Pred kolesarsko sezono nekaj o skupinski vožnji in kolesarskem bontonu

Navada je, da ima skupina kolesarjev vodjo, ta je ponavadi tisti, ki je skupino zbral skupaj. Če ni to že prej določeno, vodja na zbornem mestu predlaga turo in sprejme morebitne dodatne predloge.
Fotografija: Poletovci pravimo, da je najbolje kolesariti v skupinicah po šest kolesarjev, ki vozijo drug za drugim, torej v gosjem redu. Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Poletovci pravimo, da je najbolje kolesariti v skupinicah po šest kolesarjev, ki vozijo drug za drugim, torej v gosjem redu. Foto: Shutterstock

Tako kot trening moči in vzdržljivosti je za kolesarja zelo pomemben trening skupinske vožnje. Vožnja v skupini ni uporabna zgolj zaradi izogibanja dolgčasu, ampak je tudi zelo pomembna prvina v cestnem kolesarstvu. Vožnji v skupini se ne morete izogniti na tekmovanjih najvišjega razreda kot tudi ne na rekreativnih maratonih ali sindikalnih kolesarskih izletih.



Vožnja v skupini je bistveno hitrejša kot vožnja posameznika, poglaviten razlog za to je zavetrje, saj kolesar, ki vozi tik za kolesarjem pred njim ali v zavetrju, porabi od 25 do 30 odstotkov manj moči kot kolesar, ki je na čelu kolone in reže zrak.
Vožnja v skupini pa ni le prijetnejša in hitrejša, ampak tudi bistveno nevarnejša, saj kolesarji vozijo zelo blizu drug drugega in zato so za to kolesarsko prvino potrebna pravila ali kolesarski bonton. Da bo vožnja varna in da vas bodo izkušeni kolesarji spoštovali, je pomembno, da ga poznate in upoštevate, če se le da.
 

Prvi skupni treningi


Navada je, da ima skupina kolesarjev vodjo, ta je ponavadi tisti, ki je skupino zbral skupaj. Če ni to že prej določeno, vodja na zbornem mestu predlaga turo in sprejme morebitne dodatne predloge. Nato na kratko opiše turo. Posebno pozornost je treba posvetiti vsem glavnim križiščem, vzponom, spustom, odsekom z več prometa in postankom.

Skupina se formira odvisno od števila udeležencev. Poletovci pravimo, da je najbolje kolesariti v skupinicah po šest kolesarjev, ki vozijo drug za drugim, torej v gosjem redu. Obstaja tudi dvojni gosji red ali vožnja v parih, vendar to početje rekreativnim kolesarjem močno odsvetujemo. Je prenevarno in je domena profesionalnih kolesarjev, ki imajo spremstvo in se znajo voziti tesno z balanco ob balanci.  

Vožnjo v gosjem redu navadno začne vodja skupine, hitrost vožnje prilagodi pričakovani povprečni hitrosti, to lahko kontrolirate z kolesarskim računalnikom, vsekakor pa naj bo vožnja s čim bolj enakomerno močjo. Po nekaj kilometrih se bo vodilni kolesar umaknil in prepustil vodenje naslednjemu v gosjem redu.




To bo storil tako, da bo rahlo pospešil in se umaknil levo ali desno. To je odvisno od smeri vetra. Če veter piha z leve strani, se vodilni kolesar umakne v levo, temu se reče leva izmena, če pa veter piha z desne, se kolesar umakne na desno - desna izmena. Potem ko se vodilni kolesar umakne v stran, rahlo zmanjša hitrost in pusti, da ga drugi prehitevajo, in ko je nekako vzporedno z zadnjim kolesarjem v koloni, spet povečuje hitrost in nato zapelje nazaj v zavetrje zadnjega kolesarja. Ko novi kolesar prevzame mesto vodilnega, mora paziti, da ohranja isti tempo, v nasprotnem primeru se v koloni dogaja efekt »elastike«, kar je za kolesarje za njim zelo moteče ali celo nevarno.

Če se posamezni kolesar čuti močnejšega, naj to pokaže z daljšo vožnjo na čelu kolone, saj je to najtežje in najodgovornejše opravilo v skupini. Foto: Shutterstock
Če se posamezni kolesar čuti močnejšega, naj to pokaže z daljšo vožnjo na čelu kolone, saj je to najtežje in najodgovornejše opravilo v skupini. Foto: Shutterstock


Če se posamezni kolesar čuti močnejšega, naj to pokaže z daljšo vožnjo na čelu kolone, saj je to najtežje in najodgovornejše opravilo v skupini. Naloge vodilnega poleg tega, da reže zrak drugim kolesarjem in s tem opravlja do trideset odstotkov več dela, so še: budno spremljati promet in razmere na cestišču, saj kot prvi v koloni bistveno bolje vidi, kaj se dogaja na cesti; na to mora opozoriti tudi kolesarje za seboj, bodisi z iztegnjeno roko ali glasom.

Primer: Približujemo se križišču in mogoče bo treba ustaviti ali bistveno zmanjšati hitrost. Vodilni kolesar bo, preden bo sam začel zavirati, na to opozoril kolege za seboj in bo z iztegnjeno roko v zrak in glasom opozoril: pazi, križišče. S tem bo preprečil morebitni nalet kolesarjev za seboj. Morebitno oviro ali udarno jamo na cestišču bo pokazal z iztegnjeno levo roko uperjeno v oviro, če se te izognemo po desni strani. Če pa se bomo ovire izognili po levi strani, bomo uporabili desno roko.

V križiščih bo poskrbel, da bo pravilno nakazal smer z roko in da bo dovolj prostora - ne le zanj, ampak za vse kolesarje v vrsti.
Spremljal bo, s katere strani piha veter, to je najlažje oceniti z opazovanjem trave in listja na drevesih, in upoštevajoč to, prilagodil svojo vožnjo in način izmene. Pri vetru z leve strani se bo vodilni pomaknil bolj proti sredini cestišča in uporabljal levo izmeno. Kadar pa veter piha z desne, pa se vodilni pomakne povsem na rob in uporablja desno izmeno. Vodilni mora poleg vsega naštetega paziti še, da kadar vstane s sedeža v stoječo vožnjo na pedalih, ne sune s kolesom nazaj, saj s tem prav tako lahko povzroči nalet kolesarja za seboj.

In še preden mu začnejo pohajati moči, se odloči, da bo mesto vodilnega prepustil naslednjemu v koloni, sam pa se bo varno na zadnjem mestu malo pretegnil, se odžejal in nekaj pojedel in se pripravil na nadaljevanje vožnje v skupini.

Preberite še:

Komentarji: