Razmišljanje triatlonca

Ko te posrka ali da nas boste morda razumeli  

Objavljeno
07. avgust 2019 14.21
Posodobljeno
07. avgust 2019 14.43
Matic Romšak
Končal 17 iroinmanov, 71 polovičnih ironmanov, 8 x udeleženec svetovnih prvenstev v ironmanu in polovičnem ironmanu, v letu 2019 evropski prvak v kategoriji M55-59. Foto: Shutterstock
 
Matic Romšak
Matic Romšak
Ža večkrat sem zapisal, da je triatlon bazični šport, ki združuje tri osnovne športe, katerim je človeško telo maksimalno prilagojeno. In zagotovo drži tudi druga teza, da pri triatlonu zaradi premega premikanja, naše okončine ne trpijo toliko, kot pri športih kjer naše okončine zvijamo in sučemo v vse smeri, čeprav so »narejene« predvsem  za gibanje naprej in nazaj. 
Pa pustimo fizionomijo telesa strokovnjakom. To, kar želim reči je, da se ukvarjamo z relativno zdravim športom, v katerem so poškodbe redke (seveda, če se z njim začnemo ukvarjati nepoškodovani), njegova raznolikost in pestrost pa na nas vplivata tako, da v tem športu… ostajamo.

 

Način življenja


Prijatelj in sotekmovalec Tomaž mi je nekoč, sredi najbolj napornih treningov, s katerimi se je pripravljal na svoj prvi ironman, dejal: »Veš, tale ironman dam skozi, potem pa počitek in prednost drugim stvarem. Pa ni bilo tako, triatlon ni postal le »bivša ljubica.« Ta pester in zanimiv šport te prej ali slej »posrka« in postane način tvojega življenja. Treninge in tekme kombiniraš z družinskimi in službenimi obveznostmi, morda trpi tudi tvoja družina, zagotovo pa prosti čas.

Teniški lopar odložiš v klet in v naslednjih letih celo pozabiš kje leži, prijateljevo povabilo na večerno pijačo v gostilno prijazno in z vedno drugim izgovorom zavrneš, seveda če ne gre za triatlonske zadeve, nogomet in košarko spremljaš le še po televiziji in navadno takrat obračaš pedale sobnega kolesa. Družinske izlete kombiniraš s treningi, tako da tečeš ali kolesariš na destinacijo, tam pa obema športoma dodaš še plavanje.

image
Včasih me sotekmovalci vprašajo kako se hidrirati in prehranjevati med tekmo, da se telo ne zlomi in zaleti »v zid.«


Občutki pred največjimi tekmami so neverjetni, adrenalin plove po žilah, pred, med njimi in po njih. Dan ali dva pred tekmo telo razžira nervoza, (k sreči vsako leto manjša), ves čas v mislih plavamo, kolesarimo in tečemo po tekmovalni progi, razmišljamo kje bi lahko šlo kaj narobe in kje bi lahko posamezni del proge odtekmovali še hitreje. Vizualizacija je pomembna. Sorodniki in prijatelji, ki so z nami sicer malček sočustvujejo, v glavnem pa nas težko prenašajo, sitne in osredotočene le na eno stvar. Otrokom pa se tiste dni tako zdimo vesoljci, živeči v nekem drugem svetu.

Starejši tekmovalci smo večkrat vprašani: do kdaj še? In to vprašanje ima vsaj še deset podvprašanj, ki si jih postavljamo sami. Tekmovalni šport – da ali ne? Rezultat ali zgolj užitek? Še resen trening ali rekreacija? Bo telo še zdržalo? In še in še…

image
»Veš, tale ironman dam skozi, potem pa počitek in prednost drugim stvarem. Pa ni bilo tako, triatlon ni postal le »bivša ljubica.«

 

Do kdaj še?



Pa začnimo s konca. Če glava zmore, zmore tudi telo, ki si »zapomni« vsa leta napornih treningov in tekmovanj. Je vajeno trpeti in uživati hkrati, pove nam, kdaj je preveč (poškodbe, bolečine) in kdaj premalo (zmanjšanje mišičnega tonusa, zmešan metabolizem, obročki okrog pasu). In če ga znamo poslušati, potem da, bo zdržalo. Preneslo bo treninge, ki razumljivo z leti postajajo manj intenzivni, manj hitri in tudi manj naporni. Intervalnim kilometrskim tekom z vsakim letom po petdesetem dodamo kakšno sekundo, dvema napornima dnevoma sledi počitek ali kolesarjenje z boljšo polovico (velja tudi za ženske) morda tudi, »bog daj«, obisk vaške gostilne. A če vztrajamo v tekmovalnem športu, potem mora tudi trening ostati na tekmovalni ravni.
Kdaj pa pridejo leta, ko tekmovati nima več smisla, pa ne vem.

image
tri Foto Tri


Zame verjetno takrat, ko me bodo mladi prehitevali za krog, po levi in desni, ko bom na progi v napoto drugim in sam sebi… So pa že danes cilji v športu drugačni, kot so bili pred desetletjem. Takrat sem zasledoval rezultat in zgolj rezultat. Danes pa v športu, ki mi je ljub, iščem predvsem radost in užitek. Na tekmah se želim lepo imeti, uživati v trpljenju, ki je kontrolirano, na kolesu pogledati tudi naravo okrog sebe, na teku se nasmehniti stekmovalcu, ga spodbuditi z besedo, navijačem pa se že med tekmo zahvaliti za bodrenje in spremljanje, ki jih, priznajmo, skoraj tako utruja kot nas, tekmovalce.

 

Kaj je meni tega treba?



Spominjam se svojih preteklih ironmanov, na katerih sem trpel preko meja; spominjam se Havajev, ko sem dobil sončarico in vodo v pljuča, spominjam se Lanzarotov, ko sem po tekmi v medicinskem šotoru ležal kot »živ mrlič« in hkrati v obe roki prejemal infuzijo, spominjam se Frankfurta, kjer sem po prečkanju ciljne črte padel v nezavest in se prebudil šele kasneje v medicinski obdelavi, spominjam se Celovca kjer sem zaradi natrgane stegenske mišice vseh 42 kilometrov teka »goltal« protibolečinske tablete, da sem lahko tekmo sploh končal,  spominjam se Podersdorfa, kjer sem ob diareji dehidriral in se komaj privlekel v cilj ob izgubi petih kilogramov telesne teže… 

image
Treninge in tekme kombiniraš z družinskimi in službenimi obveznostmi, morda trpi tudi tvoja družina, zagotovo pa prosti čas.


In takrat enkrat, pred desetimi leti sem se vprašal, kaj je meni tega treba? Zakaj trpeti v športu, ki ga imam rad, če to ni nujno? In kdaj in kam so izginili užitki???

Po spremembi je klicala tako glava kot telo. Zato sem ironmane leta 2010 skrajšal točno za pol. V polovičkah spet uživam, tekmujem brez stresov, po tekmi si lahko takoj privoščim »hidracijsko« pivo, ali dva, se smejim in pogovorjam z navijači in sotekmovalci in spremljam tekmo z »nerazbitim« telesom še naprej.
 

O hrani in pijači 



Včasih me sotekmovalci vprašajo kako se hidrirati in prehranjevati med tekmo, da se telo ne zlomi in zaleti »v zid.« Vprašanje nima enoznačnega odgovora, veljajo pa približna pravila za vse tekmovalce. Morda bodo komu tudi pomagala.
Če upoštevamo, da je bilo polnjenje s hidrati pred tekmo uspešno, potem to pomeni, da imamo v telesu za dve uri energije, shranjene v obliki glikogena v jetrih in mišicah. V telesu imamo tudi skoraj neomejeno količino energije v obliki maščobe, vendar se ne zanašajmo na ta vir energije, ki pa ga telo prav tako uporablja, ko zmanjka OH.

Med anaerobnim naporom, kar tekma vsekakor je, pokurimo do 1000 kcal na uro, vnesti pa jih smemo v obliki OH napitkov, sadja, gelov (ne trudite se s težko prebavljivimi ploščicami) le do 500 Kcal ali 125 g, da želodca ne obremenimo preveč. To pomeni da na "polovički" prvo, drugo in tretjo uro tekme še ne čutimo pomanjkanja energije, potem pa bo vnešenih OH vsako uro premalo. In takrat pomaga energija iz maščob, na porabo katere boste telo najlažje navadili z jutranjimi treningi »na prazen želodec.« Ne zajtrkujte, odpravite se na jutranji AE trening z bidonom OH in bidonom vode. Boste videli, da bo že čez nekaj tednov prehod in OH na maščobe lažji. Vsaj moje izkušnje pravijo tako. 


In še nasvet, dva ali tri, za tekmo…



- Pred tekmo v bidone zmešajte OH napitek in gele,
- Na kolesu jejte banane in drugo sadje,
- Pijte na kolesu in teku, kajti ko boste začutili žejo, bo že prepozno; žeja je znak dehidracije,
- Vnašajte energijo v obliki gelov, tudi na teku; lahko enega na 30 minut,
- Zadnjih 10 kilometrov teka pijte »kolo« in vodo; dalo vam bo dodatno energijo,
- Uživajte gele s kofeinom, če ste ga vajeni, pred tekmo pa se ga vsaj dva dni izogibajte.Na vsak način pa vsako spremembo prehrane preizkusite najprej na treningu, da na tekmi »ne bo bolelo.«

Matic Romšak
/Končal 17 iroinmanov, 71 polovičnih ironmanov, 8 x udeleženec svetovnih prvenstev v ironmanu in polovičnem ironmanu, v letu 2019 evropski prvak v kategoriji M55-59/