Sam sebi si najboljši smisel

Ta trenutek v meni divja vojna misli. Bojujemo se skupaj. Moje vrednote, se kregajo s sproščenostjo vsakdana. Nesigurnost in zaupanje zaostajata.
Fotografija: Ta trenutek v meni divja vojna misli. FOTO: Špela Mezek Kopač
Odpri galerijo
Ta trenutek v meni divja vojna misli. FOTO: Špela Mezek Kopač

Kolikokrat si pomislil, da ni več vredno vztrajati, se boriti in upati? Ko se uzreš v preteklost, kaj vidiš? Se nasmehneš svojim odločitvami, napakam in dejanjem? Ti je žal, ampak zakaj ti je res žal? Zaradi oseb ali odnosa, ki je mogoče izgubljen? Si ob pogledu na preteklost razočaran ali ponosen nad samim seboj? Si priznaš, da si naredil napako, pa je nikoli nisi popravil? Kdo je ovira, tvoj ego ali tvoja samozavest? Se je prepričevanje, da je vse zaman in zakaj bi tvegal in poskušal, venomer obrestovalo?
Vsa tista meglena jutra, depresivna in mačkasta so ti dala misliti… Moralen maček, ki ti je bil v podukt, da še enkrat pa ne bi šel skozi to.


 
Si izbral pot ali je ona tebe, si dal možnost ali priložnost ljudem , ki so brez vesti. Boš na duši preštel sledi udarcev… Te bodo težki dnevi ustavili, da bi verjel v dobre? Še veš kako izgleda morje, ko ga noč zakrije… Bodo tvoje stopinje večne na poti do gore?

Kljub letam in zrelosti, verjameš da, ko si bil mlajši in manj obremenjen, si se verjetno imel rajši…
Preden pridem do odkritja »nove znanosti« Imam vprašanje za vse nas.
Če je ostal spomin recimo temu na lepo izkušnjo, na počitnice, na poletno romanco, na faks, na opravljen izpit, na prvo ljubezen… Torej je, bo in obstaja. Na kakšen način si takrat deloval in bil prisoten? Kako neroden si bil, ko kar nisi  in nisi našel pravih besed, no mogoče niti ene besede. Če je vse lepo in prav, postavljeno na posebno mesto v preteklosti, zakaj se danes v prihodnosti ukvarjaš z nepravilnimi odločitvami in kaj bi lahko bilo drugače? Zakaj preprosto ne spoštuješ sebe v ogledalu 15 let nazaj?

Prijatelj mi je enkrat rekel… » Veš Špela depresija je, ko živiš v preteklosti. Anksioznost, če  živiš v prihodnosti in sreča, če živiš v sedanjosti…«
Hmm, sem odgovorila. Verjetno imaš prav, pa vendar kdo pa je sposoben zbrisati preteklost in brez »nahrbtnika« le te iti dalje?
Menim, da je od vsakega od nas naša preteklost na nek način »razgaljena«. Na tak ali drugačen način smo naredili, povedali ali napisali nekaj, kar nas je zaznamovalo, utrdilo, zabolelo in dvignilo.

Sama sem se v tem trenutku znašla na prepihu preteklosti. FOTO: Špela Mezek Kopač
Sama sem se v tem trenutku znašla na prepihu preteklosti. FOTO: Špela Mezek Kopač


Sama sem se v tem trenutku znašla na prepihu preteklosti. Vrata, ki bi jih morala zapreti, so še vedno malo priprta. Nevem zakaj, ne znam si odgovoriti na to vprašanje. Na nek način se tolažim z mislijo,« kdo pa mi lahko sodi, oz. me obsoja, ali sploh ve, kje sem? Če si sama na nek način dajem potuho ali se moram zagovarjati pred kom? Ne, ga ni junaka… Ampak je, poglej v ogledalo. Kje pa je ta junak, kje si ga pozabila? Pojdi po njega in vrni se taka kot si, le svoj odtenek sebe spremeni. Dodaj košček topline in si zaupaj.«

Ta trenutek v meni divja vojna misli. Bojujemo se skupaj. Moje vrednote, se kregajo s sproščenostjo vsakdana. Nesigurnost in zaupanje zaostajata. Nevem kje sem izgubila pogum in lahkotnost. Da ne govorim o razumu, le ta nas je vse skupaj prehitel za krog ali dva. Glede na svojo mladost se sprašujem, pa zakaj sem si naložila toliko breme že sedaj. Zakaj sama sebi to delam?
Hvala nekomu tam visoko nad nami, da imam družino, prijatelje in njega, ki me je pripravljen sprejeti točno tako kot sem, z vso mojo preteklostjo, z vsemi mojimi tegobami in mislimi…

Čas je, da se skupaj s pomladjo prebudimo tudi mi. FOTO: Špela Mezek Kopač
Čas je, da se skupaj s pomladjo prebudimo tudi mi. FOTO: Špela Mezek Kopač


Hecno je, da imamo vse pred očmi, pa se tega žal včasih ne zavedamo. Imamo steber družine, krog prijateljev, bližnji hrib, športne čevlje za tek v naravi. Ja, ni dovolj le govoriti, dejansko moramo povedati..
Se pogovarjati.. Zopet sem prišla do nekega zaključka, da se še vedno premalo pogovarjamo, zaupamo. Še preden nekomu damo možnost, sami v sebi že naredimo zaključek. Ne damo možnosti besedami, kaj šele dejanjem. Kot družba smo preveč vodljivi in nezaupljivi. Absolutno se strinjam, da si mora vsak naprej sam sebi dati priložnost in možnost, da zaključi s preteklostjo, da se sooči s strahovi in dvomi, potem pa to še na glas povedati. Nekomu, nekdo sigurno obstaja tudi v vašem življenju, ki je vreden vašega zaupanja. 

Čas je, da se skupaj s pomladjo prebudimo tudi mi. Da stopimo v nove čevlje in se nasmehnemo točno temu trenutku v katerem se nahajamo. Naj se prebudi pomlad tako v naravi, kot tudi v naših srcih. Nikoli ni prepozno, vedno je vredno poskusiti. Uspešno igro pokra vam želim, verjamem da boste odlični igralci in v sebi prav hitro odkrili in spoznali kvaliteto sebe… In se kaj kmalu strinjali, da zna biti nova pot veliko bolj zanimiva, kot stara.


***
Špela Mezek Kopač, rekreativka, ekonomistka in bodoča diplomantka novinarstva
 

Preberite še:

Komentarji: