Prijateljevo pismo iz Riminija

Vemo, da nas je ta novi, stresni svet združil v to slabo šalo, s katero se moramo zdaj spoprijeti.
Fotografija: Takšno je življenje, ki ga živimo: za mnoge je kot huda nočna mora, za druge morda priložnost. FOTO: Andrea Manusia
Odpri galerijo
Takšno je življenje, ki ga živimo: za mnoge je kot huda nočna mora, za druge morda priložnost. FOTO: Andrea Manusia

Vsi srčno upamo, da bo boj proti virusu dobljen, ne glede na to, koliko časa bomo morali čakati in kaj vse bo treba storiti in kaj bo pomembno storiti v družbi in kot posameznik, da se vrnemo v normalno stanje. Andrea Manusia je prijatelj iz Italije, natančneje iz Riminija, je velik občudovalec Slovenje, iskreno zaljubljen v Ljubljano, kjer, kot pravi, bi lahko živel. Pravi tudi, da je Maraton Franja prireditev, na katero moramo biti Slovenci zelo ponosni, tako kot tudi na siloviti preboj ljubiteljskega kolesarjenja pri nas.



Na kolesarjenje se sijajno spozna, ni le novinar, pač pa tudi promotor kolesarskega turizma v regiji in zanesenjak, vodnik vseh, ki bi se želeli s kolesi podati v zaledje njegovega mesta. Mesta z okolico, ki smo ga dobro spoznali med številnimi kolesarskimi obiski tudi številni slovenski ljubitelji kolesarstva.

​Paradoksalno je, da smo se z njim srečali decembra v Ljubljani, kamor nam je prišel predstavit možnosti za organizirana kolesarska potepanja v Emiliji - Romanji in okolici. Pogovarjali smo se.

 

Andrea, pozdravljeni: kaj je danes Italija, kako je biti Italijan?


V zraku je nekaj čudnega. Žal moram dodati – zelo čudnega. Italija se že tedne bori; težko je in tudi veliko skrbi se šele začenja. Skoraj 25.000 ljudi se je doslej okužilo s covidom-19 in v nekaj tednih so se naše navade in način življenja popolnoma spremenil. Zdi se, kot da gre za film z zelo nadrealistično splošno situacijo, ki  se jo mnogi še vedno trudijo razumeti.

Bi si kdaj predstavljali, da bi videli papeža Frančiška, kako se tiho sprehaja po ulicah zgodovinskega središča Rima in hodi po mestu vseh mest, med cerkvami Caput Mundija? Tam, od koder se je razširilo po stari celini marsikaj, kar je postavilo našo zahodno civilizacijo, kulturo našega življenja in kulturo nasploh.

Medtem ko se Donald Trump trudi, da bi vzdrževal svojo državo strica Toma, je Italija združena bolj kot kdaj prej, odkar je 8. marca svoja vrata zaprla z odlokom, ki ga je izdala vlada. Obstaja posebna vrsta policijske ure, lahko bi rekli, da je 360-stopinjska, vseobsegajoča, ki je bila najprej uvedena v najbolj prizadetih regijah, v Lombardiji (kjer se je izbruh rodil februarja na območju spodnjega Milana), v Benečiji in zdaj tudi v moji Emiliji - Romanji. Neverjetno je, kako se je nenadoma vse ustavilo.

Zdi se, kot bi bile ulice Riminija, mojega mesta, katapultirane v kakšen film <strong>Sergia Leoneja. </strong>FOTO: Andrea Manusia
Zdi se, kot bi bile ulice Riminija, mojega mesta, katapultirane v kakšen film Sergia Leoneja. FOTO: Andrea Manusia


 

Ljudje morajo vseeno v službe?
 

Delamo od doma, kot se reče v pametnem načinu dela, šole, vrtci in univerze so zaprte, kot tudi večina pisarn. Odprti so samo supermarketi in lekarne. Prepoved izhoda iz stanovanj je bila dobro sprejeta in Italijani jo razumejo. Virus moramo premagati tako, da se izoliramo.

Seveda nam ostane tudi tisti posebni čas, ko ne delamo. Zdaj je povsem drugačen. Sam na svoj poseben način poskušam izkoristiti majhne trenutke zase in za svojo družino s pedaliranjem po ulicah naše bližnje okolice, počasi, z masko na ustih, samo zato, da bi užival v čudovitih barvah pomladi, ki so v začetku letošnjega leta tako mogočno prišle v Rimini.

Samo pol ure svežega zraka si privoščimo in se nato spet dobesedno zaklenemo pred televizijo, internet, znotraj dobrih knjig in med nekaj steklenic dobrega rdečega sangioveseja, da dvignemo razpoloženje. To pomaga!

Družina Manusia ostaja dobre volje tudi v karanteni. FOTO: Andrea Manusia
Družina Manusia ostaja dobre volje tudi v karanteni. FOTO: Andrea Manusia

 

Posebej nas zanima, kako ste dosegli, da ljudje, ljubiteljski kolesarji, tudi ostajajo doma?


Vse in tudi šport se je ustavil. Igralci sami, iz različnih športov, so okuženi, tudi kolesarji. Vse v športu je v polni pripravljenosti, da se virus le ne bi širil.

In na ulicah Riminija, mojega mesta, kjer se zdi, da je kot katapultiran v kakšen film Sergia Leoneja, ki se dogaja na Divjem zahodu, je le nekaj »norcev«, ki se še vedno potrudijo nadeti čelade in obuti kolesarske čevlje, da bi opravili kolesarsko vadbo ...

​Vendar pa so pristojne službe izdale odlok, ki tega ne dovoljuje. Izjema so le poklicni kolesarji, torej tisti, ki bi morali voziti Giro d'Italia (ki je za zdaj odpovedan); le ti to smejo, saj je to njihova služba – preostali, amaterji in rekreativni kolesarji, pa smo prisilno doma in se morda s svojimi ženami prepiramo, ker na vsak način hočemo na asfalt, da bi potešili svojo strast, kolesarjenje. Kdor ne vozi cestnega kolesa, to morda težko razume. Pa vendar se skoraj vsi, sicer s težkim srcem, držimo doma, skupaj s svojimi družinami, v izolaciji.

Rimini cveti in stoji. FOTO: Andrea Manusia
Rimini cveti in stoji. FOTO: Andrea Manusia

 

Na družbenih omrežjih veliko znanih kolesarjev, kolesarskih in turističnih delavcev apelira, da je to nujno ...


Res je. Sloviti nekdanji poklicni kolesar in šef italijanske državne reprezentance Davide Cassani, s katerim sodelujemo, in tudi moja predsednica za turizem regije Emilia - Romanja, kjer sem vodja kolesarskih projektov, dajeta zelo dober zgled. Na družbenih omrežjih se pojavljata, dobesedno vstopata vanje v udobni obleki, kot jo nosimo doma, s sesalnikom v roki ali v kuharski opravi – jasno dajeta vedeti, da sta ne glede na vse, kar predstavljata na svojih področjih, in ne glede na vse, za kar vse sta odgovorna, tudi onadva doma, da ali kuhata ali opravljata druge zadolžitve po hiši. Take stvari so zelo pomembne. Da smo vsi enaki in enotni.

»Amaterji in rekreativni kolesarji smo prisilno doma in se morda s svojimi ženami prepiramo, ker na vsak način hočemo na asfalt, da bi potešili svojo strast, kolesarjenje. Kdor ne vozi cestnega kolesa, to morda težko razume.« FOTO: Andrea Manu
»Amaterji in rekreativni kolesarji smo prisilno doma in se morda s svojimi ženami prepiramo, ker na vsak način hočemo na asfalt, da bi potešili svojo strast, kolesarjenje. Kdor ne vozi cestnega kolesa, to morda težko razume.« FOTO: Andrea Manu

 

Prej ali slej se bodo slabe stvari končale, kaj, menite, bodo prinesle s seboj?


Takšno je življenje, ki ga živimo: za mnoge je kot huda nočna mora, za druge morda priložnost. Da, priložnost. Priložnost, da se znajdemo, da postanemo morda boljši, bolj človeški, bolj v podporo drugim, kot smo jim bili doslej, in se morda naučimo počasnejšega ritma, ki ga sicer nismo več vajeni.

Vemo, da nas je ta novi, stresni svet združil v to slabo šalo, s katero se moramo zdaj spoprijeti. Vsi srčno upamo, da bo boj proti virusu dobljen, ne glede na to, koliko časa bomo morali čakati, in kaj vse bo treba storiti in kaj bo pomembno storiti, v družbi in kot posameznik, da se vrnemo v normalno stanje.

 

Tudi na kolesu?


Marco Pantani bi rekel: »Vse bo v redu!«
 
 
 

Preberite še:

Komentarji: