Prehrana otroka športnika
Tema »zdrave« prehrane otroka in mladostnika je postala preizkušnja zdravja naše družbe. Teoretična izhodišča niso zahtevna. Otrok potrebuje za razvoj primerno prehrano in gibalne aktivnosti. Urejena vsakodnevna prehrana je temelj, dodamo še prilagojeno prehrano, s katero pokrije dodatne potrebe zaradi športne aktivnosti. Piše doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med.
Dodatna hrana naj bo čim bolj normalna. Lahko prebavljiva in bogata z energijo.
Zdrav duh v zdravem telesu otroka in mladostnika se bo tudi laže izogibal skušnjavam škodljivih razvad, ker jih pač ne bo potreboval, saj se bo dobro počutil v svojem telesu. Teoretična izhodišča so znana, vsakodnevno življenje pa piše svoje zgodbe.
Vsakdan, nazaj h koreninam
Hiter tempo življenja je posrkal tudi otroke. Običajna prehrana postaja podcenjena, tudi na otroke se je zgrnila množica »diet«, »superhrane«, da ne omenjam prehranskih dopolnil.
Kako naj se otrok, ki je polno obremenjen v šoli in redno vadi (na primer nogomet), nauči, kaj je dobro za njegovo zdravje:
– če je mama (pa neredko še oče) vseskozi na dietah in zoba različna dopolnila;
– ko mu, že devet- ali desetletnemu, za vsakim vogalom ponujajo praške in pilule, da bo boljši;
– ko še striček Google in teta Facebook ponujata čudežne rešitve za moč in pamet;
– na koncu pa še trener misli, da je treba jesti dodatke.
Te zgodbe postajajo naš vsakdan, imajo pa zelo malo skupnega z fiziološkimi izhodišči vzdrževanja zdravja otrok. Za športno aktivnega otroka naj bi bila ključna prehranska strategija takšna prilagoditev normalne prehrane, da bo izpolnila potrebe mladega organizma za rast in razvoj kot tudi presnovne zahteve telesne aktivnosti. Ponavljam: normalne prehrane, nobenih »diet«, brez praškov in tabletk za otroke. Seveda to pomeni tudi, da ni rešitev obrat/trgovina s hitro hrano, recimo da je pekarna dobra izbira. Sicer pa vrt, kmet ali tržnica. Krompir, riž, makaroni, jajca, mleko in mlečni izdelki niso draga hrana.
Ne tako davno …
V svojih osnovnošolskih časih sem po pouku kukala skozi okno, kdaj se bo končno kdo pojavil na igrišču (na Robindvoru). Ko je brat toliko zrasel, da je bil dostojna družba za igre z žogo, je tudi ta zadrega odpadla. Nato smo »športali« vse popoldneve. Večinoma smo igrali med dvema ognjema in tekali po gozdu. Vmes smo s kolesi noreli čez kupe zemlje, ki so jih na rob igrišča pripeljali iz luknje, kjer so izkopali temelje za bloke. Te igre oziroma z današnjo terminologijo rekreacije je bilo za ure in ure. Vsekakor bistveno več kot ura ali dve katerega koli športnega krožka. Glavni omejitveni dejavnik je bila šola oziroma domače naloge. Energije nam ni nikoli zmanjkalo.
Za hrano nas med igro nihče ni nič vprašal. Občasno smo tekli domov in pili malinovec ali sok iz borovnic, domač. Te pijače smo popili na hektolitre. Raje smo imeli sok kot vodo, ker smo po njem imeli več energije. Zvečer smo bili tako lačni, da smo pojedli vse, kar so nam postavili na mizo. Od jajc, palačink in žgancev do »šnit« črnega kruha v mleku. Če je bil še prostor v želodcu, kakšen sadež. Potem sem bila tako adijo, da me televizija ni zanimala, v posteljo sem kar padla ter po navadi zaspala s knjigo Karla Maya v roki. Še najmanj smo se rekreirali v nedeljo. Se ni spodobilo. Tako je bila nedelja dan počitka pred televizijo. Pa še kakšni piškoti in zavitek so padli.
Ti časi so minili. Otroci redkokje kukajo na športna dvorišča. Že majhni nosijo s tekmovanj pohvale in kolajne. Hodijo na masaže, maser jim gnete mišice in priporoča »mikroobliko« magnezija. Tega, da ga ni nikjer v športnih priporočilih, ne za stare ne za mlade, maser ne ve niti se ni izobrazil. A že uči otroke dopinške miselnosti.
Danes imamo plan
Čeprav sem odraščala v dobi »planskega« gospodarstva, kot vidite iz opisanega, prehrane nismo planirali, nismo jedli dopolnil niti se nismo masirali … Masaže je bila deležna kvečjemu zadnja plat, ko si že v temi ves preznojen privlekel domov kolo.
Včasih smo jedli intuitivno, po izkušnji, da prazna vreča ne stoji pokonci. Tudi izbira hrane je bila tako naravna. Resda smo občasno »padli dol«, a ko smo se najedli (in napili), smo si hitro opomogli.
Danes, ko vemo o presnovnih procesih pri vadbi veliko več, se vedno bolj zavedamo ključnega pomena zadostne energijske preskrbe mladega športnika v obdobju rasti in dozorevanja. Nezadosten in nepravilen vnos energije v prvi vrsti negativno vpliva na zdravje in psihofizično zmogljivost otrok ter vodi v razvoj stanja relativnega energetskega pomanjkanja (ang. Relative Energy Deficiency Syndrome ali RED-sindrom), ki ima številne negativne posledice na otrokovo zdravje in psihofizično zmogljivost.
Paradoksalno se ob tem vedno bolj ukvarjamo z otroki, ki so na zunaj očitno (pre)dobro energijsko podprti, a njihov problem ni samo količina maščevja, temveč odnos do sebe, do okolice (predvsem sevalnikov) in gibanja. Še dodatno postaja njihov problem zapleten, ko jim v najboljši veri hočemo vsiliti več telesne aktivnosti v kombinaciji s premalo hrane. Takrat začnejo svetiti še rdeče lučke neprimerne športno-prehranske strategije in počasi pregorevajo vse varovalke zdravja otrok.
Otrok naj torej ob vadbi je! Normalno hrano, ki je smiselno razporejena okoli njegove telesne aktivnosti.
