Tekač o teku in dinotih

Začel sem tekati. Večina frendov iz tistih časov še danes zmajuje z glavo, zakaj bi se nekdo pognal v dir, če ne leti v tisto smer žoga …

Objavljeno
19. oktober 2019 10.38
Posodobljeno
19. oktober 2019 10.54
Zmagovalke teka na 42 km,Ljubljana Slovenija 28.10.2018  Foto Roman Šipić
Tone Vrhovnik Straka
Tone Vrhovnik Straka
Tule bom skušal pojasniti, zakaj je tek zelo pomembna reč za ohranjanje in izboljševanje duševnega zdravja. Vmes bom naklaftral vsega vraga, ampak končna teza bo taka: redno gibanje je dragoceno kot le kaj. Gibanje v družbi je dragoceno na kvadrat, tek je odlično sredstvo za ta namen.
 

Prazgodovina

Svojim in drugim otrokom, kadar me ravno poslušajo, rad povem, kako je bil v moji mladosti tek ne samo koristna rekreacija pač pa tudi koristen sam po sebi, saj smo se morali po poti v šolo izogibati tiranozavrom, mamutom in drugim takratnim prebivalcem; če Minke ali Frančka kako jutro ni bilo v klopi, je bila razlaga kaj preprosta. Potem so prišli kapitalizem, socializem in spet kapitalizem in sem – ampak to je bilo še zmerom tisoč let nazaj, pojasnim otrokom, v prejšnjem tisočletju – kot glavno prostočasno dejavnost izvajal gledanje nogometnih tekem mestnega kluba najraje s cigareto v roki in drugim, tretjim pivom tistega dne v drugi. Drugače sem imel ravno prvega dojenčka doma in res zagatne tesnobe, danes vem, da so bile povezane s strahom, da svoje očetovske in odrasle vloge preprosto ne zmorem, ampak kaj so ljudje tisoč let nazaj vedeli?


To so bili časi, ko je Olimpija padla v peto ligo, povem otrokom, ki če so že verjeli onemu o tiranozavrih – ta je pa preveč okrogla zanje! In namerilo se je, da sem bil del 'skupine 23', ki je skušala prevzeti klub in mu omogočiti lepšo prihodnost. Daj, stari, ne plozaj, rečejo, potem pa povem, da smo k sreči takrat s sonavijači tudi pogruntali, kako ne samo gledanje, tudi igranje nogometa prinese kakšno dobrobit. Par let smo igrali v najnižji rekreativni ligi na Kodeljevem, še pomembneje pa je, da smo – tega mi pa tudi odrasli ne verjamejo – trikrat, štirikrat organizirali po dve ekipi v pravih kopačkah na pravi travi na pravem igrišču… kjer pa se je seveda še močneje izkazalo, da samo cigareti, pivo in modrovanje o potezah drugih niso ustrezna športna priprava. V spominu imam, kako sva s podobno višnjevim in povsem izmučenim kolegom 'držala obrambo' – no, prav ta kolega je kasneje poznal neizčrpen vir napotkov za tekače s sladkorno boleznijo, vrgel se je na ultra maratone in zraven na svojem telesu testiral tiste čudne naprave in različne sladkorje.

Skratka, začel sem tekati. Večina frendov iz tistih časov še danes zmajuje z glavo, zakaj bi se nekdo pognal v dir, če ne leti v tisto smer žoga … ampak že naslednje leto smo s trojko 'nkolimpija.com' prvič in potem še nekajkrat nastopili na trojkah … in potem je mene zgrabilo tako močno, da sem si omislil tek s trenerjem.
 

Še eno stvar povem 

Tiste tesnobe so bile huda reč. Spomnim se večerov, ko so bili 'aritmije' in tiščanje v prsih tako hudi, da sem se dejansko v mislih poslavljal od svoje družinice, ker sem resno mislil, da se zjutraj ne bom več zbudil. Nekako slutil sem, da bi tek utegnil pomagati in tudi res je. Po prvi desetki na Ljubljanskem maratonu sem še vedno za prvim vogalom užitkarsko prižgal cigareto, potem nekako ni šlo več. Dokončno sem tesnobe premagal na najbolj nenavaden način: z merilcem srčnega utripa. Ker če lahko z nekim objektivnim pomagalom v realnem času spremljaš, da si živ, potem dokaj verjetno nisi mrtev, ne? In takrat, to je bilo že v tem tisočletju, torej manj kot 1000 let nazaj, sem zgodaj spoznal verjetno največjo dobrobit rednega športanja: družabnost.

image
28. Ljubljanski maraton. Ljubljana, 28.10.2018. Foto: Marko Feist 


Začel sem v skupini triatloncev in nepričakovano smo ob deljenju kilometrov, vaj, intervalov, muk in vzdihov začeli deliti še druge, prijetnejše izkušnje. Pa smo šli skupaj na priprave, se dobili na kakem rojstnem dnevu … in je nastalo neko povsem novo vesolje. Ker sem star kot zemlja, sem imel kasneje ta proces možnost spremljati še nekajkrat – in je res čudovit! Nekdo ve nekaj o ogljikovih hidratih, drugi o kakovostnih pajkicah in trpežnih nogavicah, tretji je šel z otroki skozi šolo, kamor se vpisuje tvoj, potem se izkaže, da je imel nekdo peti podobne strahove kot ti in kako jih je premagoval…

Res sem čustveni in miselni polip in se hitro prilepim na vsak ponujen prst, nekako bolje se znajdem v tujih zgodbah kakor v svoji, ampak kot rečeno: športne skupine so nekakšna mirna gojišča takšne prijazne energije, tudi občutka pripadnosti. Skratka ne samo merilec utripa, tudi klepeti in razprave so pripomogli k moji regeneraciji. Poskusil sem s tekači, triatleti, s telovadno skupino: dela. Zdaj zadnja leta ne morem dočakati jutranjega plavalnega treninga, ker ga zaokrožita kava z rogljičkom in klepet, lahkoten kot skorjica ravno prav zapečenega kruha.

Vmes sem natekel takole osemnajst maratonov, šest med temi na ironmanskih triatlonih, tam je bilo seveda samote in muk kar nekaj (nazadnje prav pred slabim mesecem, ko sem se namenil – neuspešno – popraviti svoj enajst let star najboljši čas), ampak tudi čisto iskrenega veselja 'madonca, ko bom tole pripovedoval, ne bo nihče verjel!' in sem zdaj pri isti plači neznansko bogatejši kot preden sem prvič nataknil superge. Imam to srečo, da sem se med tekače vpisal med junaškimi leti tako Poleta kot Tekaškega foruma, nekako naravno se je namerilo, da sem, kadar nisem špičil forme za kako tekmo, z veseljem igral usmerjevalca na tekih, najraje na teku božičkov, potem mi je padlo na pamet, da morda pa lahko na Ljubljanskem maratonu, kadar ga ravno ne tečem, delam na okrepčevalnici …

Tudi glede tega imam par čudovitih spominov, kako smo na primer enkrat, ko se je čez noč močno ohladilo, skoraj prehladili reko tekačev z ledeno vodo iz gasilske cisterne, ampak smo se pa naučili in je cisterna od tistega dne parkirana lepo v garaži. Skratka kot prepričan dialektik sem se pred tremi leti prvikrat začel smukati okrog skupine tempo tekačev, ki sem jih vse od začetka tekaštva častil z versko spoštljivostjo. In so me vzeli medse. Prvo leto sem napravil hudo neumnost in sem bil v cilju par minut prehitro (k sreči je moj so-zajec, na isti čas zmerom tečeta dva, tekel po pameti), lani sem že bolje nameril kronometer, letošnjega ljubljanca se veselim tako, da že ne vem več, ali mi ni bolj kot na rekordni čas pri duši tole zajčevstvo. Ampak to je daljna prihodnost.

image
Lemma Kasaye Sisay, zmagovalec teka na 42 km,Ljubljana Slovenija 28.10.2018. Foto Roman Šipić

 

Filozofsko

Ker pa sem filozof, seveda vem, da sem včasih tekel pred sabo, zdaj pa se postopoma učim teči proti sebi. Drugi, upam, za to ne boste rabili petnajst let, ampak tudi če, ni bila stran vržena ena sama minuta. Ker teči na strah in na jezo se seveda da, drži tudi tisto, ko pravimo 'ob teku odpade z mene vsa glota dnevnih poslov, končam ga pomirjen' … ampak rečem vam, ko človek že zavezuje superge z jasnim pričakovanjem prijetnega drdranja (pa četudi gre za kake zagatne intervale ali tempo tek po samem robu zmogljivosti) – teči na užitek, to je pa res nekaj! Sam tako komaj čakam, da na službenih in zasebnih poteh pretečem nova mesta, poleti so me o pol sedmih zjutraj vrgli s tuzlanskega nogometnega štadiona (RES je ravno v prenovi in res so povsod obvestila o tem), zato pa sem tudi to poletje prvič tekel – tudi o pol šestih zjutraj – po rimskem olimpijskem štadionu in mi gre še zdajle, ko pišem, srh po telesu ob tem, ko sem podoživljal, kako je prav na ta štadion leta 1960 bos prvi pritekel Abebe Bikila. Hja, ljudje imamo čudaške fetiše, če niso nevarni in v škodo drugih, bi nam jih jaz kar pustil.

Ponovimo: tek je v redu. Je družaben. Če se nekoliko pomudiš, prinese zadovoljstva, ki jih prej niti slutiš ne.

Še tole naj omenim: od leta '11 imam tekaško skupino za ljudi z duševnimi težavami. Da nisem kar en nakladač, sem vmes napravil kvalifikacijo za vaditelja triatlona, čeprav delamo po zelo enostavnem programu, ki ga je pred dolgimi leti preskusil in na tekaškem forumu podrobno popisal sotekač Wega, sestoji pa se od postopnega prehajanja iz hoje v tek: v dvanajstih tednih s po tremi enotami na teden naj bi še krepelo teklo kot gazela. Ker moji 'treniranci' (na leto jih 'treniram' med pet in osem, večina je istih že leta) navadno nimajo časa za tri enote na teden, sem bolj dopuščajoč, in navadno tam do jeseni kdo iz skupine poskusi z desetko, povsem pa mi je izpod kontrole pobegnil eden od tekačev, ki zdaj leto za letom teče vse slovenske 42ke. Resno. Zdaj se je celo tekaško upokojil, ker ga je tako pritegnilo plavanje. Resno. Seveda plava vse maratone.

Ker sem ob vseh teh poskusih na sebi in na drugih tudi jaz pridobil nekaj na modrosti, bom to zimo (sicer navadno začnemo aprila) poskusil z uvajalno telovadbo, zelo resno pa preigravam idejo o mešani skupini, saj sem z leti pogruntal, da se ljudje 's težavami' še najbolje obnesemo, kadar smo diskretno člani splošne populacije, kadar se lahko izkažemo s povsem vsakdanjimi uspehi. Bomo videli. Če ne uspe, še zmerom lahko poskusim kaj tretjega, ne?

Tone Vrhovnik Straka, filozof, maratonec, triatlonec