Tek: Zgodba o Emilu

Tekač, najboljši dolgoprogaš vseh časov. Pravzaprav je bil najprej odličen človek in potem še boljši tekač. 

Objavljeno
22. november 2019 14.28
Posodobljeno
22. november 2019 14.57
Emil misli ravno obratno, da je treba trenirati kar najbolj trdo, delati kar največ težavnih vaj, da bi se tek nato zdel lažji. Foto: Reuters
Dobro, reče blagi Emil. Arhivar. Gotovo si nisem zaslužil nič boljšega.
S temi besedami se zaključi knjiga z naslovom Teči, ki jo je napisal Jean Echenoz. Emil je bil najboljši dolgoprogaš na svetu, še danes ga imajo za najboljšega vseh časov, bil je polkovnik v vojski, bil je rudar brez prakse v rudniku urana, bil je smetar in na koncu arhivar.

Kaj vse je bil vmes? Štirikratni olimpijski prvak, na olimpijadi v Helsinkih leta 1952 je zmagal v teku na 5000, 1000 metrov in potem še v maratonu, trikratni evropski prvak, prejemnik medalje Pierra de Coubertina… ostalih dirk ne bomo naštevali, postale so legendarne, večne, nepozabne, o Emilu lahko berete knjige tudi, če niste športnik.
Knjiga Teči je tako dobro napisana, da sem kot bralec na trenutke pomislil, da je ta knjiga pravzaprav njegov spomenik ali pa tako spretno opisano razmišljanje komunista o svojem otroku, ki mu je pokazal »fakiča« medtem, ko ga je hvalili pred polno dnevno sobo gostov.


Od Bate do teka

Emil kot najstnik ne prenese športa, nogomet na smrt sovraži, če ga včasih primorajo k igri, nerad sodeluje, ne ve, kako naj se loti, nima pojma o pravilih. Če se mu žoga pomotoma zaplete med noge, Emil, da bi se je znebil, z vso silo brcne vanjo v katerokoli smer, prevečkrat v smer gola lastnega moštva.
Potem ga podjetje Bata v katerem je moral delati že kot najstnik, pošlje na Zlinski tek, ki pa Emila še manj zanima kakor pa nogomet. Naj se je uro pred štartom še tako pretvarjal, da pošepava, se izgovarjal na bolečo poškodbo gležnja ali kolena, samo da bi dosegel oprostitev, zdravniki že ne nasedejo. Treba bo iti. No, pa gre.


Emilu je šport še toliko bolj zoprn, ker je oče nanj prenesel odpor do telesne vadbe, ki je po njegovem čista izguba časa in predvsem denarja. Emilov oče je bil mizar, vendar je dobro vedel, da tek zelo obrablja podplate, kar pa seveda obremenjuje družinski proračun. In ta proračun – oče delavec v mizarski delavnici, mama doma, sedem otrok, brez ficka – Emil dobro pozna, in tu je odgovor, če ste se spraševali zakaj ni bil v šoli ampak v Batini tovarni čevljev.



In kot bi nekdo vedel kaj se skriva v Emilu, se spet najde na poti na tek. Drugi tek, na katerem sodeluje Emil, je devetkilometrski kros, ki ga v Brnu prireja wermacht in v katerem naj bi visoka, ošabna, brezhibno opremljena nemška atletska selekcija samih enakih po vzorcu übermenscha pomerila s trumo izstradanih in razcapanih Čehov, mladih zbeganih kmetov v dolgih spodnjih hlačah ali nezanesljivih, slabo obritih ljubiteljskih nogometašev. Emil na tej tekmi ne sodeluje rade volje, vendar je vesten fant, spusti se vanjo, od sebe da vse, kar zmore, ker, ne da bi opazil in na veliko nejevoljo arijcev, prispe na cilj drugi, pritegne pozornost trenerja lokalnega kluba.

Čudno tečeš, ampak ne tečeš slabo, mu reče. Pravzaprav res tečeš zelo čudno, ne odneha trener in nejeverno zmajuje z glavo, ampak dobro, ne tečeš slabo. Od teh dveh trditev Emil raztreseno posluša in sliši samo drugo.

image
Njegove poteze pači, skoraj trga strašanska muka, jezik se v presledkih izteguje, kot bi v vsakem čevlju prebival škorpijon. Foto: Reuters


Fantje so slišali trenerjeve besede in videli Emilov tek, zato ga povabijo medse, a je seveda Emil gladko odkloni. Kljub naključnemu dobremu rezultatu v Brnu ne verjame preveč v svoje sposobnosti. Kadar so se s prijatelji podali v beg iz tovarne ali od pouka, saj je hotel postati kemik, se je z njimi spustil v šprint, le zato, da jim napravi veselje, in vedno je med zadnjimi.
Vendar fantje iz kluba ne odnehajo. In Emil pride v klub. Ko ga prvič spustijo na stezo, se na vso moč zažene in zlahka zmaga v dveh tekih na tisoč petsto in tri tisoč metrov.
 

Človek, ki je tekel v krčih

Najboljši del v knjigi Teči pride, ko Echenoz opisuje Emilov tekaški slog. Slog pa dejansko nemogoč. Kako se to Emilu posreči, to ni normalno, oceni, to sploh ni normalno. Ta tip dela vse, česar se ne sme delati, in zmaguje. So tekači, ki so videti, kot da letijo, drugi, ki so videti, kot da plešejo, za druge se zdi, da paradirajo, pri nekaterih imaš občutek, da se pomikajo naprej nekako sede na svojih nogah. So tudi taki, za katere se zdi, da gredo samo, kar najhitreje morejo, nekam, kamor so jih poklicali.
Pri Emilu pa nič od tega. Pri Emilu bi človek rekel, da koplje ali da koplje po sebi kakor v transu ali kakor kopač.

Daleč od akademskih pravil in vsake skrbi za eleganco se Emil naprej potika težko, neenakomerno, mukoma, v samih sunkih. Ne skriva silovitosti svojega napora, ki jo je mogoče razbrati na njegovem skremženem, zgrbančenem, skrotovičenem obrazu, ki ga nenehno zvija krč, prav nič lep na pogled. Njegove poteze pači, skoraj trga strašanska muka, jezik se v presledkih izteguje, kot bi v vsakem čevlju prebival škorpijon. Emil s stisnjenim pestmi, kaotično zvijajočim se torzom, tudi roke uporablja tja v en dan. Med tekom ima videz boksarja, ki se bori z lastno senco, in vse njegovo telo se tako zdi kakor razmajan, razrahljan, razbolel mehanizem, če izvzamemo ubranost njegovih nog, ki požrešno grizejo in žvečijo stezo.

Vendar pa teči po svoje še ni vse, Emil še trenira po svoje in prav Emil je postavil nove standarde, nove metode s katerimi se poslužujejo še danes. Emil je prvi, ki je začel trenirati intervalni tek, prvi je poslušal svoje srce, štel njegove utripe, da bi lažje ugotovil svojo pripravljenost, utrujenost, da bi vedel koliko mora počivati.

image
Odstavili so ga s položaja na ministrstvu, odvzamejo mu čin polkovnika, izključijo ga iz partije, mu prepovejo bivanje v Pragi. Foto: Reuters


Ampak Emil ni nikoli počival, treniral je vsak dan ne glede na vreme in ne glede na pogoje, sam se je bodril v dežju in snegu in se prepričeval, da so tekmeci zdaj nekje na toplem ob čaju. Takrat je švedski sistem s pavzami sestavljal serijo šprintov, ki se menjavajo s krajšimi ali daljšimi odmori. Gersdhlerjev sistem priporoča fragmantiran, kronometrsko odmerjen trening na stezi in z relativno počasnim tempom. Olanderjev sistem predpisuje odseke lahkotnega teka s spremembami tempa, vendar tokrat po mehkem terenu v naravnem okolju. Emil je temeljito preučil vsako od teh metod, vse jih je, drugo za drugo, vzel za svoje in jih nazadnje zgostil v eno samo, Emilovo metodo, v kateri je le manjši delež namenjen čisti telesni kulturi. Vse te tehnike, na primer, svetujejo odmore med šprinti, vmesne razdalje lahkotnega gibanja, ki jih večina opravi v hoji.


Ne pa Emil, ki razdaljo med dvema naporoma raje opravi v lahnem drncu, prepričan, da se organizem tako navadi počivati sredi najhujšega teka in celo v stanju hude utrujenosti ohranjati zahtevani ritem.
Emil je obrnil teorijo, ki govori, da je med pripravami smiselno varčevati z močmi, ki bodo potrebne med tekmo. Emil misli ravno obratno, da je treba trenirati kar najbolj trdo, delati kar največ težavnih vaj, da bi se tek nato zdel lažji.
Emil postane človek, ki je prvi razmikal meje za vse, ki so mu sledili, človek, ki je postal tako velik športnik, da je državo močno izpostavil na svetovnem zemljevidu in tako nevaren za državo, da so ga poslali med smetarje.

Emil se je zavzemal za socializem s človeškim obrazom, podpre Aleksandra Dubčka, ki vidi Čehoslovaško brez Sovjetov in zato je bil hitro kamen v čevlju za češkoslovaški totalitarni socializem. Moteč je bil, ker se je uprl sovjetski okupaciji Češkoslovaške, ker je bil prepričan, da so Čehoslovaki lahko stali na svojih nogah.
 

Izbrisan, a neizbrisljiv

Odstavili so ga s položaja na ministrstvu, odvzamejo mu čin polkovnika, izključijo ga iz partije, mu prepovejo bivanje v Pragi. Po šestih letih dela v rudniku urana se Sovjeti in njihovi vazali pri praških oblasteh, ki so Aleksandra Dubčka postavile za vrtnarja, odločijo, da Emila pokličejo nazaj v prestolnico z zamislijo, da ga povišajo v smetarja. To je videti zares zelo dobra zamisel za njegovo poniževanje, a kmalu se pokaže, da niti ni tako dobra zamisel. Najprej, ko Emil križari po ulicah z metlo in za smetnjakom, ga prebivalstvo takoj prepozna in ga z oken navdušeno pozdravlja.

Potem mu njegovi sodelavci ne pustijo, da bi sam pobiral smeti, in ne počne drugega, kot da s kratkimi koraki teče za tovornjakom, med glasnim spodbujanjem, kakor nekoč. Vsako jutro, ko gre mimo, prebivalci četrti, za katero je odgovorna njegova ekipa, prihajajo na pločnike, da mu zaploskajo in sami izpraznijo svoje kante v smetnjak.
Nikoli več ne bo noben smetar deležen tako množičnega pozdravljanja. Z vidika pooblaščencev na oblasti je ta operacija polomija.

Oblasti so ga izbrisale iz učbenikov; kot da ni obstajal. Emil pa je bil premočan, izbris je njegovo slavo le še okrepil. Tisti, ki so ga odlikovali za lastno promocijo, so ga tudi uničili.
Ampak, Emil je vsa ponižanja dojemal kot zaslužena, nikoli se ni uprl, bil je izpolnjen s svojimi tekaškimi uspehi, vedno je vedel, da se nekaj dobrega skriva v vsem tem in drugi so mu dopovedovali, da njegovi uspehi nikoli ne morejo biti zatrti ali pozabljeni.
»Dobro,« reče blagi Emil. Arhivar. Gotovo si nisem zaslužil nič boljšega.«
Emil Zatopek je umrl leta 2000, star 78 let.

Ko tečete in premišljujete, kako bi se v življenju postavili zase, pomislite na Emila.

Po knjigi Teči Jeana Echenoza