Tekaške poškodbe: Tekaške smole ni

Najpogostejši vzrok za tekaške poškodbe so naše lastne napake – tem pa se lahko izognemo.

Objavljeno
15. november 2019 09.38
Posodobljeno
15. november 2019 11.12
Značilnost mnogih, recimo jim klasičnih ljubiteljskih tekačev je, da  vedno tečejo na isti razdalji z istim tempom. Foto: Shutterstock
Tekaške poškodbe pogosto niso le slaba sreča, ampak bi se jim lahko v veliko primerih izognili. Kako torej do teka, ki bo zares zdrav, če razumemo zdravje kot splošno dobro počutje in da nas nič ne boli?

V dobri formi ste. Že dlje časa se pripravljate na svoj glavni cilj – in nenadoma se vam zatakne v telesu, konec je, na silo morate končati priprave na tekaški dogodek. Namesto da bi za svoj prvi maraton vadili po načrtih, vam ne ostane nič, le poškodovano telo in veliko razočaranje. Žal takšni primeri, da tekači porabijo mesece za pripravo na glavni cilj, potem pa morajo tik pred zdajci od njega odstopiti, niso redki.
Toda v večini primerov bi se težavam lahko izognili. Kaj vse nas lahko ustavi pri naših načrtih in kaj lahko storimo, da bi se temu izognili? Zbrali smo nekaj nasvetov v premislek in vodilo.
 

Preveliko povečanje obsega tekaške vadbe

Recimo, da vas od vaše tekme ločita dva meseca. Super vam gre, dobro se počutite, močni ste in čutite, da ste hitri – in zato povečate obseg vadbe s treh na pet enot tedensko. Tudi če vaš um in srčno-žilni sistem sodelujeta z dodatnimi napori, obstaja veliko tveganje, da se vaši ligamenti in kite ne bodo zmogli spoprijeti s povečanjem obsega in boste na koncu natrenirali le – simptome preobremenitve. Nenadoma se vam bo vnela ahilova tetiva, bolel vas bo podplat, morda vas bo začelo zbadati v stegenski mišici.

Nasvet: število tekaških enot povečujte le počasi in postopoma ter jih zmanjšajte, ko se približuje tekmovanje. Na začetku naj bodo vaše dodatne enote razmeroma kratke in jih sprva izvajajte na nižji stopnji intenzivnosti. Ne pozabite v vadbo vključiti tedna, v katerem tečete veliko manj pogosto kot običajno – tako boste telesu omogočili, da si opomore.
 

Brez spremembe

Značilnost mnogih, recimo jim klasičnih ljubiteljskih tekačev je, da vedno tečejo na isti razdalji z istim tempom. In se potem sprašujejo, zakaj nikakor ne zmorejo hitreje.

Preberite še: 

Tek s psom


Nasvet: spremenite in razporedite tako trajanje kot intenzivnost vadbe. Osnovno pravilo je: 75 odstotkov vadbe se mora osredotočiti na temeljni trening in trajati od 45 do 90 minut. In le približno 25 odstotkov vadbe naj bo intenzivno usposabljanje. Trajanje vsake intenzivne obremenitve naj bo dolgo od deset do 30 minut in od 30 do 90 minut naj bo teka s srednjo intenzivnostjo. Dolgi počasni teki naj trajajo do dve uri ali celo tri ure za tiste z maratonskimi željami; če vam to seveda ustreza.

image
Tudi če vaš um in srčno-žilni sistem sodelujeta z dodatnimi napori, obstaja veliko tveganje, da se vaši ligamenti in kite ne bodo zmogli spoprijeti s povečanjem obsega in boste na koncu natrenirali le – simptome preobremenitve. Foto: Shutterstock

 

Občutek tekačeve krivde

Še ena tekaška klasika. Občutek slabe vesti, ki vas spremlja že nekaj tednov, češ, vadil sem premalo. Vendar pa je želja na silo nadomestiti zamujeno zelo slaba ideja in se po navadi ne konča dobro.

Nasvet: zaupajte načrtu, ki ste ga naredili na začetku vadbe, in mu sledite, tudi če ne opravite vse vadbe. Če lahko izvajate zastavljeni tekaški trening po načrtu, bodite prepričani, da boste lahko na tekmovanju dosegli želeni čas. V času pred tekmovanjem je treba tek le spremeniti v »gibalno terapijo«. Nihče še nikoli ni prišel v startno linijo dovolj spočit – veliko se jih je pojavilo tam preveč utrujenih.


Prihodnjič: o počitku, slabi opremi in pomanjkanju športne domišljije.

 
Pripravljeno in povzeto po Datasportu