Poškodovani Luka Mezgec: Zdaj bodo ekipe obeh vodilnih Slovencev bolj na preži

Dober dan, Luka. Morate še vedno povsem mirno ležati v postelji? Kje ste?

Zdravo. Ležati moram še vedno mirno in vodoravno v postelji, vsaj še kakšen teden. Je bolj naporno, kot bi si prej predstavljal. Ne smem vstati niti za opravo potrebe, kar je res neprijetno. Sem pa danes končno prišel v oskrbo med domače, kar je po eni strani tudi privilegij, saj sem vse leto na poti.
 

V šali ste dejali, ko ste bili še v Španiji: ležim in se redim?

Dejstvo je, da je takšna sprememba med vsakodnevnim dirkanjem in »priklenitev« na posteljo od danes do jutri velik šok za telo. Ker sem zadnja dva tedna pojedel po šest tisoč kalorij na dan, jih je težko kar naenkrat pojesti samo dva tisoč. Ampak med dirkanjem te zaužite kalorije pokuriš, z ležanjem pa nekje ostanejo. Je pa res, da telo po tako dolgem močnem naporu še nekaj dni kuri kalorije tudi v postelji.
 

V bolnišnici menda nihče ni govoril angleško …

Res je. Oviedo je glavno mesto pokrajine Asturia in bi zato vsekakor pričakoval, da vsaj zdravniki govorijo osnovno angleščino. Na srečo je bil ves čas z mano klubski zdravnik, ki je Španec in je poskrbel za vse. Kadar sem bil sam, pa so sestre hodile k meni z aplikacijo google translate.
 

Kako hudo ste načeti, da ne rečem ranjeni, po vašem občutku?

Mislim, da sem jo glede na zlom, ki bi bil lahko veliko bolj kompliciran, odnesel dobro. Je pa res, da je to moja prva hujša poškodba v kolesarski karieri in zato toliko bolj neprijetna, saj nisem navajen, da sem »out« toliko časa. Trenutne ocene rehabilitacije so vse od šest do osem tednov. Nočem prehitevati, ampak sem optimističen, da bom ta čas vsaj zmanjšal za polovico.

Kdor ne pozna vrhunskega športa, si verjetno težko predstavlja, kaj doživljate. Kakšni so vaši občutki, kaj je najtežje?

Najtežje je to, da mentalno nisi pripravljen na prekinitev. Za to dirko sem ogromno delal. Največ do zdaj za določeno dirko. Najmanj štiri tedne sem preživel na višini, kar je že samo po sebi odrekanje normalnemu, socialnemu življenju zunaj tekmovalnih dni. Pripravljen sem bil vrhunsko, še nikoli tako. Pripravljen sem bil na zmago v eni izmed etap, saj je bilo kar nekaj idealnih priložnosti tik pred mano, večji šprinterji so bili v tem delu dirke že utrujeni od vseh gorskih etap in zato je toliko bolj bolelo dejstvo, da sem končal v bolnišnici. Ampak: nimaš kaj, vsi vemo, da je kolesarstvo šport, kjer se hitro spremenijo načrti. Še bodo priložnosti.
 

Je v vsem tem slabem tudi kaj dobrega?

Dobro je to, da lahko ta čas rehabilitacije preživim z domačimi. Letos sem bil z njimi zares malo, saj sem bil ves prosti čas na pripravah. Dobro je tudi to, da lahko nadoknadim vsa tista piva, ki sem se jim odrekel v načrtu hujšanja pred Vuelto.
 

Letos ste imeli izjemno sezono, ponovno ste se dokazali kot eden najboljših šprinterjev – kako vam je uspela tako velika vrnitev po letih, ko ste vrhunsko pomagali Calebu Ewanu, biti sotvorec njegovih zmag? Česar nekateri kakor poznavalci kolesarstva niso mogli razumeti …

Nekaj časa sem potreboval, da sem povrnil miselnost šprinterja. Da sem se spet navadil, da mislim samo nase, ne na kolesarja za mano. Da grem skozi »odprtino« kjer je prostor samo zame. Da v ovinkih ne delam prostora sotekmovalcu, ampak sebi. Da zaviram kasneje od tekmeca. Kot šprinter sem lahko tudi kakšen kilogram lažji, saj ne potrebujem biti veliko na vetru. Biti lead-out kolesar (pripravljalec šprinta za drugega, op. ur.) ali šprinter je velika razlika. Kot šprinter tudi veliko večkrat tvegaš padec, saj veš, da če samo malo zaviraš v zadnjih kilometrih, je možnost za zmago takoj manjša. Kot lead out kolesar greš po vetru na dober položaj, v vlogi šprinterja si tega ne moreš privoščiti. Tukaj je še razlika, da jaz letos v šprintih večinoma delujem sam, brez pomočnika, medtem ko imajo najboljši šprinterji svoje šprinterske vlake, ki jih varujejo pred nepotrebnimi zapleti in padci v grupi ter poskrbijo za njihovo dobro izhodišče pred šprintom.


 

Caleb letos ponovno zmaguje, se kaj pogovarjata o časih, ko sta to počela skupaj?

Slišiva se vsak mesec. O preteklosti ne razglabljava. Bolj si ob uspehih izmenjava čestitke, osnovni pogovor pa je bolj zunaj kolesarstva.
 

Vuelta se je za vas grdo končala, brez vas bo minilo tudi prihajajoče svetovno prvenstvo v Angliji … Zagotovo sta se s selektorjem Andrejem Hauptmanom slišala.

Hempi je bil navzoč na sami Vuelti in sva se videvala tako rekoč vsak dan. Zagotovo sem si s tako formo želel svetovnega prvenstva, ampak moj fokus je bil na Vuelti. Svetovno prvenstvo je enodnevni dogodek in se ti hitro lahko kaj zalomi. Na Vuelti bi imel potencialnih priložnosti med sedem in deset, zato sem se odločil, da se osredotočim sem. Vem pa, da bi bil v Angliji lahko prav tako optimalen, saj bi Vuelto končal v dobrem stanju in bi po počitku samo še dodal piko na i. Se pa ne bojim, da fantje ne bodo dobro nastopili, saj imamo v Mohoriču močno orožje. Slovenci kot ekipa smo s pomočjo Rogliča in Pogačarja pravkar pridobili veliko spoštovanja in s tem prepotrebnega prostora na čelu dirk. To pa je eno izmed najpomembnejših stvari, ki jih potrebujemo za rezultat na dirki, kot je svetovno prvenstvo.
 

Zadnje tedne je športna Slovenija navijala za vas, Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Trenutno sta fanta videti zasidrana med najboljšimi – kaj predvidevate, da se bo dogajalo v zadnjih dneh?

Menim, da se kaj dosti pri vrhu vse do Madrida ne bo spremenilo, vsaj če izključimo neprijetne stvari, kot sta padec ali bolezen. Oba Slovenca sta vrhunska, samozavestna. Sploh za Rogliča mislim, da ne mora imeti več slabega dneva. Pogačar je še vedno nov v tem in lahko se zgodi slab dan, dirka zanj zagotovo ni končana. Vse je presenetil in še preseneča s sleherno etapo, ki jo konča pri vrhu. Upam in želim si, da mu uspe. Res je super fant in v grupi ga imajo radi. Kar je zelo pomembno sploh v prvi sezoni med profesionalci. Tudi še ena ravninska in vetrovna etapa težko vpliva na razplet pri vrhu, saj bodo zdaj ekipe obeh vodilnih Slovencev bolj na preži.


 

Slovenski kolesarki čudež odmeva po vsem kolesarskem svetu … Toliko dobrih kolesarjev v tako majhni državi. Poleg vas treh še Jan Polanc, Matej Mohorič, Simon Špilak, Luka Pibernik, Jan Tratnik, Domen Novak … in še kdo, zagotovo. Kako se je to zgodilo, zagotovo ne samo po sebi?

Janez Brajkovič je zadnjič na nekem podcastu lepo povedal in jaz povzemam njegove besede. To je mogoče odraz dejstva, da je tekmovalno kolesarstvo na klubski ravni v Sloveniji slabo in da mlad kolesar hitro ugotovi, da ima samo dve opciji: ena je, da se imaš fino, si v povprečju in kmalu zaključiš. Druga pa, da imaš tako željo po profesionalizmu, da trdo delaš, se odrekaš in greš mnogokrat preko sebe, si stoodstoten pri vseh podrobnostih, saj samo tako lahko uspeš s prebojem v tujino. To miselnost in delovno vnemo potem avtomatsko prineseš s seboj v veliko ekipo. Biti član world tour ekipe ti potem tudi ni samoumeven dosežek, zato si spet prizadevaš za izboljšave, nikdar nam ne postane udobno in se nikakor ne zadovoljimo z doseženim.
 

Tudi Jani Brajkovič je ponovno v dobri formi, želi si nastopati, iz vsega srca. Človek bi mu res privoščil, da dobi drugo priložnost, iz vsega srca… Mu lahko uspe?

Res je. Do Janijevega prihoda sam nisem spremljal kolesarstva. On je bil eden izmed tistih kolesarjev, ki je začel blesteti v časih, ko sem jaz šele začenjal s kolesarstvom, zato me je navduševal in bil v mojih očeh edini kolesarski zvezdnik tisti čas. Prvič sem ga srečal na reprezentančnih pripravah na Rogli, poleti 2010, in spomnim se, kako sem se dobro počutil, ko me je sredi treninga ogovoril. Res je super človek in iz vsega srca mu privoščim, da mu ponovno uspe priti na najvišjo raven. Z vsemi poškodbami ima ogromno smole. Jaz pa zato srečo (če se malo pošalim), da ima s tem toliko izkušenj, saj mi je takoj po mojem padcu pisal in ponudil pomoč, saj je točno vedel, kako se počutim in kaj lahko po taki poškodbi pričakujem. Jani ima ogromno znanja, je zelo analitičen. Pravzaprav še nisem srečal človeka, ki bi imel kolesarstvo tako zelo rad kot on. To ga za moj občutek kdaj tudi »tepe«, saj glede na njegove treninge absolutno menim, da trenira vsaj pol preveč. Vem, da če bi sam toliko treniral kot on, bi bil dvakrat slabši. Je pa res, da smo si ljudje različni in se na različne treninge odzivamo različno.
 

Profesionalna kolesarska kruh in svet sta trda, neusmiljena. Nemalokrat od ljudi, ki se sukajo v njem, tudi zahrbtna, pokvarjena, spletkarska, podkupljiva … Javnost je o tem malo poučena – in naj tudi tako ostane, v resnici je ves svet narejen tako. Želim vprašati nekaj drugega. Kako je mogoče, da ste vsi slovenski poklicni kolesarji ostali normalni ljudje? Andrej Hauptman pravi, da ste od prvega do zadnjega sijajni ljudje. In vsi zelo inteligentni, dovolj izobraženi?

Pa saj smo vsi ljudje po svoje normalni. Eni smo si pač med seboj samo bolj simpatični kot drugi. Mogoče je stereotip kolesarstva pri nas tak, da vsak misli, da za kolesarjenje ne potrebuješ glave. Da se samo usedeš in goniš. Ampak kolesarske dirke so daleč od tega. Države, kjer je kolesarstvo že dlje časa priljubljeno, imajo običajni gledalci ta del učenja že za sabo in so se naučili osnov kolesarske taktike. Da se gledalec zaveda, da ne zmaga najmočnejši, ampak pogosto najpametnejši. Tisti z boljšo taktiko. Tisti z boljšo ekipo. Kolesarstvo je kot šah, pri katerem fizično trpiš do onemoglosti. Šah, pri katerem vlečeš poteze tudi pri maksimalnem srčnem utripu. Vsi smo v profije prišli z zmagami v nižjih kategorijah. Mnogi od nas Slovencev pa smo vse te zmage dosegli bolj z glavo kot z nogami. To je razlika. S tem, da si nekateri nismo želeli vse upe postaviti v kolesarstvo in smo zraven hodili še na faks. No, jaz sem potem prehitro prišel v tujino, da bi mi uspelo končati še zadnji letnik. Imam vsaj neko zaposlitev za po karieri, če morda ne bom vedel, kaj bi.


 

Kakovostno in čim hitrejše okrevanje vam želimo, tudi bralci Dela in Poleta.