Prekolesaril 29.000 kilometrov, in to s kroksi
Naš bralec Tone Tasič je dokazal, da so kroksi nepresegljiva kolesarska obutev. Epske vožnje, ki jemljejo sapo.
Odpri galerijo
Nekje v Andih. FOTO: Osebni arhiv/Tone Tasič
Članek o kroksih je dobesedno eksplodiral med športnimi rekreativci. Nekateri članka niso dobro razumeli in so nam poslali nekaj neokusnih stavkov, drugi pa same pohvale.
Sprožili smo izziv, imenovan prpšnja, da nam opišete svoje izkušnje s tem čudnim, priljubljenim, smešnim, udobnim, nadvse udobnim ... obuvalom. In dobili smo teh nekaj stavkov, ki jih zagotovo lahko uvrstimo v rubriko: Saj ni res, pa je.
Naš bralec Tone Tasič nam je poslal sledeči zapis in fotografije.
Pred približno petimi leti sem zašel v debato na internetu, katera obutev je za turno kolesarjenje najboljša. Naletel sem na nekega Američana, ki je trdil, da so to kroksi.
Ker rad poskušam novosti sem mu zaupal in si za naslednjo daljšo turo - to je bila Južna Amerika in sicer po Andih in Patagoniji iz Quita, Ekvador do Ushuaie, Argentina - omislil krokse. In to za gorsko kolo. Moram reči, da je bila odločitev prava.
Tudi za kolesarjenje je to izjemno praktična obutev. V bistvu ne rabiš nobene druge obutve.
Na jugu Argentine sem srečal Irca, ki je prikolesaril tja iz Kolumbije v ponarejenih kroksih, takih za pet dolarjev. Večinoma sem kolesaril bos, le na največjih višinah - najvišje sem bil 4897 metrov visoko - sem kdaj pa kdaj obul volnene nogavice.
Vseh 12.000 kilometrov sem prekolesaril v kroksih.
Za naslednjo turo sem si izbral Afriko. Prečkal sem jo na posebej izdelanem turnem kolesu. Cel vroči kontinent - Saharo, etiopska višavja, blato v Tanzaniji, vroč pesek v Namibiji - sem prekolesaril s kroksi.
Tudi tu je bilo potovanje dolgo 12.000 kilometrov.
Lani sem za turo izbral pot iz Tuktoyaktuka (to je majhno inuitsko naselje ob arktičnem oceanu na severozahodu Kanade) do Paname. Tuktoyaktuk je bil leta 2018 prvič povezan s celinsko Kanado s cesto. In to ikonično makadamsko cesto, imenovano Dempster Highway, in potem sem vso pot po Kanadi, skozi ZDA in Mehiko ter vse majhne srednjeameriške države na tej poti prekolesaril v kroksih. Skupaj se je nabralo dobrih 15.000 kilometrov.
In to z istim parom, s katerim sem začel južnoameriško turo v Quitu 2016. leta. Že v Mehiki sem na enem kroksu preglodal podplat in potem z luknjastim kolesaril še nekaj tisoč km. Skoraj neverjetno se mi zdi, da lahko s tako mehkimi gumijastimi podplati povsem znucaš pedala, da nimata več nobenega profila.
Te vzdržljive krokse sem prinesel domov in sedaj zasedajo posebno mesto v prostoru za čevlje. Imam pa že nove.
Ena slika je iz Botsvane, kjer je bilo vroče in sem krokse obesil na balanco. Druga je z vrhov nekje v Andih.
Preberite še:
Ni reklama za krokse niti antireklama
Ni reklama za krokse niti antireklama
Sprožili smo izziv, imenovan prpšnja, da nam opišete svoje izkušnje s tem čudnim, priljubljenim, smešnim, udobnim, nadvse udobnim ... obuvalom. In dobili smo teh nekaj stavkov, ki jih zagotovo lahko uvrstimo v rubriko: Saj ni res, pa je.
Naš bralec Tone Tasič nam je poslal sledeči zapis in fotografije.
Pred približno petimi leti sem zašel v debato na internetu, katera obutev je za turno kolesarjenje najboljša. Naletel sem na nekega Američana, ki je trdil, da so to kroksi.
Južna Amerika
Ker rad poskušam novosti sem mu zaupal in si za naslednjo daljšo turo - to je bila Južna Amerika in sicer po Andih in Patagoniji iz Quita, Ekvador do Ushuaie, Argentina - omislil krokse. In to za gorsko kolo. Moram reči, da je bila odločitev prava.
Tudi za kolesarjenje je to izjemno praktična obutev. V bistvu ne rabiš nobene druge obutve.
Na jugu Argentine sem srečal Irca, ki je prikolesaril tja iz Kolumbije v ponarejenih kroksih, takih za pet dolarjev. Večinoma sem kolesaril bos, le na največjih višinah - najvišje sem bil 4897 metrov visoko - sem kdaj pa kdaj obul volnene nogavice.
Vseh 12.000 kilometrov sem prekolesaril v kroksih.
Afrika
Za naslednjo turo sem si izbral Afriko. Prečkal sem jo na posebej izdelanem turnem kolesu. Cel vroči kontinent - Saharo, etiopska višavja, blato v Tanzaniji, vroč pesek v Namibiji - sem prekolesaril s kroksi.
Tudi tu je bilo potovanje dolgo 12.000 kilometrov.
Slika iz Botsvane, kjer je bilo vroče in je krokse obesil na balanco. FOTO: Osebni arhiv/Tone Tasič
Kanada do Paname
Lani sem za turo izbral pot iz Tuktoyaktuka (to je majhno inuitsko naselje ob arktičnem oceanu na severozahodu Kanade) do Paname. Tuktoyaktuk je bil leta 2018 prvič povezan s celinsko Kanado s cesto. In to ikonično makadamsko cesto, imenovano Dempster Highway, in potem sem vso pot po Kanadi, skozi ZDA in Mehiko ter vse majhne srednjeameriške države na tej poti prekolesaril v kroksih. Skupaj se je nabralo dobrih 15.000 kilometrov.
In to z istim parom, s katerim sem začel južnoameriško turo v Quitu 2016. leta. Že v Mehiki sem na enem kroksu preglodal podplat in potem z luknjastim kolesaril še nekaj tisoč km. Skoraj neverjetno se mi zdi, da lahko s tako mehkimi gumijastimi podplati povsem znucaš pedala, da nimata več nobenega profila.
Te vzdržljive krokse sem prinesel domov in sedaj zasedajo posebno mesto v prostoru za čevlje. Imam pa že nove.
Ena slika je iz Botsvane, kjer je bilo vroče in sem krokse obesil na balanco. Druga je z vrhov nekje v Andih.
