recimo treking v Himalaji. In po možnosti, da se enkrat na mesec dobimo na družinskem kosilu.
Zelo rada jo pripravljam, seveda pa je čudovito, če ti jo pripravi kdo, ki to res obvlada. Rada jem hrano, ki obuja spomine na babice in me vrača v pretekle dni. Danes menda pravijo temu comfort food. (Ni ga čez špinačo in pire krompir.) Nadvse uživam v sinovih modernih kulinaričnih stvaritvah, seveda pa je zame utelešenje dobrega okusa, sreče in užitka hrana bratranca Tomaža v restavraciji, ki jo vodi.
Rekreativni kolesar naj je čim bolj raznovrstno, bogato, doma pripravljeno hrano, ne preveč in ne premalo in ob pravem času, dobro pa naj posluša svoje telo, ki ponavadi dobro ve, kaj in koliko potrebuje.
Preberite še:
Betka, dama z vzhoda
Betka, dama z vzhoda
Njeni recepti na naši spletni strani so zelo dobro brani, nič ne ovinkari, niti s fotografijami ne. Bralci pravijo, da hočejo videti, kako je prvič narejena jed videti v resnici, ne pa tako, kot jo fotografirajo profesionalni fotografi.
O tem, o športni rekreaciji, o kuhalnicah in vabilu na MasterChefa sem se s Tanjo pogovarjal v kuhinji, ne na kolesu, ne v bazenu, ne med tekom, niti ne med fotografiranjem …
Kolesariš ob petkih po Ljubljani?
Ne kolesarim ob petkih po Ljubljani, kakor tudi ne ob nobenih drugih dnevih, razen s par izjemami, ko sem kolesarila na Maratonu Franja.
Spremljaš politično kolesarjenje ali politiko nasploh?
Poskušam čim manj, čeprav vedno ne gre.
Tanja, si danes zjutraj že kaj fotografirala? Tvoje fotke Kranja in okolice so tvoj hobi ali … zakaj nam jih na FB serviraš skoraj vsako jutro ali večer?
Danes zjutraj nisem. Že dolgo tega s(m)o se pravi fotografi odpravili na slikanje načrtno s fotoaparatom, da bi naredili nekaj izjemnega. No, tudi danes se še. V časih, ko še ni bilo telefonov, sem neštetokrat obžalovala, zakaj nimam pri sebi fotoaparata. Zdaj je vedno pri roki zasilni in z njim ujamem trenutke, impresije, zraven spadajo moji občutki. Menda je lastnost hipsterjev, da hodijo okrog po svetu po možnosti s kolesom, slikajo in opazujejo svet. Očitno sem ena od njih (nenačrtno) in tako lahko grenim svet ljudem z mojimi za marsikoga preštevilnimi fotografijami.
Saj ne fotografiraš s telefonom, ali pač?
Prevečkrat s telefonom, kadar gre zares, pa seveda še vedno s pravim fotoaparatom.
Kaj ti pomeni Kranj?
Kranj je moje mesto in moja večna ljubezen. Moj dom, pristan, mesto mojih ljudi, navdih, razgledi, spomini …
Kje bi še lahko živela?
Na stara leta morda na Krasu ali pa kar na Jezerskem, kjer pečem kruh, pecivo in kuham mineštre. Malo dlje pa me močno vleče v Skandinavijo in celo New York.
Kaj te pri fotografiji najbolj pritegne oziroma kakšne so tvoje fotografske izkušnje?
Predvsem svetloba, občutek, barve, ki jih obožujem, in seveda kompozicija.
Črno-bele?
Črno-bela fotografija je bila moj začetek, učila sem se je že v osnovni šoli pri pokojnem mojstru fotografije Tonetu Marčanu, Boštjanu Gunčarju, kasneje, ko je sprevidel, da mislim resno, pa je bil mentor oče, ki je imel doma temnico.
Tvoj oče je bil …
Bil je fotograf in glavni urednik pri letalski reviji Krila, začel pa je kot novinar na Gorenjskem glasu. Vodil in organiziral je tudi večino pomembnejših letalskih mitingov, ko je velika država še imela resna letala.
V kakšni obliki, meri, kakšnih občutkih pogrešaš očeta? Kaj hčeri pomeni oče po tem, ko ta hči pride v zrela leta?
Zelo pogrešam njegove pikre in jedrnate modrosti, kak očetovski življenjski nasvet in recept (bil je bolj skop in preudaren z besedami), predvsem pa zdaj, ko tudi sama pišem, kak dober nasvet za pisanje in fotografijo. Zelo mi je žal, da ne vidi odraščati svojih vnukov, na katere bi bil nedvomno zelo ponosen. In seveda … zelo ga pogrešam, čutim pa, da ždi nekje nad menoj in me spremlja.
Mati to ve?
Ne bi rekla.
FOTO: Tanja Drinovec
Trije otroci, pes, partner, prijatelji in zdaj še na MasterChefa?
Ja, vem … norost brez primere.
Katere pogoje moraš izpolniti, da si kandidat za MasterChefa? Zakaj so pravzaprav izbrali tebe? So te opazili na naši spletni strani?
Pogojev za MasterChefa ne poznam točno, verjetno določena mera samozavesti predvsem pred kamero, karizma in zanimivost, zagotovo pa tudi izkušnje v kuhinji. Kako so me izbrali, ne vem, sklepam, da so tudi Poletovi recepti pripomogli k temu. To tudi mene zanima.
Pa se boš spustila v to avanturo? Kaj o tem menijo doma?
To breme in izkušnja znata biti peklenska, poraja se mi veliko dvomov in vprašanj. O tem bom vedela, ko (če) bom dokončno izbrana na avdiciji. Doma imam goreče navijače za odhod, mamo, ki je večni pesimist in skeptik, sina kuharja, ki zmajuje z glavo. Prijatelji pa vsi po vrsti goreči navijači za odhod.
Boš zmagala? Vidiš kako težavo, te je strah?
Marsikatero področje je v kuhinji, ki ga seveda ne obvladam sploh ali ne tako suvereno, dejavnikov je čisto preveč, poleg tega pa še faktor televizije. Navsezadnje si ves čas ločen od doma in svojih.
Kaj o tem menijo v službi?
V službi se o tem še nismo preveč pogovarjali. Najprej avdicija.
Kaj najraje kuhaš, pripravljaš?
Najraje verjetno sladice, ki jih običajno po svoje nadgradim in predelam, po toliko izkušnjah tudi kreiram po svoje. Zelo rada preizkušam klasične in stare recepte, svetovno poznane jedi iz vsega sveta. Največji čar in čudež pa je preizkušanje novih jedi. Življenje je res prekratko.
Še boljše vprašanje; kaj najraje počneš?
Kuham, pečem, fotografiram, poslušam glasbo, plavam, kolesarim, oblikujem nakit. Težko izberem vrstni red, odvisno od dneva. Spet … življenje je prekratko. Vedno sem zavidala in občudovala ljudi, ki so se izpopolnili in počeli eno in edino stvar v življenju z vso predanostjo in strastjo.
Pes? Vedno si jih imela? Mačke tudi? Zakaj je pes tako pomemben del družine ali prijateljstva?
Od malih nog obožujem pse in mačke. Delitev pasji-mačji človek pri meni ne velja. Pes je izjemen povezovalec družine, hišni terapevt, skrbnik za rekreacijo, strelovod za negativno energijo, igrača, hišni zabavljač … Vso ljubezen, ki mu jo daš, vsaj desetkrat povrne.
FOTO: Tanja Drinovec
Katera kolesa vse voziš?
Cestno kolo Bianchi, gorsko kolo Scott in mestno kolo Cruiser.
Znamke znaš našteti. Kaj pa opremo?
Oprema Shimano 105 na cestnem in Shimano XT na gorskem.
Si raje na specialki ali na gorcu?
Trenutno na cestnem, čeprav mi je zadnje čase zaradi premnogih prometnih pripetljajev, ki jih opažam na cesti, gorsko kolo spet vse bolj blizu.
Kaj pri kolesarjenju imaš najraje in česa ne maraš? Ti je vseeno, kaj si nadeneš, ko greš športat?
Pri kolesarjenju mi je najlepše, da sta običajno ves trud in napor, ki ju vložiš, prav vedno tako bogato poplačana, bodisi z razgledom, srečo na cilju, pijačo ali hrano, ki je tam vedno najboljša na svetu. Več ju vložiš, večja je sreča. Kako mazohistično. Seveda pa tudi lepota pokrajine, ki se na kolesu še posebno in najbolj vtisne v našo zavest. Ne maram preveč strmih klancev, predvsem pa ko po lastni neumnosti ostaneš brez moči. Rada sem spodobno oblečena za šport, kanček prispeva k motivaciji in večji samozavesti.
Vrniva se v kuhinjo. Kakšni so kuharski trendi v Sloveniji? Kako komentiraš slovensko Michelinovo zvezdno nebo. Preveč naenkrat?
Trenutno se mi zdi, da se v naše kuhinje vrača tradicija, podkrepljena z lokalno domačo hrano. Na to sama že ves čas prisegam in me veseli za ta trend. Kljub temu da na svet gledam z veliko mero estetike, vedno pravim, da dobre surovine in okus premagajo še tako lep krožnik. Dobro z veseljem pojemo večkrat, lepo samo enkrat. Najlepše pa je, če je kar oboje. Michelinovo zvezdno nebo je zelo osvetljeno. Vesela sem za vse gostince, ki se trudijo, morda pa bi si zaslužil to še kdo, ki je premalo izpostavljen. Vse skupaj je vendarle velik in težak posel.
Kaj pričakuješ od dobrega kuharja? Kaj je tvoja specialnost? Opiši tvoj trenutni naj kuharski izziv.
Dober kuhar s svojo kreacijo naredi, da se naš nasmeh raztegne do ušes in da zapredemo od užitka. Blaženost, ki jo malokdaj doživimo. Moja specialnost je morda precej dober občutek za kombinacije sestavin, okus, tudi občutek za količino in razmerje. Trenutni (današnji) izziv je sladica Paris Brest, stara francoska slaščičarska delikatesa, ki je bila izumljena kolesarjem v čast. Za Poletov recept seveda.
FOTO: Tanja Drinovec
Zakaj se ne specializiraš za športne recepte, torej za kuhanje za športnike? Spremljaš to sceno?
FOTO: Tanja Drinovec
Za kaj takega bi potrebovala več znanja o nutricionizmu, ki ga nimam, tudi časa ne toliko. Menim pa tudi, da se ogromno dobre hrane, primerne za športnike, skriva v starih dobrih klasičnih receptih (tudi naših babic). Včasih jih je treba le rahlo prikrojiti, pa postanejo prav spodobna in primerna hrana za športnike. Sceno, recimo, bežno spremljam, vendar je po mojem mnenju vse preveč prežeta s trendi, ki žanjejo denar in se premalo ozirajo na preproste danosti, ki jih imamo v naši lepi deželi na dlani.
Si taka kot naša Nada Kozjek, ki pravi, da mora športni rekreativec jesti vse, vendar bolj s pametjo kot z usti?
Točno taka. Njena filozofija mi je med bližjimi, vsaj, kar jih poznam. Zame je »taglavna«, kar se tiče prehrane športnika.
Kako je s tvojim hujšanjem? Je to sploh možno glede na to, da so slaščice vsak dan vsepovsod?
Hujšanje je sicer možno. Kadar se odločim, zdržim tudi brez sladkorja, ki ga ob obveznem preizkušanju celo izpljunem. Je pa malo oteženo. Moje in naše sladice sicer zelo rada jem, se jim pa za nekaj časa lahko tudi odpovem. Predvsem, kadar želim telo malo prečistiti z lahkotnejšo hrano. Sladkor kot osnovno gorivo pa sicer nikakor ni greh v mojih očeh.
Poleg kuhanja ustvarjaš nakit. Povej kaj več o tem.
Nakit je resneje prišel iz mene po daljšem premoru, ko sem rodila tretjega otroka. To je nekako privrelo iz mene, me preželo in me obsedlo. Predvsem sem se našla v barvah in kombiniranju barv, ki so moja strast in terapija. Barve me pomirijo, napolnijo z energijo. V mestu imam tako manjši atelje, kamor se zatečem, ko prideta klic in želja po ustvarjanju ter hranjenju duše. Žal zadnje čase zaradi pomanjkanja časa in tudi lastne neorganiziranost premalokrat.
Hodila si na arhitekturo in je nisi dokončala, zakaj, je to še nedokončana zgodba, kaj pravzaprav bi najraje počela, če … če … saj veš, bi lahko?
Študirala sem arhitekturo in malo pred ciljem omagala. Nisem se videla kot arhitektke, ki sedi v biroju dneve in noči in se ubada s petičnimi in nemogočimi naročniki. S takšnim stresom se ne bi zmogla soočati vsak dan. Čeprav imam arhitekturo zelo rada in me še vedno zanima in navdihuje. Morda v katerem drugem življenju. Če bi zdaj lahko izbirala, bi verjetno vpisala študij fotografije. Zelo pa me mikajo pisanje, fotografiranje in ustvarjanje kuharskih vsebin, če bi od tega seveda lahko dobro živela. Tudi nakita še nisem pripravljena spustiti iz rok.
FOTO: Tanja Drinovec
Duško Radovič je rekel: »Kaj bodo rekli ljudje?« Stavek, ki je ubil največ sanj. Je temu tako ali …
Ponovno, življenje je zelo prekratko, da bi se ozirali na to, kaj si drugi ljudje mislijo … Seveda ne povzročamo gorja drugemu. Nisem človek, ki preveč da na mnenja drugih. Večja past je v nas samih, kadar si ne dovolimo lastne sreče in uspeha.
Bereš knjige? Kaj?
Berem seveda kuharske knjige, obožujem dobre kriminalke, biografije zanimivih ljudi, tu pa tam »pojem« tudi kakšno duhovno knjigo …
Ličkaš telefon? Katere spletne strani najraje?
Ličkam preveč. Seveda kulinarične bloge, strani s kuharskimi recepti, fotografske strani, veliko je glasbe, znamenitosti sveta in naše dežele, predvsem naravne, umetnost, arhitektura …
In sva že pri glasbi. Kaj ti pomeni, koliko in kakšna? Kuhanje in glasba, pijača in glasba …
Brez glasbe ni življenja. Glasba povezuje ljudi. Za mojo dušo je hrana, uteha, umiritev, energija, spodbuda, brezpogojna ljubezen. Vse vrste glasbe. Verjetno sem eden bolj nenavadnih poslušalcev. Od klasike, elektronske glasbe, rock, pop, metal, jazz ... lahko pa je tudi Avsenikova viža. Glasba je z menoj povsod, kjer je le mogoče. V kuhinji non-stop, pri ustvarjanju nakita ... priznam, včasih celo na kolesu, zvečer, preden zaspim. S kuhalnico gre z roko v roki, v dobri družbi s prijatelji in kozarčkom pa je nepogrešljiva in nenadomestljiva.
Kako shajaš z tremi otroki? Kakšni so? Kakšno te oni vidijo, imaš ta odgovor? Kaj boš, ko odidejo od doma?
Menim, da kar dobro. Po vseh neurjih smo postali kar uigrana ekipa. Nanje sem zelo ponosna, ker se kot zdaj kaže, razvijajo v inteligentne, iskrene in precej samostojne osebe, kar je dandanes že kar eksotično. Kako me vidijo, je samo slutnja. Slutim in upam pa, da so tudi oni ponosni name in da sem svetilnik, ki nekje v daljavi sveti na pravo pot. A bodo odšli od doma? Če in ko odidejo, si želim predvsem zdravja, da aktivno, športno in polno živim svoje življenje brez pretresov v družbi meni ljubih ljudi. Morda tudi kakšno daljše popotovanje v oddaljeno deželo, recimo treking v Himalaji. In po možnosti, da se enkrat na mesec dobimo na družinskem kosilu.
FOTO: Tanja Drinovec
Spomnil sem se, da te nisem vprašal, kaj najraje ješ oziroma ali raje ješ ali raje pripravljaš hrano?
Zelo rada jo pripravljam, seveda pa je čudovito, če ti jo pripravi kdo, ki to res obvlada. Rada jem hrano, ki obuja spomine na babice in me vrača v pretekle dni. Danes menda pravijo temu comfort food. (Ni ga čez špinačo in pire krompir.) Nadvse uživam v sinovih modernih kulinaričnih stvaritvah, seveda pa je zame utelešenje dobrega okusa, sreče in užitka hrana bratranca Tomaža v restavraciji, ki jo vodi.
Za konec povej eno modro za prehranjevanje kolesarjev. Rekreativnih seveda …
Rekreativni kolesar naj je čim bolj raznovrstno, bogato, doma pripravljeno hrano, ne preveč in ne premalo in ob pravem času, dobro pa naj posluša svoje telo, ki ponavadi dobro ve, kaj in koliko potrebuje.
