Stres je vojno stanje

Stres je prisilni upravitelj, ki našega občutljivega dirigenta začasno odslovi in iz simfoničnega orkestra naredi vojaško formacijo.

Objavljeno
04. september 2019 11.21
Posodobljeno
04. september 2019 11.38
Pri pravi izgorelosti se človek presnovno, hormonsko in osebnostno spremeni in v resnici ni poti nazaj. Foto: Shutterstock
Jaka Lucu za Polet Fit
Jaka Lucu za Polet Fit
Dr. Alojz Ihan je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinske fakulteti Univerze v Ljubljani. Ta intervju je znanstvena razlaga izgorevanja in vpliva izgorevanja na imunski sistem človeka.

 
Kako stres vpliva na spremembe imunskega sistema? Kako ga zavarovati med stresom?

 
Stresni hormoni so močni zaviralci imunskega sistema, saj so tudi kortikosteroidna zdravila, s katerimi pri avtoimunskih boleznih zavremo imunost, pravzaprav samo farmacevtske oblike našega lastnega stresnega hormona. Stres je za telo vojno stanje, če smo zdravi, to krajši čas brez posledic zdržimo, vendar je nekje meja, saj stresni hormoni zelo enostransko obremenijo presnovo, zato številne telesne funkcije zastanejo in potem potrebujejo čas za regeneracijo. Če se stres ne prekine, da organizem spet zadiha, se neopravljene funkcije v telesu kopičijo kot smeti, ko odpove komunala, slej ko prej sledi okvara organizma. Najbolj usodne so dolgoročne presnovne okvare, ki se neopazno nakopičijo kot motnje v presnovi maščob in kronične vnetne bolezni.

Te okvare navadno (pre)pozno opazimo in potem gasimo le pogorišče, na primer posledice zamašenih žil ali zamaščenih jeter. Zato imajo še srečo tisti, ki jih še pred tem ustavijo težave zaradi motenj vegetativnega živčevja. To je namreč glavni dirigent presnove v telesu, pod njegovo taktirko ritmično plešejo hormoni, mišice, živci, obnavljata se koža in kri, prazni se črevo, prižiga ljubezen, dvigata se jeza in upor. Stres je prisilni upravitelj, ki našega občutljivega dirigenta začasno odslovi in iz simfoničnega orkestra naredi vojaško formacijo. Če gre za preživetje, je to razumljivo, navadno pa človek brez prave potrebe iz sebe naredi otopelega vojnega veterana.
 
Strateško nas pred samouničevanjem s stresom varuje samo zrela, zgrajena in samozavestna osebnost. Kot gospodar samega sebe mora biti človek tudi gospodar svojih stresnih hormonov. Za tiste stresne hormone, ki si jih zavestno dovolimo, pa imamo zelo učinkovite vajeti, telesni napor. Ta sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije, zato se primerno odmerjeni telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne (odplakne) v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti.

Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem antistresnem mehanizmu meje, ki jih določa naša zmogljivost − ta meja se le postopoma lahko pomika navzgor. Uporaba telesnega napora čez meje zmogljivosti namesto sproščanja prinese le dodatni stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma. Seveda lahko sproščenost dosegamo tudi z drugimi, bolj lenobnimi načini (meditacija, masaža …), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja − primerna telesna dejavnost. V vsakem primeru je ključno, da telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije.

image
Izgorevanje je izčrpanost, posledica povsem brezobzirnega izčrpavanja hormonskih, presnovnih in drugih rezerv organizma, zaradi česar je regeneracija zelo otežena. Foto: Shutterstock


Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in te snobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, začne slabše delovati. Odpornost je zato zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo; če zna upravljati svojo telesno dejavnost, zmogljivost in kondicijo, če zna v življenju poiskati sebi ustrezen ritem, če se zna med na videz neskončnimi življenjskimi možnostmi osredotočiti na tiste, ki mu prinašajo dober občutek, če mu torej v življenju uspe najti sebe in svoje zadovoljstvo, se bo tudi delovanje njegovega imunskega sistema približalo optimalnemu.
 

Skozi kakšne stopnje gre imunski sistem, ko se človek približuje adrenalni izgorelosti?

 
Hud kronični stres, na primer v vojni, povzroča neposredne organske okvare, zaradi stresnega hormona kortizola nastane anemija, »izstradanje« zaradi presnovnih motenj ali amiloidoza (tkivno odlaganje patoloških proteinov, nastalih ob vnetju). Hitro nastanejo motnje spomina in učenja. Pri blažjem adrenalinskem stresu, zlasti ko smo sami svoj »stresni motivator«, se preobremenitev kaže v obliki psihosomatskih motenj. Pri tem z rutinskimi diagnostičnimi preiskavami v začetnih fazah ne ugotovimo trajnih bolezenskih sprememb organov in tkiv, ugotavljamo pa občasne spremembe telesnih funkcij, ki bolniku otežujejo življenje in omejujejo njegove aktivnosti.

Predvsem gre za motnje v izločanju hormonov (posledica so npr. trebušna debelost, motnje spolnih funkcij), motnje v delovanju imunskega sistema in vnetja (večja dovzetnost za okužbe, manjša kontrola nastanka avtoimunskih bolezni, alergij in raka, manjša kontrola vnetja in motnje, kronične bolečine, zaradi prekomernega delovanja vnetnih mediatorjev), motnje v avtonomni živčni kontroli organov (posledice so prebavne motnje, motnje v delovanju srca) in motnje v hoteni motoriki ter zaznavanju prek čutil, vključno z doživljanjem bolečine (posledice so sindrom kronične utrujenosti in izgorelosti, fibromialgija, kronične bolečine v hrbtu, medenici, glavi).
 

Koliko časa traja regeneracija človeškega organizma/imunskega sistema po izgorelosti?

 
Pri pravi izgorelosti se človek presnovno, hormonsko in osebnostno spremeni in v resnici ni poti nazaj. Izgorelost povzroči nastanek zdravstvenih motenj, ki se le deloma popravijo, organizem preide v drugačno stanje funkcioniranja, vrnitev v »nekdanje« funkcioniranje tako rekoč ni več mogoča. Večinoma gre za »vojne veterane« lastne izgorelosti, ki se sicer lahko veliko pogovarjajo o vojni in o tem, kakšni so bili pred njo, vendar je njihova edina možnost, da začnejo živeti iz povsem drugih osnov, kot so jih imeli nekoč. Lahko da je tako »povojno« življenje objektivno celo boljše, polnejše, ampak je tudi povsem nekaj drugega. Prej ko novo stanje sprejmejo, prej lahko začnejo graditi neko novo življenje, ki pa nima več nobene zveze s tistim, v katerem so bili nekoč, pred vojno.

image
Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in te snobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Foto: Shutterstock

 

Katere varovalke naj bi delovno in športno aktiven človek vključeval v način življenja, da se izgorelost ne bi razvila?

 
Izgorevanje je izčrpanost, posledica povsem brezobzirnega izčrpavanja hormonskih, presnovnih in drugih rezerv organizma, zaradi česar je regeneracija zelo otežena. Vendar glavno vprašanje nastanka izgorelosti ni v pretiranih zahtevah ali obremenitvah okolja, ki jih človek normalno pač ustavi, ker upošteva občutek utrujenosti. Glavna motnja, ki omogoči nastanek izgorelosti, je obsesivna dejavnost, ki se ne ozira na lastno izčrpanost; gre torej za ogromno čustveno potrebo, ki se obsesivno prazni na stereotipni način z energijo, ki uničuje organizem. Podlaga izgorelosti je torej odvisniška obsesivnost, ki človeka sili v uničevalno stopnjo dejavnosti ne glede na posledice.

Pri moških je obsesivna aktivnost pogosto povezana z neveščim, slabo obvladanim praznjenjem spolnih gonov in energije, pogosto gre za adrenalinsko izgorelost, pri ženskah pa gre pogosteje za obsesivno samokontrolo v odnosih s primerno družino, partnerstvom ali službo. V zdravstveni sistem se po pomoč sicer zateka precej več izgorelih žensk kot moških. Tudi zato, ker se izgorelost pri prvih hitreje opazi, saj okolica od njih pričakuje, da po službenih obveznostih poskrbijo še za gospodinjska dela, otokom pomagajo pri domačih nalogah …

Če teh tako rekoč samoumevnih opravil ne postorijo, se to hitro opazi kot huda motnja in ženske poiščejo pomoč. Kadar moški po službi zaide v gostilno ali se zvali na kavč, namesto da bi pokosil travo, pa je njegovo »lenobno« vedenje družbeno povsem sprejemljivo. Vendar je treba biti pri mučnem stanju, ki se kaže kot izgorelost, pozoren tudi na morebitne druge vzroke, lahko gre za kronična zastrupitev, kronično vnetno bolezen brez jasnih organskih znakov, izčrpanost zaradi presnovnih ali hormonskih motenj, kronično degenerativno bolezen živčnega sistema, maligno bolezen, razvijajočo se psihično bolezen.