Rada pišem humorno, ampak Giro ni bil pa prav nič smešen

Loro Klinc sem najprej videval na slovenskih dirkah, ko je s svojimi dolgimi črnimi lasmi in velikimi črnimi očali sledila Primožu Rogliču, ki je veljal za prihajajočo zvezdo slovenskega kolesarstva. Ljubitelji kolesarstva si takrat nismo znali predstavljati, da bosta postala parček, ki ga bo poznal ves kolesarski, in ne samo slovenski svet.



Potem sem jo spoznal prek e-mailov, ker mi je za našo spletno stran pošiljala kolumne iz vse Evrope. Naš urednik jo je poprosil, da začne pisati, in če bo berljivo, bomo objavili. Bilo je nadvse berljivo, Poletovi bralci so bili v večini navdušeni in od takrat Lora Klinc ni več samo Rogličeva punca.

Danes še vedno ni soproga, žena, je pa partnerka in mati njunemu otroku. Ker se sam nisem mogel spomniti, sem v kolesarskem svetu spraševal, ali je mogoče prebrati kako kolesarsko knjigo, ki jo je napisala ženska. Nisem dobil odgovora. Še bom poizvedoval. In potem se mi je postavilo še eno vprašanje, tole spodaj, prvo ...

Telefonski klic je šel naravnost v Francijo, državo, ki nima poceni impulzov z združeno Evropo, v Monako čisto natančno. Lora mi je predlagala klic po vibru, da mi impulzi ne bi izpraznili denarnice. Pogovarjala sva se o knjigi, o njej kot avtorici prvenca in čisto nič o Primožu in nič o enoletni vrtavki, ki že hodi in bo kmalu še kaj povedal.  
 

Malokrat se zgodi, da partner napiše knjigo o partnerju.

Ja, no, na to sploh nisem pomislila. Je res tako? No, potem pa še bolje, spet nekaj novega, neki napredek v pisanju knjig, kajne? Je pa res, da knjiga ne govori zgolj o Primožu Rogliču, to ni biografija, to je bolj knjiga o kolesarstvu.
 

Napisati knjižni prvenec z  dojenčkom v naročju verjetno ni lahko, sploh, če gre za prvenec. Kako zbrati misli, kako in kdaj najti čas, dojenček veliko spi, je bil med njegovim spanjem čas za vaše pisanje? Kako je potekal kreativni proces?

Knjiga je nastala iz zapiskov, ki sem jih pravzaprav zapisovala že nekaj let. Knjiga najprej ni bila mišljena kot knjiga, ampak prej kot priročnik za tiste, ki gledajo kolesarske dirke. Dovolj mi je bilo spraševanja prijateljic o tem in onem, zakaj je ta najhitrejši, če pa ni prvi na cilju, in podobne nejasnosti, pa še vse barve majic in … Drži, imeti petardo od dojenčka in pisati je res težko, a moja želja po knjigi je premagala vsakršno utrujenost. Tudi koronavirus je prišel prav, kar se tega tiče, Primož je bil doma in mi je lahko pomagal v gospodinjstvu, pri vzgoji otroka in sem imela tako več časa za pisanje. 
 

Avtorji pravijo, da največ napišejo ravno takrat, ko se jim največ dogaja. Drži?

Drži. Meni se je dogajalo zelo, zelo veliko in še nosečnost in še otrok in še ta želja, da se nekaj napiše in objavi, vse v zelo kratkem času. Mi smo družina na kolesih, takih in drugačnih, in smo vedno v gibanju, za pisanje pa potrebuješ mir, osamo, ampak je šlo (smeh).

Kdaj ste se odločili za knjigo, je bila to vaša ideja, partnerjeva ali koga drugega?

Knjiga je bila moja želja, urednik Primož Kališnik mi je pa venomer prilival: piši, piši, vsak dan piši. Kaže, da je v meni videl potencial in sem pisala. Pač, pišem že vse življenje, že v osnovni šoli sem veliko pisala, pišem tudi dnevnik na neki svoj način, nič nočem prepustiti pozabi, hočem imeti zapisane vse ceste, po katerih se vozimo zdaj kot družina, prej samo midva s Primožem, vse hotele, lepe in grde, vse kraje, ki jih obiščemo, občutke, življenje pač. 


 

Današnja tehnika omogoča, da se vse lahko zapiše v telefon, ki je vedno z nami, tablico, prenosnik, vse našteto ima celo fotoaparate, je zdaj vse to lažje?

Po pravici povem, da se tega sploh ne poslužujem, sem old school, stara šola, svinčnik in papir, beležke, rada jih imam, tako nekako lažje zberem misli, kajti to me pomirja, zbere misli, veliko je čakanja med Primoževimi treningi, dirkami, in vse te misli raje zapišem. Da, tudi sodobna tehnika mi ni tako daleč, da ne bi poslala kak sms ali kaj pofotkala, seveda, ampak ni ga čez papir in svinčnik.
 

Kakšna je struktura knjige' Vsebina temelji na lanskoletni dirki po Španiji, na kateri je Primož zmagal? Bomo brali predvsem o dirki ali …?

Knjiga je skupek treh komponent: ima poročevalski del, kot so mediji poročali z vsake etape, da lahko tudi tisti, ki ni gledal, ve, kako je šla zgodba. Glede na dogajanje na dirki jaz potem razložim po svojem videnju, razlagam, zakaj je bilo tako, in ne drugače. To je moje mnenje, kar tudi ves čas poudarjam.



Ne gre za univerzalno resnico, gre za dejstva in moja razmišljanja. Potem sledijo še ti moji spisi, moja razmišljanja in doživljanja dirke, občasno pa tudi Primožev komentar. In še to, moj prvenec je posvečen vsem zvestim slovenskim navijačem, vsem, ki so Primoža sprejeli kot junaka kolesarstva, nekega novega poglavja v tem športu. To je publika, ob kateri ti gredo kocine pokonci, tudi če imaš obrite noge.
 

Ko ste začeli razmišljati o knjigi, česa ste se najbolj bali?

Bala se nisem ničesar, ker niti nisem vedela, kaj točno me čaka. Pisanje je delo, obrt, pišeš in pišeš in na koncu je pika. Ampak vse je treba spet prebrati in razmišljati o tem, kaj bi še in česa je preveč.
 

Kaj vam je povzročalo največ težav?

Najbolj sem postajala živčna, ko je bilo treba preverjati določena dejstva, kak rezultat, datum, kraj, torej tisti res tehnični del pisanja, če se temu tako reče, ta del je lahko zelo zamuden, tudi misli ti odpelje stran od rdeče niti, ampak hvala bogu za internet, da je to vseeno veliko hitreje preverljivo. Ne predstavljam si, kako so to včasih delali, so bili ves čas pisanja v knjižnici ali na telefonih ali kaj jaz vem kako.
 

V vaših kolumnah, ki ste jih pisali na naši spletni strani, je bilo zaznati dobro mero humorja, tistega pravega kolesarskega, športnega, je v knjigi kaj humorja? Kakšen je vaš slog pisanja?

Da, veliko, ne morem drugače, taka sem, uživam v vseh najinih, naših kolesarskih hecanjih, tega je res veliko. Vse je lahko smešno, samo Giro pa ni bil niti malo smešen.
 

Kako to mislite?

Veste, ko gre za nohte, sem resna, seveda, ga spodbujam, tudi dobre misli mu prenašam, ko stojim nekje na ovinku, on pa gara v pelotonu in potem, ko je vse za nama, se razvije kak štos, humor, kaka pikra na ves dan. Na lanskem Giru tega ni bilo, preveč zgaran je bil, trpel je kot žival, se reče, ni mu bilo, ni nama bilo do heca, prav nič smešnega ni bilo na tistem Giru. Rezultatsko je bil sila uspešen, vendar je res trpel za osvojeno tretje mesto.
 

Vaš slog?

Slog je sproščen, moj, jaz taka sem, ne znam drugače, to je bilo očitno bralcem kolumn všeč in preprosto ne gre drugače. Pravzaprav je ta moj slog tudi največji krivec, da sem se odločila za samozaložbo, tako mi nihče ne more nič pogojevati. No, samozaložba tudi zato, ker se je s knjigo zelo mudilo in ne verjamem, da če bi že dobila kako založbo, kako bi vse spravili skupaj v tako kratkem času.


 

Kdaj bo knjiga na polici?

Upam, da najprej v rokah in potem na polici (smeh). Knjiga izide 24. 8. Upam, da bom takrat doma v Sloveniji in bomo lahko na hitro organizirali še kako predstavitev, kajti 29. 8. se začne dirka po Franciji in potem me ne bo spet ne vem koliko časa.

 

Razlaganje kolesarstva bomo lahko zasledili v vsebini izpod ženskega peresa. Z leti ste postali prava poznavalka kolesarstva, na svetu pa je zelo malo avtoric kolesarskih knjig.

Ne da bi se hvalila, ampak sem poznavalka, zato je v knjigi tudi nekaj praktičnih razlag kolesarstva. Tega, da je tako malo žensk, ki so napisale knjigo s kolesarsko vsebino, pa niti ne vem, pravzaprav sem šele zdaj pomislila na to (smeh).
 

Kako ste sami zadovoljni s knjigo kot končnim izdelkom, kako je s fotografijami v njej, jih je veliko, kje ste jih dobili, ste tudi sami avtorica fotografij?

Fotografij je res veliko in res so mi vse všeč. Veliko so mi jih dali v Primoževem klubu Jumbo Visma, veliko tudi iz Bettini Photo, ki je na vseh dirkah, veliko je pa tudi osebnega arhiva, tudi mojih fotk. Knjiga je videti krasna, 250 strani ima, zelo sem zadovoljna z njo kot z izdelkom.
 

Primož bo še zmagoval, bo vsaka velika zmaga dobila svojo knjigo?

Če bo zmagal! Čejev ne maram, res jih ne maram. Če bo zmagal na dirki po Franciji, bo življenje spet drugačno, ne vem, kakšno bo, zato pa ne maram čejev (smeh). Ne znam odgovoriti na to vprašanje oziroma se trenutno ne spomnim pravega odgovora. 
 

V Sloveniji je malo športnih knjig, zato se vam zahvaljujem za to, ki bo kmalu izšla. Kaj največ berete vi, vas mika, da bi pisali še o čem drugem kot kolesarstvu? Ali sebe v prihodnosti vidite kot pisateljico?

Berem veliko, berem vse, ampak zdaj, ko je knjiga, moja prva, končana, sem izpraznjena, utrujena in ne razmišljam o knjigah, za nekaj časa jih imam dosti (smeh), ne, ne zmorem odgovoriti na to vprašanje, vprašajte me čez čas, enkrat pozimi (smeh). Če sebe vidim kot pisateljico? Vprašajte me pozimi ...
 

Za konec, povejte nam, česa se ste naučili skozi besede in stavke, ko ste piknili zadnjo piko?

Predvsem to, da je pisanje eno krasno početje, da si vsi ljubitelji športa zaslužijo tako knjigo, da sem si hvaležna za vse zapiske, doživete občutke. Ko sem piknila zadnjo piko, sem bila vesela, občutek je bil res dober, nekako tako kot ko po celodnevnem smučanju snameš pancerje (smeh) ali na vrhu gore odložiš ruzak ... Da, še bom pisala.