Resnica o maščobni dieti
Priporočila za športno vadbo so proti dietam. 100 g špeha ali 200 g sladkorjev?
Odpri galerijo
Če ste trenirali ure in ure ter dobro natrenirali vašo maščobno presnovo, imeli ekipo, ki vas bo »šlepala« ter se večino vožnje ne boste gnali do nezavesti, si lahko privoščite špeh. FOTO: Shutterstock
Strokovna priporočila za športno prehrano so individualno usmerjena in predlagajo primeren vnos energije in hranil, ki je prilagojen posameznikovemu vadbenemu programu ter tako dajejo prostor tudi prilagojeni uporabi maščob. Zato pa je za ustrezen prehranski plan potrebno kar nekaj znanja oziroma strokovna pomoč.
Še posebej, ker poudarjajo, da naj bo prehrana strateško, glede na presnovne zahteve vadbe in tekmovanj, periodizirana in prilagojena značilnostim posameznika. Tako kot sam vadbeni program. Tako kot se uporabljajo različne metode vadbe za doganje specifićnih treninških ciljev, tako je smiselno uporabiti tudi različne prehranske strategije.
Na primer, več ali manj sladkorjev ali maščob. Ter nato spremljati in meriti učinek tako vadbenega orodja kot tudi presnovne manipulacije s hrano. Šele tako bomo ugotovili, kaj pri športniku najbolje deluje pri določeni vadbeni zahtevi. Če si zadnje stavke natačno preberete, lahko povzamete da športna prehrana res ni dieta. Dieta (če ravno ni resnega zdravstvenega razloga) ali še huje, nek jedilnik, je pravzaprav smrt za športnikovo kariero.
Različne faze vadbe in v njih različne vadbene enote ter še različni drugi dogodki v športnikovem življenju, zahtevajo strateško prehranjevanje, torej tisto kar športnik potrebuje glede na presnovne zahteve. Če nekdo prevaja uradna priporočila za prehrano športnikov v »dieto«, jih pač ne razume. Ali pa ne potrebuje.
Okoli leta 2006 so na osnovi takratnega znanja tako opustili poskuse »maščobnega loadanja« pred vztrajnostnimi preizkušnjami. Tudi v praksi. Še dobro se spomnim prehranskih eksperimentov naših prvih iron-triatloncev na tem področju. Kaj vse so mi razlagali na mojih prvih ironman preizkušnjah, maščobna domišljija je bila neverjetna. Le v praksi ni delovala. Še dobro, da je bil moj prvi prehranski učitelj Uroš Velepec, biatlonski trener, nekdanji biatlonec in triatlonec, že takrat veliko pred časom.
Nesebično mi je pred prvo vztrajnostno preizkušnjo, imenovano Trimanija (res je bila manija!), v svoji garaži razložil prehransko strategijo, ki jo znanost v osnovi še danes potrjuje. Glede na zelo omejen čas za vadbo in tudi omejeno človeško voljo za tovrstno početje, mi je ravno ta športna prehranska strategija, ki sem jo nadgradila na osnovno prehrano, kjub hudi fizični oviri poškodovanega kolena, verjetno omogočila leta odličnih doživetij na vztrajnostnih preizkušnjah.
Seveda sem osnovna znanja nadgradila in vedno znova tudi v praksi ugotavljala zablode pomanjkanja sladkornega bencina, ko je želja v glavi presegla intenzivnost maščobne presnove. Tudi zato sem še z toliko večjim zanimanjem prisluhnila mnenjem in perspektivam z novejših maščobnih in zdravstvenih področij športne prehrane. Tudi novih raziskav je bore malo in so večinoma podpovprečne. Kar je za pričakovati, ker že veliko let vemo da ena dieta ne bo zmogla pokriti vseh zahtev športne prehrane. Še manj pa zdravja. Zanimive so tudi poti po katerih prihajajo informacije o teh načinih prehranjevanja. V ključnih člankih so v veliki meri omenjene iste zgodovinske osebe z znamenitim Timothyjem Noakesom na čelu.
Avtorju znane knjige Lore of Running, ki je navdihovala tekaške entuziaste po vsem svetu, pač trenutno ustreza bolj maščobna prehrana. Verjamem, je bolj okusna. Ob tem pa je zanimiv tudi premislek ali jo testira in s kakšno intenzivnostjo v vsakodnevnem življenju. Knjiga Lore of Running je polna njegovih osebnih tekaških izkušenj.
Zanimive nagibe in razloge lahko zasledimo tudi pri številnih drugih protagonistih visokomaščobne športne prehrane. Praviloma to niso vrhunski profesionalni športniki. Med njimi pogosto zasledimo in (pre)prodajalce raznih prehranskih nadomestkov, ki »pašejo« k nizkosladkornim dietam in bolj ali manj uspešne amaterske športnike, ki svoje izkušnje delijo po socialnih medijih.
Ob tem mnogokrat prav neusmiljeno tolčejo po strokovnih priporočilih. Ta si razlagajo po svoje in, kar je najhuje, za širjenje svojih idej ne prevzemajo nobene odgovornosti. Zdravstvene problem, ki prihajajo s temi dietami nato rešuje uradna medicina. Na primer hormonsko iztirjenost in poškodbe zaradi visokomaščobne prehrane ob tako prenizkem vnosu sladkorjev, da športnik ne zmore intenzivne vrhunske vadbe. Ta prehranska vaja, ki je onemogočila zadostiti energetskim potrebam športnika glede na njegove presnovne potrebe po sladkorjih, se nato zakamuflira v prezahtevni trening!
100 g špeha ali 200 g sladkorjev? Če pogledamo eno redkih dobrih raziskav, ki je proučevala učinek povečanega deleža maščob v prehrani kolesarjev v primerjavi z klasično sladkorno podporo, je perspektiva odločitve pravzaprav lahka. Če ste trenirali ure in ure ter dobro natrenirali vašo maščobno presnovo, imeli ekipo, ki vas bo »šlepala« ter se večino vožnje ne boste gnali do nezavesti, si lahko privoščite špeh. Pa boste imeli statistično podoben čas kot tisti, ki so se držali sladkorne strategije in so, bogokletno, pojedli celo več kot 200 g sladkorja med dirko. Se bodo pa hitro pojavili problemi, če vam bo zaradi nepozornosti ušla grupa ali pa boste hoteli postaviti najboljši čas (svoj ali absolutni, vseeno) pri vzponu na Kladje.
Visokointenzivni napor se lahko gremo samo na cuker. Ni variante da dobro natreniramo šprint na maščobe. Presnovne zakonitosti so pač takšne. Tako je taista raziskava prikazala, da so imeli kolesarji na cukru podoben končni čas (malenkost hitrejši), kot tisti na maščobah, bili pa so absolutno hitrejši na vseh vmesnih šprintih. Pa še nekaj, tisti ki ste bolj malo vadili, pa bi vseeno radi tekmovali, verjetno ste premalo natrenirali maščobno presnovo.
Še posebej, ker poudarjajo, da naj bo prehrana strateško, glede na presnovne zahteve vadbe in tekmovanj, periodizirana in prilagojena značilnostim posameznika. Tako kot sam vadbeni program. Tako kot se uporabljajo različne metode vadbe za doganje specifićnih treninških ciljev, tako je smiselno uporabiti tudi različne prehranske strategije.
Na primer, več ali manj sladkorjev ali maščob. Ter nato spremljati in meriti učinek tako vadbenega orodja kot tudi presnovne manipulacije s hrano. Šele tako bomo ugotovili, kaj pri športniku najbolje deluje pri določeni vadbeni zahtevi. Če si zadnje stavke natačno preberete, lahko povzamete da športna prehrana res ni dieta. Dieta (če ravno ni resnega zdravstvenega razloga) ali še huje, nek jedilnik, je pravzaprav smrt za športnikovo kariero.
Različne faze vadbe in v njih različne vadbene enote ter še različni drugi dogodki v športnikovem življenju, zahtevajo strateško prehranjevanje, torej tisto kar športnik potrebuje glede na presnovne zahteve. Če nekdo prevaja uradna priporočila za prehrano športnikov v »dieto«, jih pač ne razume. Ali pa ne potrebuje.
Zgodovina maščobne diete
Okoli leta 2006 so na osnovi takratnega znanja tako opustili poskuse »maščobnega loadanja« pred vztrajnostnimi preizkušnjami. Tudi v praksi. Še dobro se spomnim prehranskih eksperimentov naših prvih iron-triatloncev na tem področju. Kaj vse so mi razlagali na mojih prvih ironman preizkušnjah, maščobna domišljija je bila neverjetna. Le v praksi ni delovala. Še dobro, da je bil moj prvi prehranski učitelj Uroš Velepec, biatlonski trener, nekdanji biatlonec in triatlonec, že takrat veliko pred časom.
Nesebično mi je pred prvo vztrajnostno preizkušnjo, imenovano Trimanija (res je bila manija!), v svoji garaži razložil prehransko strategijo, ki jo znanost v osnovi še danes potrjuje. Glede na zelo omejen čas za vadbo in tudi omejeno človeško voljo za tovrstno početje, mi je ravno ta športna prehranska strategija, ki sem jo nadgradila na osnovno prehrano, kjub hudi fizični oviri poškodovanega kolena, verjetno omogočila leta odličnih doživetij na vztrajnostnih preizkušnjah.
Seveda sem osnovna znanja nadgradila in vedno znova tudi v praksi ugotavljala zablode pomanjkanja sladkornega bencina, ko je želja v glavi presegla intenzivnost maščobne presnove. Tudi zato sem še z toliko večjim zanimanjem prisluhnila mnenjem in perspektivam z novejših maščobnih in zdravstvenih področij športne prehrane. Tudi novih raziskav je bore malo in so večinoma podpovprečne. Kar je za pričakovati, ker že veliko let vemo da ena dieta ne bo zmogla pokriti vseh zahtev športne prehrane. Še manj pa zdravja. Zanimive so tudi poti po katerih prihajajo informacije o teh načinih prehranjevanja. V ključnih člankih so v veliki meri omenjene iste zgodovinske osebe z znamenitim Timothyjem Noakesom na čelu.
Avtorju znane knjige Lore of Running, ki je navdihovala tekaške entuziaste po vsem svetu, pač trenutno ustreza bolj maščobna prehrana. Verjamem, je bolj okusna. Ob tem pa je zanimiv tudi premislek ali jo testira in s kakšno intenzivnostjo v vsakodnevnem življenju. Knjiga Lore of Running je polna njegovih osebnih tekaških izkušenj.
Visokointenzivni napor se lahko gremo samo na cuker. FOTO: Shutterstock
Zanimive nagibe in razloge lahko zasledimo tudi pri številnih drugih protagonistih visokomaščobne športne prehrane. Praviloma to niso vrhunski profesionalni športniki. Med njimi pogosto zasledimo in (pre)prodajalce raznih prehranskih nadomestkov, ki »pašejo« k nizkosladkornim dietam in bolj ali manj uspešne amaterske športnike, ki svoje izkušnje delijo po socialnih medijih.
Ob tem mnogokrat prav neusmiljeno tolčejo po strokovnih priporočilih. Ta si razlagajo po svoje in, kar je najhuje, za širjenje svojih idej ne prevzemajo nobene odgovornosti. Zdravstvene problem, ki prihajajo s temi dietami nato rešuje uradna medicina. Na primer hormonsko iztirjenost in poškodbe zaradi visokomaščobne prehrane ob tako prenizkem vnosu sladkorjev, da športnik ne zmore intenzivne vrhunske vadbe. Ta prehranska vaja, ki je onemogočila zadostiti energetskim potrebam športnika glede na njegove presnovne potrebe po sladkorjih, se nato zakamuflira v prezahtevni trening!
Kaj bomo torej pojedli?
100 g špeha ali 200 g sladkorjev? Če pogledamo eno redkih dobrih raziskav, ki je proučevala učinek povečanega deleža maščob v prehrani kolesarjev v primerjavi z klasično sladkorno podporo, je perspektiva odločitve pravzaprav lahka. Če ste trenirali ure in ure ter dobro natrenirali vašo maščobno presnovo, imeli ekipo, ki vas bo »šlepala« ter se večino vožnje ne boste gnali do nezavesti, si lahko privoščite špeh. Pa boste imeli statistično podoben čas kot tisti, ki so se držali sladkorne strategije in so, bogokletno, pojedli celo več kot 200 g sladkorja med dirko. Se bodo pa hitro pojavili problemi, če vam bo zaradi nepozornosti ušla grupa ali pa boste hoteli postaviti najboljši čas (svoj ali absolutni, vseeno) pri vzponu na Kladje.
Visokointenzivni napor se lahko gremo samo na cuker. Ni variante da dobro natreniramo šprint na maščobe. Presnovne zakonitosti so pač takšne. Tako je taista raziskava prikazala, da so imeli kolesarji na cukru podoben končni čas (malenkost hitrejši), kot tisti na maščobah, bili pa so absolutno hitrejši na vseh vmesnih šprintih. Pa še nekaj, tisti ki ste bolj malo vadili, pa bi vseeno radi tekmovali, verjetno ste premalo natrenirali maščobno presnovo.
