Streljanje kot rekreacija in šport
Orožje je lahko namenjeno rekreaciji, treningu koncentracije, sproščanju, športu, lahko pa je za ubijanje in kot tako dela nepopisno škodo. Zgodovina orožja je stara toliko kot človek. Odkar obstaja človeštvo, so se ljudje bojevali z orožjem ali brez njega za svoj obstoj ali zaradi trenj.
Kot pri vseh drugih živih bitjih tudi človeštvo čuti potrebo po varovanju lastnega obstoja. Sem spadata oskrba s prehrano in varovanje lastne vrste. Smo omnivori, vsejedci, in zato imamo orodja za lov in tudi za pripravo rastlinske in živalske hrane. V zadnjih 2,5 milijona let se je orožje neprenehoma razvijalo, kar so omogočale nove možnosti pri njegovi obdelavi, novi materiali in vedno nove iznajdbe. Izpopolnjevanje orožja pa ni bilo odvisno zgolj in samo od razvoja tehnike, ampak tudi od kulturnega razvoja in razvitosti družbe. Komaj katera industrijska veja je imela v svoji zgodovini več inovacij kakor ravno oborožitvena industrija. Ta je že zelo zgodaj spodbujala in pospeševala raziskovanja na področju kemije, fizike, metalurgije, raziskave materialov, obdelovalne tehnike, notranjo in zunanjo balistiko in še bi lahko naštevali.
Streljanje pa je bilo že od nekdaj vedno tudi rekreacija in šport in je zahtevalo posebne zmogljivosti posameznika. Športno in rekreacijsko streljanje je bilo še prav posebno razvito v Evropi, kjer imajo meščanska strelska društva, imenovana tudi strelske bratovščine ali strelske glide dolgo in bogato tradicijo, ki sega vse tja do 12. stoletja. Znano je, da je bilo prvo resno strelsko prvenstvo že leta 1442 v Zürichu, saj je bilo strelstvo dobro razvito v deželah takratne srednje Evrope in Avstro-Ogrske monarhije. Da so imele strelske glide v zgodovini velik pomen, nam kaže tudi, da so jih pogosto upodabljali priznani slikarji, tako pri nas (Karinger, Šubic) kot tudi po Evropi. Eden največjih nizozemskih slikarjev Rembrandt van Rijn (1606–1669) je naslikal skoraj 16 m2 veliko platno z naslovom Nočna straža. Na enem največjih skupinskih portretov je mojster naslikal člane strelske bratovščine. Ta slika je tudi ena najpomembnejših Rembrandtovih slik.
Ko se oziramo v preteklost, nikakor ne smemo pozabiti na našo dolgo in bogato zgodovino strelstva, ki v svojih mestnih kronikah piše, da je že 14. julija 1562 Ljubljansko strelsko društvo na meščanskem strelišču v Ljubljani organiziralo prvo veliko prosto streljanje.
Športno streljanje se je razvijalo naprej in je postalo že leta 1896 olimpijska disciplina, in sicer na prvih sodobnih letnih olimpijskih igrah v Atenah v Grčiji. Verjetno predvsem po zaslugi njihovega ustanovitelja Pierra de Coubertina, ki je bil tudi sam navdušen strelec s pištolo.
Zakaj je streljanje tako privlačno in za mnoge zanimivo?
Na prvi pogled ni streljanje prav nič dinamičen in aktiven šport, vendar za vsem, kar vidimo in se nam zdi celo dolgočasno, tičijo garanje, disciplina in koncentracija, koncentracija in še enkrat koncentracija. Vrhunski strelci trenirajo vsaj enkrat na dan in trening ni sestavljen zgolj iz streljanja, ampak predvsem iz vzdržljivostnega in koordinacijskega treninga.
Da bi postali uspešen športni strelec, nista potrebni le mirna roka in popolna zbranost, ampak tudi dobra telesna pripravljenost in predvsem odlična kondicija. Športniki morajo na večjih tekmovanjih zdržati pred tarčami tudi po štiri ure in poleg pogosto težke in okorne opreme, ki jim pomaga pri stabilnosti, morajo vedno znova v rokah popolnoma mirno držati več kilogramov težko orožje.
In vendar, ko sem prvič kot gledalka spremljala tekmovanje v dvorani, sem bila resnično očarana. Čeprav ni bilo kaj dosti videti, sta se čutili v prostoru strahotna naelektrenost in napetost, neka magična moč, ki nas je vse prevzela, kot da bi nas hotela ohromiti. Tišino, ki se nas je polaščala tudi na tribuni, da sem imela občutek, kot da so ljudje komaj upali dihati, je vsake toliko prekinil skoraj neslišen tlesk, ki bi mu težko rekli pok, ko je naboj zadel tarčo, nato je za trenutek znova zavela tišina, pojavil se je rezultat na ekranu, nekaj aplavza in spet tišina ali morda tudi kak tih klepet. Ozračje me je presenečalo, ker je vse delovalo tako napeto kakor v kaki dobri kriminalki, a če po pravici povem, sama ne vem, zakaj. Mislim, da je bil vsak od strelcev, ti so stali na tleh strelske dvorane, v vrsti drug od drugega oddaljeni le za kak dober meter, v bistvu sam zase pred tarčo, ki je bila tam nekje 50 metrov v daljavi, da smo jo gledalci komaj opazili, in vsak od njih se je poskušal popolnoma zbrati, in to kljub psihičnemu pritisku, ter pozabiti na vse okoli sebe in vizualizirati le tarčo. Zadeti tarčo na sredo je ravno tisto, kar navduši, tako športnike kot gledalce. Športniki so od svojega uspeha ali tudi neuspeha tako omamljeni in zasvojeni, da vedno znova in znova poskušajo doseči cilj: majhno, petmilimetrsko črno točko na sredi tarče, ki je komaj vidna in je od strelca grozno oddaljena, je treba zadeti natančno v »nulo«! Pravzaprav si to strašno težko predstavljamo in zdi se nam nemogoče, da bi kaj podobnega zmogli. Strelci pravijo, da se to da, vendar le z železno disciplino in močno voljo. Res je neverjetno, kako velike so lahko človekove psihične zmožnosti in sposobnosti in kako popolno mora biti pri strelcih obvladovanje telesa, koncentracija in obenem tudi zaupanje samega vase.
Da je strelstvo lahko imenitna rekreacija in da iz rekreativca lahko zraste vrhunski športnik, nam pove zgodba naše strelke iz Železnikov Petre Dobravec, ki strelja z zračno pištolo in je šele zadnjih nekaj let članica slovenske strelske reprezentance. Strelka vseeno dosega vrhunske rezultate, saj je na svetovnem prvenstvu v Granadi osvojila četrto mesto in tako dosegla kvoto, kar pomeni vozovnico za olimpijske igre v Riu. In kaj je tako posebnega pri tej športnici? Ja, Petra je že v zrelih letih (46), je mati dveh otrok, redno zaposlena in se aktivno ukvarja s strelstvom šele od 2010. Uspehe, ki jih niza drugega za drugim, dosega le zato, ker ima ta šport neizmerno rada! Za vsa odpovedovanja in delo, ki ga vlaga v svoje treninge, ji ni žal. Morda za treniranje nima najboljših možnosti, a ne stoka in ni ji žal niti časa niti energije, ki ju vlaga v streljanje, saj vse počne z nekim optimizmom. Rezultati so na dlani in kažejo, da se splača za nekaj, kar počnemo z veseljem in ljubeznijo, tudi nekaj žrtvovati.
