Sanjala sem, da je bilo leto 2020 navadno

Lora Klinc o svojem Primožu Rogliču in dobrem za vse.
Fotografija: Kolesarstvo je bilo letos tudi moj učitelj. FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Kolesarstvo je bilo letos tudi moj učitelj. FOTO: Jože Suhadolnik

Sanjala sem, da nihče ni bil bolan, da ljudje niso bili bitk za svoja življenja, da so vsa podjetja preživela in službe tudi. Sanjala sem, da so bili rojstni dnevi iskrivi, prazniki čarobni in stadioni polni navijačev.

Sanjala sem, da me ni bilo strah, da me ni bilo strah obiskati babice in dedka, da me ni bilo strah stopiti v dvigalo, stopiti do sočloveka.

In še najbolj sem sanjala, da je bilo moje srce celo in da sem bila taka kot prej.

Pa nisem. Nisem, ker je bilo res. Samoumevnost je postala rezervirana za elite, normalnost nekaj najbolj nenormalnega in perspektiva, perspektiva je bila nekaj, zaradi česar se nisem podrla. Obračanje perspektive, prestrukturiranje. Teorije zarote. Kdo je in česa ni. Družbeno problematično. Tragedija skupnega.
Samoumevne stvari so čez noč postale krhke kot kitajski porcelan.

Ne bom zgrešila, če napišem, da sta bili osrednji temi tega leta, vsaj v Sloveniji, koronakriza in kolesarstvo.
Drugemu je občasno uspelo prvo zriniti z naslovnic, predvsem pa iz glav ljudi. Jih celo razveseliti, si lahko mislite? Nas, ki smo posrkani v vrtinec drugega, prva ni preplašila. Ko si pod vodo, ne vidiš, kaj se dogaja nad njo. Z upoštevanjem ukrepov, seveda, sem občasno stala tam, kjer stojim tudi sicer, magični kilometer do cilja, četudi je bilo prepovedano. Perspektiva. Tveganje večjih stvari in večje izgube.

Kolesarstvo je ostalo ena redkih normalnosti, ki ji je uspelo preživeti. Ne okuženi skoraj zmagovalci, ne sneg v Alpah, ne rdeče območje, ne smrtno tihe ceste brez gledalcev niso bili dovolj, da bi se peloton ustavil. Sezona je bila izpeljana skoraj v celoti. Kolesarji so bili eni izmed redkih, ki so se lahko poigrali na svojem igrišču. Vse je bilo lepo in prav, po načrtu.
Profiji, vsaj moj kolesar, že tako ali tako v normalnem življenju živijo kot v lockdownu.

In potem tisti »če« z dirke po Dofineji. Hudo je padel. A veste, »če« je najbolj žalostna beseda naših življenj. Vedela sem, da je hudo, ko sem ga videla, s kakšno težavo se premika do zmagovalnih stopnic. Vedela sem, da je hudo, ko sem ga drugi dan morala iti iskat do Albertvilla in je imel v 45-minutni vožnji od bolečin premočene kavbojke. Vedela sem, da je zelo hudo, ko me je dan kasneje prvič v življenju prosil, naj mu obujem nogavice.

Potrebovali smo normalnost, v teh časih. Kolesarstvo je ena redkih platform, ki nas je tja vrnila. Ljudem se je prikupilo, tudi tistim, ki mu sicer niso posvečali pozornosti. Pozdravljali smo bojevnike, ki so pljuvali srca na navpičnih klancih, borili so se nad svojimi zmožnostmi in tudi njih je včasih gnala ista misel – da ljudem, ki jih spremljajo, olajšajo in polepšajo krute čase, v katerih se je znašel svet.

Zakaj pa smo na svetu, če ne zato, da drug drugemu lajšamo življenje?

Na srečo sem na srečni strani. Ko sem se ne vem katero etapo v Franciji, nekje pod Grand Colombierjem, na kolesu borila z vetrom, ko sva z Vinkom drvela, da bi pelotonu presekala pot, da prvič v živo ugledam slovensko rumeno majico, sem jokala že po poti. Kako ponosno sem se takrat počutila, tega ne zmorem opisati.

Ogromno ljudi po svetu trpi, sesuva se jim življenje, pred očmi jim odtekajo možnosti boljšega jutri. In jeza, koliko jeze se je nabralo v nas, poleg nemoči. Ko se pogledam v ogledalo, na srečo tega ne vidim. Na vse kriplje se trudim, da pri določenih stvareh ostanem ista.
Naša življenja niso nič manj plemenita, če pred nami ne ropočejo bobni, ko se vračamo iz svojih vsakodnevnih zmag. FOTO: Osebni arhiv 
Naša življenja niso nič manj plemenita, če pred nami ne ropočejo bobni, ko se vračamo iz svojih vsakodnevnih zmag. FOTO: Osebni arhiv 

Pa vendar je bila dvajsetica drugačna. Dekadenco je zamenjal strah, ne toliko zase kot za druge, drage. Motiv iščem v naravi – kadar imam dober dan. Roža raste, ker pač raste, tudi če je zraven nje lepša in večja roža ali pa manjša in bolj uvela. Prepoznavam privilegije v predrugačenem vsakdanjem in štejem blagoslove, kadar imam dovolj čiste misli, da jih jasno vidim, hvala.

In kdo ve kaj, kar nam je tuje, še prihaja. Svet je prazen, izčrpan, utrujen. Kako dolgo bomo še zmožni praskati upanje na kup, vedno znova ponotranjiti modre misli in se prepričevati, da je dobro in da bo, kmalu, bolje. Nič ni večno. NIČ ni večno. Niti to.
Spet smo tam, pred novimi velikimi odločitvami, spremembami, ki novemu letu tradicionalno pritičejo. Če bi bila prerokinja, bi vam povedala, kaj bo. Ampak nisem, in tudi sanjalo se mi ni o letu 2020, ker se je pač zgodilo.

Čeprav se mi je občasno zdelo, da sploh ne bom preživela, se je potem tudi dogodilo, da sem. Ugotovila sem, da bi lahko prenesla še več. Seveda te take reči spremenijo, obrusijo, obtolčejo in izoblikujejo. Postaneš bolj trd in grob, za nekatere druge stvari pa še mehkejši in bolj ranljiv. Klišejski kliše je to, da je zares pomembnih reči v življenju zelo malo. Zdravje, družina, ljubezen, zavetje, dobro je, če imaš srečo in nekoga, ki te potegne iz dreka, ko se znajdeš v njem.
Življenje je, jebi ga, samo ta trenutek.

Primož, Primoži. Ni jih veliko v mojem imeniku, a tisti, ki so, so markantni in zelo nenaključni. Vsak od njih stoji nekje na robu, s svojo lučjo v zarji mojih največjih odločitev. Besede, ki tvorijo celoto, zavedanje in ne zavedanje kolesarstva kot zgolj in le kolesarstva, športa, ki je samo del življenja. Del življenja.
Če ti to reče številka ena na svetovni kolesarski lestvici, bo že držalo, kajne?

In moj Primož, izjemen, svetel, časten. Odsekali so mu glavo, pa jo je pobral v trenutku, ko je iz nje še z največjo silo lila kri, in jo dostojanstveno nosil s sabo. Tudi takrat, ko se je moral povzpeti na piedestale, ki mu očitno še niso bili namenjeni. Bolečina, ki ne pride do srca, ni omembe vredna. Raztrgala bi si kožo, samo zato, da bi lahko ušla spominu. Še nikdar nisva bila tako povezana kot takrat, v tistem trenutku, ko nam je svet padel na ramena. Srce se mi je razdrobilo, ko sem poskusila bolečino iz njegovega pogleda povleči nase. Ko postaviš na kocko skoraj vse, kar imaš, si pač ne moreš zamisliti, da bi lahko izgubil. Morda bi bilo čudno, če bi bila najina pot malo bolj človeška.

Kolesarstvo je bilo letos tudi moj učitelj. Najti lepoto v bolečem, stopiti čezse za nekaj večjega, ponosno in visoko nositi glavo tudi takrat, ko se ti je že odkotalila izpod giljotine. Ko so osvojeni vrhovi in ciljne črte, zazeva praznina, ki kliče po novih. Borili se bomo, dokler se ne bomo odločili, da je konec. Dokler neka cesta ne postane  bitka, v kateri v nordijski mitologiji padejo tudi bogovi.

Naša življenja niso nič manj plemenita, če pred nami ne ropočejo bobni, ko se vračamo iz svojih vsakodnevnih zmag. In v enaindvajsetici si želim, za vse nas, da so naše poti človeške, da naše preizkušnje niso krvave, da strah skupaj z maskami pustimo v letu 2020, da se spet prepoznamo v vseh ogledalih, da klišejsko cenimo stvari, ki so sicer naša rutina, pozdravljamo svoje privilegije. Nič od tega ni lahko, vem.

A če se naslanjamo drug na drugega, je lažje. Življenje je, kar se je bolj kot kadar koli precej jasno dokazalo letos, veriga. Veriga brez enega člena je prekinjena in ni več veriga.
Seveda se bojim neznanega. Čustev nimam več, a počasi se vračajo. Letošnje leto jih je scvrlo do fundamenta, oboja, dobra in slaba. A spremembe so po navadi dobre, prinašajo nov kisik, nov zagon, nov motiv.
Pred nekaj tedni sem spet, ne vem, katerič, mnogič pač, gledala dokumentarec o Roku Petroviču. Medtem ko sem kamnitega obraza sedela na kavču, čeprav bi v normalnih razmerah cmizila kot dež, se mi je uspelo zapomniti, da je dejal – vsak po svoje se priklanjamo svobodi.

Da bi se v prihodnje vsak po svoje priklanjali samo svoji svobodi, srečno, Slovenija. Tudi ta ciljna črta ni več daleč.
Uspelo nam bo.

Komentarji: