Slavospev za štiri klance in vse klancarje
Čemu? Zakaj takšno izčrpavanje telesa v klanec, če pa bi lahko bila ravnina? Klanec je le ravnina v drugo smer, ki se sčasoma tudi zravna.
Odpri galerijo
Takole je šel na Vršič leta 2012, tedaj še anonimus - Primož Roglič. Danes je svetovna zvezda. FOTO: TD Kranjska Gora/34. Juriš Na Vršič
Franje ni bilo na sporedu, premaknjena je v jesen, zdaj je čas počitka, a po počitku pride drugi, še lepši del sezone. Prišlo je poletje, z njim čas dopustov in z njim še več prostega časa za kolesarjenje.
Slovenski kolesarji smo v večini nagnjeni h klancem. Nič hudega, tako je povsod, tudi na Nizozemskem, preverjeno. Kakovost kolesarja se meri po njegovih sposobnostih vožnje navkreber. Laično. Vendar resnično. Žal, ampak tako je, saj smo le rekreativni kolesarji.
Kateri klanec v Sloveniji vam je najljubši? Vsi so po svoje lepi in zato tako privlačni. Vleče nas gor, in ko smo na vrhu, prepoteni, utrujeni, nas oblije znoj zadovoljstva. Spust v dolino je le povratek k razmišljanju; kam naslednjič.
Naša dolgoletna avtorica člankov na temo fizioterapije in vsega, kar športni rekreativec (in vrhunski športnik) potrebuje, da najde boljši smisel v gibanju, je na papir prenesla svoje videnje klancev. Dr. Mojca Amon je preučevala delovanje človeka v raziskovalni ekipi Instituta Jožefa Štefana pod vodstvom profesorja dr. Igorja Mekjavića, ki v tujini vodi odmevne vesoljske raziskave.
V okviru mednarodnega podiplomskega študija je raziskovala metabolne hormone apetita, zakonitosti metabolne fiziologije pri posameznikih z normalno in čezmerno telesno maso, in na Medicinski univerzi v Nottinghamu, pri profesorju Ianu MacDonaldu, ki s svojo ekipo poklicno preučuje problem debelosti, opravila tudi doktorat, ki zajema vsem poznan proces hujšanja. V Ljubljani vodi Center športne terapije in prehrane Motionfit.
Čas klancev. Čas naših veličastnih mogočnih zavitih strmih cest. Čas za kolesarje in čas za gore. Čas za kolesarske mogotce, slovenske legendarne gorske cilje. Kolesarji pripravljeni. Gora pripravljena. Mogočni in veličastni prelazi. Gremo gor!
Čemu? Zakaj takšno izčrpavanje telesa v klanec, če pa bi lahko bila ravnina? Klanec je le ravnina v drugo smer, ki se sčasoma tudi zravna … Messner odgovori, zakaj na goro, preprosto: »Ker je tam.« Tehničnost posameznika, ki kolesari s srcem, bi se po večini verjetno ujemala s tem odgovorom.
Gorske odmaknjene ceste čakajo. Vzponi so tam. Umirjeno, tako spokojni. Nežno ogreti jih tu pa tam posamezni kolesarji že tiho nagovarjajo, naj bodo tisti dan skupinskega vzpona z meritvijo in prikazom časa prijazni z njimi, naj jim naklonijo odločno moč, nepopustljivo vzdržljivost, peresno lahkotnost in pospešek … do vrha. Do cilja.
Tu pa tam jih čez leto obiskujejo tudi radovedni neučakanci, organizirani trenirani kolesarji ter zvesti kolesarji, ki so vzpon posvojili in tradicionalno kujejo številko vzpona. Za izlet, za trening in ne za razpeljavo. Tudi če se peljemo počasi v klanec, vzponi vedno zahtevajo delo. Vztrajnost. Delovanje telesa. Na tekmi, polno in skoraj popolno delovanje telesa posameznika. Fizična priprava je skoraj dosežena, kar je, je, zdaj le še dobra psihična priprava in ... najpomembnejše, dobra volja.
Ne gre za posebno versko priporočilo, gre za unikaten opomnik, ki ga tu in tam potrebujemo vsi. Moč misli!. Razmišljanje odloča o sposobnosti. V kritičnih razmerah smo sposobni marsičesa. Telo dobi moč. Torej, več kot zmoremo! Tisto dodatno moč lahko črpamo, tudi ko že skoraj ne bi šlo več. Točno takrat imamo še rezervo. Tudi to rezervo s treningi natreniramo. Preprosto se je treba potruditi. In ni lahko za nikogar.
Vse gre pa še veliko laže, če se počutimo dobro, če se veselimo preizkušnje. To vemo. Včasih potrebujemo opomnik. V življenju. V športu. Veselje doda pravi magičen ščepec lahkotnosti in pretočnosti. Do vrha. Pa čeprav se veselimo sprva za koga povsem nesmiselnih reči. Gre za vero v dobro, vero v svojo sposobnost, zaupanje, zdrav razum, zdravo mero vsega in pozitivno športno strast, ki nas bo ponesla naprej, z delom, meter za metrom, ovinek za ovinkom, lahkotno do cilja.
Na celotni trasi se lahko veselimo malenkosti, rožice, trave, kamna, drevesa, kolega, požirka ali grizljaja, umirjenega zmernega konstantnega diha, vetriča, kaplje znoja, ki nas hladi po čelu, očeh, nosu, bradi, vratu, hrbtu, medenici, nogah, rokah ... Veselimo se lahko vsakega novega razgleda do vrha. Čim hitreje do panorame. Moč je v nasmehu. V srcu.
Vdih in podaljšan izdih, ki nas umiri, napolni z mirnostjo, močjo in bistrostjo. Bistro dihamo tudi pri visoki obremenitvi. Dihalne sposobnosti smo za ta dan okrepili nevede bodisi s številnimi plažnimi bodisi z drugimi raznovrstnimi športnimi podvigi doslej in morda tudi z izoliranimi respiratornimi treningi.
Ekonomično do vrha. Na tekmi ne porabljamo energije za nepotrebno. Nepotrebne besede, pogovori, vzdihljaji ali drugi kriki so na tekmi povsem odveč in pribitek končnemu času. Pozornost naj bo namenjena le ekonomičnemu vzponu in vzorni kolegialni športni vožnji. Umirjeno tekoče konstantno dihamo kljub izjemni obremenitvi, preusmerimo misli in vztrajno nadaljujemo svoje delo. Dihamo z naravo, kot vegetacija, mimo katere nepretrgoma drvimo. Vdih in podaljšan izdih naj nas znova in znova napolnita z gorsko močjo in spoštovano nepopustljivostjo.
Pri vzponu aktiviramo prav vse mišične skupine. Taktično, iznajdljivo, naj na tekmi prevladujejo natrenirane mišice, ekonomično. Razumno in smiselno kolesarimo z glavnimi, močnimi mišicami. V prednosti smo, če smo v pripravi razvili globoke stabilizacijske mišice, ki bodo preprečevale odvečne odklone ter okrepile vso kinematično verigo telesa na kolesu.
Če smo tu uzrli rezervo za prihodnje leto, potem le namenite pozornost optimizaciji mišic, »body fitting«, pred naslednjim pomislekom za »bike fitting«. Globoke trebušne mišice in številne medenične mišice, od majhnih do velikih, stabilizirajo in optimizirajo celotno delovanje telesa. Sploh so pa prva preventiva pred številnimi športnimi poškodbami in številnimi drugimi obolenji stebra telesa – hrbtenice.
Zato, mantra vsak dan: Migaj, raznovrstno, v prvi vrsti jutranja telovadba vsak dan. Za cilj. Nato šele velike mišice, tiste »lepe« in lepe, vidne stegenske, zadnje in sprednje. Pri vožnji v kanec lahko misli zaposlimo tudi z mikroskopsko predstavo iz anatomskega atlasa ali dosegljivim posnetki v današnjem času, mišična vlakna se prepletajo, delajo, tekmujejo … so na tekmi. Do vrha. Do vrha, preprosto ekonomično.
Kot pri dihanju. Kar je – je. Ekonomično uporabimo tiste mišice, ki so natrenirane, tam bo izmenjava najmanj naporna in bistra. Do naslednje preizkušnje pa raziskovalno natreniramo in nadomestimo potrebno. Mišica potrebuje le šest tednov smiselne preobremenitve in napredek je tu. Preprosto. A vztrajno. Kot v klanec.
V spanju se telo obnavlja. Ustrezno spanje in počitek sta ključna za počutje, obnovo, napredek in tisti pravi zagon. Zato, pa čeprav z uspavanko … Lahko noč, za lahko telo.
In ne le na tekmi. Dobro hidrirano telo že čez teden. Prečiščeno. Čisto. Lahko. Nepotrebna energija bo odveč. Skromno in hranljivo, tisto, kar potrebuje telo. In duša bo na vrhu zelo zadovoljna. Prehranske športne podrobnosti prejšnjič in naslednjič. Zdaj olajšano, v sam vrh. Pet preprostih. Drugo naj zapišeta posamezen kolesar in gora. Gorski roman.
Gorski roman, ki ga bodo na teh gorskih vzponih, skozi celo poletje, v ceste vrteli kolesarji ob koncu poletja. Poletne temperature bodo stopile odvečne maščobe ali pa tudi ne, gotovo pa so dopustniško razbremenjene glave, ki jo bodo ucvrle na vrh.
Poletje je. Čas vzponov. Čas klancev. Čas naših veličastnih mogočnih zavitih strmih cest. Čas za kolesarje in čas za gore. Čas za kolesarske mogotce, slovenske legendarne gorske cilje. Kolesarji pripravljeni. Gora pripravljena. Mogočni in veličastni. Štirje. Mesec štirih legendarnih vzponov. Gremo gor!
Čemu? Zakaj takšno izčrpavanje telesa v klanec, če pa bi lahko bila ravnina? Klanec je le ravnina v drugo smer, ki se sčasoma tudi zravna … Messner odgovori, zakaj na goro, preprosto: »Ker je tam.« Tehničnost posameznika, ki kolesari s srcem, bi se po večini verjetno ujemala s tem odgovorom.
Kralj slovenskih klancev, za katerega potrebujemo odlično fizično pripravljenost. Velik naklon klanca nam kar dvakrat pošteno pospeši srčni utrip in še dobro je, da se trasa vmes malo spusti, da kolesar zadiha. Največja višinska razlika med opisanimi vzponi, sonce in strmina, ki ne popušča vse do cilja. Vse našteto pomeni, da je ta vzpon najbolj zahteven, in zmagovalec je upravičeno razglašen za kralja oziroma kraljico.
Vzpon, ki nas popelje po najviše ležeči cesti v Sloveniji, tik pod goro, po kateri nosi vzpon ime. Predel odcepi v najbolj strm del klanca. Temu sledijo mojstrsko speljane serpentine, ki nas skozi z baklami osvetljene predore pripeljejo v povsem visokogorsko okolje. Nedvomno vzpon z najlepšimi razgledi.
Vzpon ima nekaj posebnih značilnosti, ki jih drugi nimajo. Start je v Zrečah, trasa pa je kar nekaj kilometrov ravninska, nakloni niso visoki, široka cesta pa se enakomerno vzpenja vse do smučišča. Priložnost tudi za tiste kolesarje, ki niso izraziti hribolazci.
Slovenska klasika, najbolj prestižen vzpon z najdaljšo tradicijo, že skoraj 40 let. Start pred smučiščem v Kranjski Gori in z začetkom merjenja časov pred hotelom Lek. To je sprinterski vzpon z rekordom dobrih 30 minut in granitnimi kockami, ki se jim je kljub vožnji navkreber dobro izogniti. Betonske bankine so kot nalašč za to. Juriš na Vršič je vedno na sporedu prvo soboto v septembru in za marsikaterega kolesarja pomeni zaključek tekmovalne sezone.
Slovenski kolesarji smo v večini nagnjeni h klancem. Nič hudega, tako je povsod, tudi na Nizozemskem, preverjeno. Kakovost kolesarja se meri po njegovih sposobnostih vožnje navkreber. Laično. Vendar resnično. Žal, ampak tako je, saj smo le rekreativni kolesarji.
Kateri klanec v Sloveniji vam je najljubši? Vsi so po svoje lepi in zato tako privlačni. Vleče nas gor, in ko smo na vrhu, prepoteni, utrujeni, nas oblije znoj zadovoljstva. Spust v dolino je le povratek k razmišljanju; kam naslednjič.
Naša dolgoletna avtorica člankov na temo fizioterapije in vsega, kar športni rekreativec (in vrhunski športnik) potrebuje, da najde boljši smisel v gibanju, je na papir prenesla svoje videnje klancev. Dr. Mojca Amon je preučevala delovanje človeka v raziskovalni ekipi Instituta Jožefa Štefana pod vodstvom profesorja dr. Igorja Mekjavića, ki v tujini vodi odmevne vesoljske raziskave.
V okviru mednarodnega podiplomskega študija je raziskovala metabolne hormone apetita, zakonitosti metabolne fiziologije pri posameznikih z normalno in čezmerno telesno maso, in na Medicinski univerzi v Nottinghamu, pri profesorju Ianu MacDonaldu, ki s svojo ekipo poklicno preučuje problem debelosti, opravila tudi doktorat, ki zajema vsem poznan proces hujšanja. V Ljubljani vodi Center športne terapije in prehrane Motionfit.
Čas vzponov
Čas klancev. Čas naših veličastnih mogočnih zavitih strmih cest. Čas za kolesarje in čas za gore. Čas za kolesarske mogotce, slovenske legendarne gorske cilje. Kolesarji pripravljeni. Gora pripravljena. Mogočni in veličastni prelazi. Gremo gor!
Čemu? Zakaj takšno izčrpavanje telesa v klanec, če pa bi lahko bila ravnina? Klanec je le ravnina v drugo smer, ki se sčasoma tudi zravna … Messner odgovori, zakaj na goro, preprosto: »Ker je tam.« Tehničnost posameznika, ki kolesari s srcem, bi se po večini verjetno ujemala s tem odgovorom.
Pot med krošnjami. FOTO: Arhiv Dela
Gorske odmaknjene ceste čakajo. Vzponi so tam. Umirjeno, tako spokojni. Nežno ogreti jih tu pa tam posamezni kolesarji že tiho nagovarjajo, naj bodo tisti dan skupinskega vzpona z meritvijo in prikazom časa prijazni z njimi, naj jim naklonijo odločno moč, nepopustljivo vzdržljivost, peresno lahkotnost in pospešek … do vrha. Do cilja.
V klanec. V slavne slovenske klance. In tuje...
Tu pa tam jih čez leto obiskujejo tudi radovedni neučakanci, organizirani trenirani kolesarji ter zvesti kolesarji, ki so vzpon posvojili in tradicionalno kujejo številko vzpona. Za izlet, za trening in ne za razpeljavo. Tudi če se peljemo počasi v klanec, vzponi vedno zahtevajo delo. Vztrajnost. Delovanje telesa. Na tekmi, polno in skoraj popolno delovanje telesa posameznika. Fizična priprava je skoraj dosežena, kar je, je, zdaj le še dobra psihična priprava in ... najpomembnejše, dobra volja.
Pet hitrih ovinkov za zadnje priprave na vzpon:
»Molite«
Ne gre za posebno versko priporočilo, gre za unikaten opomnik, ki ga tu in tam potrebujemo vsi. Moč misli!. Razmišljanje odloča o sposobnosti. V kritičnih razmerah smo sposobni marsičesa. Telo dobi moč. Torej, več kot zmoremo! Tisto dodatno moč lahko črpamo, tudi ko že skoraj ne bi šlo več. Točno takrat imamo še rezervo. Tudi to rezervo s treningi natreniramo. Preprosto se je treba potruditi. In ni lahko za nikogar.
Velikan med klanci. FOTO: Dejan Javornik
Vse gre pa še veliko laže, če se počutimo dobro, če se veselimo preizkušnje. To vemo. Včasih potrebujemo opomnik. V življenju. V športu. Veselje doda pravi magičen ščepec lahkotnosti in pretočnosti. Do vrha. Pa čeprav se veselimo sprva za koga povsem nesmiselnih reči. Gre za vero v dobro, vero v svojo sposobnost, zaupanje, zdrav razum, zdravo mero vsega in pozitivno športno strast, ki nas bo ponesla naprej, z delom, meter za metrom, ovinek za ovinkom, lahkotno do cilja.
Na celotni trasi se lahko veselimo malenkosti, rožice, trave, kamna, drevesa, kolega, požirka ali grizljaja, umirjenega zmernega konstantnega diha, vetriča, kaplje znoja, ki nas hladi po čelu, očeh, nosu, bradi, vratu, hrbtu, medenici, nogah, rokah ... Veselimo se lahko vsakega novega razgleda do vrha. Čim hitreje do panorame. Moč je v nasmehu. V srcu.
Dihajte
Vdih in podaljšan izdih, ki nas umiri, napolni z mirnostjo, močjo in bistrostjo. Bistro dihamo tudi pri visoki obremenitvi. Dihalne sposobnosti smo za ta dan okrepili nevede bodisi s številnimi plažnimi bodisi z drugimi raznovrstnimi športnimi podvigi doslej in morda tudi z izoliranimi respiratornimi treningi.
Ekonomično do vrha. Na tekmi ne porabljamo energije za nepotrebno. Nepotrebne besede, pogovori, vzdihljaji ali drugi kriki so na tekmi povsem odveč in pribitek končnemu času. Pozornost naj bo namenjena le ekonomičnemu vzponu in vzorni kolegialni športni vožnji. Umirjeno tekoče konstantno dihamo kljub izjemni obremenitvi, preusmerimo misli in vztrajno nadaljujemo svoje delo. Dihamo z naravo, kot vegetacija, mimo katere nepretrgoma drvimo. Vdih in podaljšan izdih naj nas znova in znova napolnita z gorsko močjo in spoštovano nepopustljivostjo.
Migajte
Pri vzponu aktiviramo prav vse mišične skupine. Taktično, iznajdljivo, naj na tekmi prevladujejo natrenirane mišice, ekonomično. Razumno in smiselno kolesarimo z glavnimi, močnimi mišicami. V prednosti smo, če smo v pripravi razvili globoke stabilizacijske mišice, ki bodo preprečevale odvečne odklone ter okrepile vso kinematično verigo telesa na kolesu.
Če smo tu uzrli rezervo za prihodnje leto, potem le namenite pozornost optimizaciji mišic, »body fitting«, pred naslednjim pomislekom za »bike fitting«. Globoke trebušne mišice in številne medenične mišice, od majhnih do velikih, stabilizirajo in optimizirajo celotno delovanje telesa. Sploh so pa prva preventiva pred številnimi športnimi poškodbami in številnimi drugimi obolenji stebra telesa – hrbtenice.
Zato, mantra vsak dan: Migaj, raznovrstno, v prvi vrsti jutranja telovadba vsak dan. Za cilj. Nato šele velike mišice, tiste »lepe« in lepe, vidne stegenske, zadnje in sprednje. Pri vožnji v kanec lahko misli zaposlimo tudi z mikroskopsko predstavo iz anatomskega atlasa ali dosegljivim posnetki v današnjem času, mišična vlakna se prepletajo, delajo, tekmujejo … so na tekmi. Do vrha. Do vrha, preprosto ekonomično.
Kot pri dihanju. Kar je – je. Ekonomično uporabimo tiste mišice, ki so natrenirane, tam bo izmenjava najmanj naporna in bistra. Do naslednje preizkušnje pa raziskovalno natreniramo in nadomestimo potrebno. Mišica potrebuje le šest tednov smiselne preobremenitve in napredek je tu. Preprosto. A vztrajno. Kot v klanec.
Krvavec. FOTO: Mavric Pivk
Spite
V spanju se telo obnavlja. Ustrezno spanje in počitek sta ključna za počutje, obnovo, napredek in tisti pravi zagon. Zato, pa čeprav z uspavanko … Lahko noč, za lahko telo.
Pijte, jejte
In ne le na tekmi. Dobro hidrirano telo že čez teden. Prečiščeno. Čisto. Lahko. Nepotrebna energija bo odveč. Skromno in hranljivo, tisto, kar potrebuje telo. In duša bo na vrhu zelo zadovoljna. Prehranske športne podrobnosti prejšnjič in naslednjič. Zdaj olajšano, v sam vrh. Pet preprostih. Drugo naj zapišeta posamezen kolesar in gora. Gorski roman.
Slavospev klancem
Gorski roman, ki ga bodo na teh gorskih vzponih, skozi celo poletje, v ceste vrteli kolesarji ob koncu poletja. Poletne temperature bodo stopile odvečne maščobe ali pa tudi ne, gotovo pa so dopustniško razbremenjene glave, ki jo bodo ucvrle na vrh.
Poletje je. Čas vzponov. Čas klancev. Čas naših veličastnih mogočnih zavitih strmih cest. Čas za kolesarje in čas za gore. Čas za kolesarske mogotce, slovenske legendarne gorske cilje. Kolesarji pripravljeni. Gora pripravljena. Mogočni in veličastni. Štirje. Mesec štirih legendarnih vzponov. Gremo gor!
Čemu? Zakaj takšno izčrpavanje telesa v klanec, če pa bi lahko bila ravnina? Klanec je le ravnina v drugo smer, ki se sčasoma tudi zravna … Messner odgovori, zakaj na goro, preprosto: »Ker je tam.« Tehničnost posameznika, ki kolesari s srcem, bi se po večini verjetno ujemala s tem odgovorom.
Krvavec
Kralj slovenskih klancev, za katerega potrebujemo odlično fizično pripravljenost. Velik naklon klanca nam kar dvakrat pošteno pospeši srčni utrip in še dobro je, da se trasa vmes malo spusti, da kolesar zadiha. Največja višinska razlika med opisanimi vzponi, sonce in strmina, ki ne popušča vse do cilja. Vse našteto pomeni, da je ta vzpon najbolj zahteven, in zmagovalec je upravičeno razglašen za kralja oziroma kraljico.
Gorski roman, ki ga bodo na teh gorskih vzponih, skozi celo poletje, v ceste vrteli kolesarji ob koncu poletja. FOTO: Blaž Samec
Mangart
Vzpon, ki nas popelje po najviše ležeči cesti v Sloveniji, tik pod goro, po kateri nosi vzpon ime. Predel odcepi v najbolj strm del klanca. Temu sledijo mojstrsko speljane serpentine, ki nas skozi z baklami osvetljene predore pripeljejo v povsem visokogorsko okolje. Nedvomno vzpon z najlepšimi razgledi.
Rogla
Vzpon ima nekaj posebnih značilnosti, ki jih drugi nimajo. Start je v Zrečah, trasa pa je kar nekaj kilometrov ravninska, nakloni niso visoki, široka cesta pa se enakomerno vzpenja vse do smučišča. Priložnost tudi za tiste kolesarje, ki niso izraziti hribolazci.
Vršič
Slovenska klasika, najbolj prestižen vzpon z najdaljšo tradicijo, že skoraj 40 let. Start pred smučiščem v Kranjski Gori in z začetkom merjenja časov pred hotelom Lek. To je sprinterski vzpon z rekordom dobrih 30 minut in granitnimi kockami, ki se jim je kljub vožnji navkreber dobro izogniti. Betonske bankine so kot nalašč za to. Juriš na Vršič je vedno na sporedu prvo soboto v septembru in za marsikaterega kolesarja pomeni zaključek tekmovalne sezone.
