Predzadnje misli

Vse več nas je tistih, ki si del življenja osmišljamo tudi s pospešenim dihanjem in redno uporabo dezodorantov in se vse večkrat, sami, v dvoje ali v skupinah, izgubljamo v zelenilu ...

Objavljeno
15. november 2019 10.24
Posodobljeno
15. november 2019 11.07
Tisti, ki se redno znoji, ki to počne zato, ker ve, da je to zdravo za glavo in telo, ve, da se je treba za gibanje po športno potruditi. Foto: Leon Vidic/Delo
Vse se spreminja, nenehno, tako kot v vsem življenju; in prav to je tisto, kar športno rekreacijo dela še bolj mamljivo, vsaj zame. Kaj je lepšega, kot da si del obratov svojega planeta: veseliš se zime, ko boš spet lahko okoli Rateč drsel na smučeh, ne glede na to, ali bo snega meter ali pa dva centimetra, pomešanega s travo; kaj je lepšega kot pričakovanje, ali bo vnukinja trdno stopila na smuči in ali bo rezervni sin ponotranjil, kako potegniti smučarski zavoj, da mu bo v užitek; kako poseben je konec februarja in marca, pa včasih že kakšen decembrski in januarski dan, ko se s tistimi, ki so ti po duši blizu, srečaš pri sedmih stopinjah v Istri in se dve uri voziš tam nekje med pogledom na morje pa Slavnik, Učko, ki sta si nadela belo kapo, da ne pozabiš, da je v resnici za normalne ljudi zima; aprila in maja so gozdovi že polni tekačev, od julija do oktobra so pred tabo razprostrti hribi; in vmes je nekaj slanice, ko se ti življenje meša s soncem, vročino, nenadnimi nevihtami, dvajsetimi metri kravla in obljubljenim holmom, gori na dalmatinskem otoku, nad mestom, kjer je nekoč davno ata presenetil mamo in si zdaj tu tudi ti in se ti praši, na večer, pod nogami, ali si na oni drugi cesti, kjer se vidi daleč po morju in čez otoke in v spomine, in kjer si bil tisočkrat in bi si želel, da bi bil še dolgo in da si se rešil glavnih junakov spominov: če se jih ne bi, bi spomini ostali življenje in bi si ga uničil za vedno, tako pa si si le etapo ali dve.


A tvoj tour je dolg in dobro ti gre, če nisi preveč ohol in če razredčiš ego.
In spet se krog zapre in te posrka jesen, nekdaj tekaški klanci so zdaj narejeni za hiti peš, znoj je drugačen, pogled pa v zlatilu vse krajših dni tako kot takrat, ko si se tu mučil z intervali in upal, da boš šel maraton v Ljubljani okoli tri ure in polovičko malo nad uro dvajset. Jasno, da ni šlo. Pivo je pač božji dar in nevljudno bi bilo zavrniti darilo bogov.
Ves ta krog je popotovanje po tistem, kar nam je ne sojeno, ampak položeno v življenje, podarjeno vanj. Možnost potapljanja v naravo. Vse, kar se je zapisalo centimeter ali dva više, je lahko tako, ali neokrnjena narava, ali pa celo divjina, da te je mestnega človek tam kar malo strah, saj je Kočevska za samotno mestno srajco, ki se potepa v njenih gozdovih, precej strašljiva. A se ji ne more upreti. Vmes pa še malo razmisli, kako je bilo, če nisi razumel komunizma ... Podlaga je prava, dobra misel za nesrečne pod tabo se takoj zakorenini vanjo.



Vse več nas je tistih, ki si del življenja osmišljamo tudi s pospešenim dihanjem in redno uporabo dezodorantov in se vse večkrat, sami, v dvoje ali v skupinah, izgubljamo v zelenilu, kot ga verjetno naši vnuki ne bodo več doživeli.
Takšno samotarstvo je nov način sobivanja v družbi, se mi zdi. Veliko ljudi, ki dobro tečejo in so vešči kolesa, poznam, ki jih ne spraviš na Franjo, češ da je prenevarna, in ne na Ljubljanski maraton, češ da je preveč ljudi.
Za koga je res lahko tudi tako, ne rečem, da ne.
Vendar je tako druženje z ljudmi, ki jih zanimajo podobne stvari kot tebe morda – vsaj po mojem – pomembnejše, kot se zdi, tudi za nešportni vsakdan. S takim, s katerim si deliš športni gen, se laže pomeniš tudi o stvareh, ki niso del športa, ampak so veliko pomembnejše, saj nam določajo življenje.


Tisti, ki se redno znoji, ki to počne zato, ker ve, da je to zdravo za glavo in telo, ve, da se je treba za gibanje po športno potruditi. Kolikor daš, toliko imaš, pa še nekaj sreče potrebuješ, da spraviš zadeve v približek reda.
Z ljudmi, ki se ne gibajo, je včasih težko najti skupni jezik, tudi če le kramljaš o tem, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Da se nekaterih stvari ne da kupiti, da jih ni mogoče izsiliti, da jih ne dobiš, če teptaš tiste okoli sebe ...
Da to v športu pač ni tako. Da so nekatere stvari dobre, nujno potrebne za obstoj normalne družbe. Da so pomembne za otroke.
Da je športna rekreacija sestavljena iz znanja, ki ga potrebuješ za svoj razvoj, in empatije, ki jo čutiš do drugih na tej poti, in to ti ni težko, saj veš, da moraš v svoje početje vtkati včasih celo več, kot si sposoben.
Včasih je treba nekatere stvari narediti, tudi če nisi gotov, da jih boš zmogel. In če se neoliberalistično, kot se reče, ne splačajo.
Zato pa potrebuješ predvsem vedenje, znanje.

image
ALL Potem bo laže v roke vzeti knjigo, oditi v galerijo, se potopiti v balet in teater, obiskati znanstveno predavanje, spustiti bliže tiste, ki znajo pogledati za rob duše, in razumeti vse, ki so okoli tebe drugačni. Foto: Uroš Hočevar


Tudi teči je treba znati, obračati pedale, se gibati v ringu, opraviti zaveslaj v plavanju in čolnu, prijeti skalo, zategniti jadro, obremeniti smuči v zavoju, zdrseti v tekaški smučini, znati prijeti rusko kroglo, sesti k jogi, začeti igrati šah ... in še nešteto stvari.
Sam se tega težko naučiš, treba je poiskati pomoč tistih, ki znajo. Strokovnjakov za posamezno področje in še koga, ki ti razloži, kako sploh deluje tvoje delo, ko kaj počneš, in kako je treba dihati, da je to laže. Dihati, kot ti je bilo dano, in ne naučeno.
Če se tega naučiš, boš za vedno hodil v zeleno in si boš z njim veliko bliže, kot si bil prej. Ker boš razumel in jesen in zimo in pomlad in poletje, vsa ta kroženja, in sebe znotraj tega.

Potem bo laže v roke vzeti knjigo, oditi v galerijo, se potopiti v balet in teater, obiskati znanstveno predavanje, spustiti bliže tiste, ki znajo pogledati za rob duše, in razumeti vse, ki so okoli tebe drugačni ...
Narava nam je poklonjena, znanje in empatija pač ne. A brez njiju v naravo, v zeleno, ne moreš vstopiti s tako čvrstim korakom, kot bi lahko sicer. Korak se sproži v glavi in tam se tudi konča. Telo je le izvajalec, nekakšen samozaposleni v gibanju.


image
Tudi teči je treba znati, obračati pedale, se gibati v ringu, opraviti zaveslaj v plavanju in čolnu, prijeti skalo, zategniti jadro, obremeniti smuči v zavoju, zdrseti v tekaški smučini, znati prijeti rusko kroglo, sesti k jogi, začeti igrati šah ... Foto: Ljubo Vukelič