Poletova telovadba duha za najmlajše: O hudobnem zmaju Koronarju 1. del

Pravljica za najmlajše o zmaju Koronarju in kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali. Najboljši način spoznavanja najmlajših z virusom, ki bo zaznamoval njihova življenja.

Objavljeno
22. marec 2020 12.32
Posodobljeno
25. marec 2020 09.50
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo
Alice Čop in Klára Veselská
Alice Čop in Klára Veselská

Beseda o pravljici 

V tem trenutku veliko otrok (a tudi odraslih) doživlja precejšnji stres in negotovost, v zvezi s širjenjem Koronavirusa. Z nujnimi ukrepi nima nihče izmed nas izkušnje, situacija se iz dneva v dan spreminja, in vsem nam se je popolnoma spremenil način življenja. Še posebej majhni otroci potrebujejo dnevno rutino, saj jim nudi občutek varnosti in predvidljivosti življenja.

Pravljice pa jim lahko pomagajo, da se lažje sprijaznijo z nenavadnimi in težkimi okoliščinami, jih morebiti začnejo bolje razumeti, hkrati pa v njihovo realnost vnesejo nekaj igrivosti in humorja. Zato sta torej avtorici združili moči in pro bono skupaj napisali to interaktivno zgodbo O hudobnem zmaju Koronarju in o tem, kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali. Vsak otrok se lahko pridruži boju proti zmaju. Kako? To boste izvedeli na koncu pravljice! 




image
ILUSTRACIJA: Kajetan Čop




Bilo je nekoč neko kraljestvo in v njem so ljudje popolnoma zadovoljno živeli. Tudi mali Anže s svojo sestrico Marjanco


image
ILUSTRACIJA: CVIU Velenje



Vsako jutro jima je mamica pripravila zajtrk, ati pa ju je odpeljal v šolo. Med poukom sta pridno poslušala, kaj pripoveduje prijazna gospa učiteljica o številkah, črkah, rekah in živalih. To se jima je najbolj dopadlo, ker sta oba živali naravnost oboževala! Doma sta imela psičko Elfi, ki sta jo vsak dan takoj po pouku peljala na dolg sprehod, ji metala palico in z njo veselo poskakovala naokoli. Potem sta naredila domačo nalogo, in že spet hitela ven, da se zunaj igrata s svojimi prijatelji – lovili so se, se igrali slepo miš, pirate in se žogali.

A Elfi jim je vsake toliko žogo ukradla, in ko so ji rekli, naj jo vrne, je razposajeno lajala in mahala z repom. Občasno, ko je bilo lepo vreme, sta se Anže in Marjanca skupaj s starši odpravila na sprehod v živalski vrt, ker jima je bilo zelo všeč, kako smešno tacajo pingvini in zanimalo ju je, kakšne norčije spet zganjajo opice.

image
ILUSTRACIJA: CVIU Velenje


Le srede so bile malce drugačne. Popoldan je namreč mamica peljala otroka na krožke – Anžeta v glasbeno šolo h klavirju, Marjanco pa v plesno šolo. Kadar je deževalo, sta otroka za mamico in atija skupaj pripravila nastop, onadva sta navdušeno ploskala in za nagrado otrokoma brala njune najljubše pravljice. Recimo o Janku in Metki in kako sta se izgubila v gozdu. Ta je bila že od malega njuna najljubša.

Kako fino grozljiva je bila! Po pravici povedano, sta včasih  Anže z Marjanco tudi malo nagajala. Tu pa tam sta se  prepirala, kdo je bolj razmetal otroško sobo in kdo jo bo zdaj pospravljal, ali pa kdo bo lahko igral „Človeka ne jezi se“ z rdečimi figuricami. A nič zato. Včasih pač otroci nagajajo, in med nami, tudi mamice in atiji tu pa tam  nagajajo. Pomembno je le to, da se spet vsi pobotajo in se imajo radi najbolj na svetu. 



Vsako nedeljo pa so se vsi štirje odpeljali na kosilo k babici in dedku. Elfi so puščali doma, ker je renčala na babičino mačko Gajo, ta pa se je zmeraj jezno naježila in pihala. Po kosilu sta ati z dedijem pila kavo in se pogovarjala o vsem mogočem, medtem ko so se babica z mamico in otrokoma večinoma odpravili na prijeten sprehod okoli bližnjega jezera. Ribam in racam so metali drobtine kruha in grah, ta je za njih bolj zdrav. Nazaj grede so se ustavili v slaščičarni, kjer je zmeraj tako lepo dišalo pa vaniliji in so imeli toliko tortic in drugih slaščic, da se je bilo zelo težko odločiti, katero izbrati.


In tako so torej lepo živeli in se imeli radi. 

image
ILUSTRACIJA: CVIU Velenje



A nekega dne je njihovo kraljestvo iznenada napadel hudoben kralj Koronar iz daljnega Vzhodnega cesarstva! 

image
ILUSTRACIJA: Kajetan Čop


Nihče ni vedel, zakaj, in kako si sploh drzne! Bil je zmaj, na glavi je nosil strašansko čudno krono, okrašeno z netopirjimi krili in krempeljčki ter s kačjimi repki, a kar je najhujše – skupaj z njim je v kraljestvo prispela cela vojska Virusarjev! Zasedli so meje, da nihče ne more noter ali ven, premagali miroljubno kraljevo vojsko, in zavladal je Koronar. Virusarji so bili ogabni nagnusneži – vso telo pokrito z bradavicami, iz nosu jim je sluzasto kapljalo, namesto rok pa so imeli takšne male, živahne lovke. Šavs! Šavs! Skratka groza! 

image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo



Povrhu pa so še strašansko smrdeli, fuuuuj! Predstavljajte si pokvarjeno jajce, čisto zelene, plesnive hrenovke, dihurjev kakec, kremo za čevlje in šampon proti pasjim bolham – in če bi vse to zmešali skupaj, bi zmes smrdela stokrat manj kot en samcat Virusar. S tem svojim smradom so čisto okužili zrak in ljudje so začeli kašljati. Kašljali so tako močno, da jih je razbolela glava. Nekateri so celo dobili vročino in obležali v postelji. 

Odrasli so bili čisto zmedeni in prestrašeni. Iskreno povedano so začeli zganjati precejšnjo paniko. Kaj pa zdaj? Kako se braniti? Niti odrasli namreč nimajo zmeraj odgovora na vse. Nekdo se je spomnil, da bi jih pred tistim smradom lahko rešile zaščitne obrazne maske. Vsi so stekli v lekarno in kmalu so bile popolnoma razprodane. Kdor jih ni dobil, si jih je doma sam sešil iz blaga – bolje neka maska, kot nobena, kajne? 

A smrad se je širil in širil. Marsikdo je zdaj zmedeno tekal po mestu sem in tja, in za vsak slučaj nakupoval velike zaloge hrane, pijače in toaletnih papirjev – kaj če jim Virusarji vse porabijo?! Kaj bodo potem?


image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo
            




Zmaj Koronar je izkoristil ves ta kaos in nalašč vsak dan razglašal številne nove ukaze, odloke in raznorazne prepovedi. Potem je od veselja, kako je ljudem pokvaril življenje, sam sebi ploskal s šapami in se krohotal na vse grlo – da je še on začel kašljati. In prav mu je, saj je bil ta pravi škodoželjni hudobnež. 

Nekega dne je na primer kar tako prepovedal gledališče in kino. Naslednjega dne pa spet bazene in igrišča. »Kaj se res ne smemo več niti malo zabavati?« so protestirali ljudje. Zmaj se je razsrdil in nad njih poslal svoje Virusarje. »Bu, bu, bu!« so ti smrdljivci skakljali  med ljudmi in jih strašili. In nato je zmaj ljudem odredil strog domač pripor. Zaprl je skoraj vse trgovine. Prepovedal je zobozdravnike. A ker je prepovedal tudi slaščičarne, ljudem ni bilo treba skrbeti, da se jim bodo pokvarili zobje. Nekaterim staršem je prepovedal hoditi v službo, drugim je ukazal, da v službo morajo.


Le kdo bi razumel, kaj se dogaja? Otrokom pa je prepovedal hoditi v šolo. No, če smo pošteni, so se otroci najprej razveselili – hura, hura, počitnice! A so kmalu ugotovili, kako zelo pogrešajo svoje prijatelje, ker jih nikoli več niso smeli videti. Nobenega lovljenja, igre na slepo miš in pirate ali žoganja. Tako zelo so se dolgočasili, da se jim je zatožilo še po najbolj zoprnih sošolcih in – ne boste verjeli lastnim ušesom! – tudi po pouku. 

Anžetu z Marjanco sta predvsem zelo, zelo manjkala stara starša. Tako bi si želela k njima na obisk in jima pasti v objem. In da bo skratka vse tako, kot prej.  »Le kaj zdaj delata dedi z babico?« sta pomislila, ker je ravno bila nedelja. »In kaj počenja mačka Gaja? Najbrž si greje svoj puhast kožušček na soncu – lepo doma, za oknom...« Mamica je vsak dan po telefonu govorila z babico, a govorili sta resno, in včasih celo šepetali. Le o čem sta se pogovarjali?


Mamica je potem na skrivaj jokala in bila žalostna. Tudi ati je bil žalosten, to sta Anže z Marjanco dobro opazila. Ampak pred njima se je pretvarjal, da je vesel in pogumen. Kadar so še atiji prestrašeni, veš, da je hudo. In ravno tega si je hudobni kralj Koronar najbolj želel – da bodo pred njim vsi trepetali od strahu. Šleka pac! Smolo ima, ta zlobni zmaj! Anže z Marjanco namreč poznata vse pravljice na pamet! In kot je znano so pravljice polne zlobnežev in nepridipravov, a se vseeno zmeraj dobro končajo!

Saj ne bo zmaj pri njih ostal za vedno, kajne? Veliko ljudi v kraljestvu je že zbolelo in kašlja.




***
Beseda o ustvarjalcih.... Pravljico sta si zamislili in v češkem jeziku Alice Čop in Klára Veselská, doma iz Prage na Češkem. Z odlično idejo je prispevala njuna mamica, Eva Veselská, z drugimi super idejami pa Kajetan Čop, ki je narisal zmaja. Druge risbe so delo učencev OŠ Miha Pintar Toledo, podružnice Plešivec in CVIU Velenje, in so nastale pod vodstvom njihovega učitelja likovne vzgoje, Roberta Klančnika. Prevod v slovenski jezik: Alice Čop in Noemi Čop. Klára Veselská je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka, Alice Čop pa gledališčnica, ki že več kot 20 let piše in ustvarja za otroke.