Trener: poslanstvo ali poklic

»Uspešni trenerji so vizionarji. Sliko uspeha imajo zapisano v glavi, vse misli so povezane z njo.« (Gavin McGinnis)
Ko človek pomisli, kako dolga pot je za njim, koliko ur nenehnega razmišljanja, razvijanja in implementiranja idej je treba za dober trening, se pravzaprav šele dobro zave, da ima določeno zgodovino, ogromno izkušenj, zaradi katerih lahko razmišlja o svojem poklicu tudi kot o poslanstvu.

Trener. Nekdo, ki vodi, ki ima vizijo, ki ima spoštovanje – vse to v eni osebi. Velik izziv, ki pomeni dejansko polno zaposlitev, tudi ko nisi v neposrednem stiku s športnikom, v našem primeru judoistom.
Judo je borilna disciplina, ki zahteva od trenerja in športnika tekmovalca prav posebno pozornost, in dejstvo je, da je odnos med njima izredno pomemben in tesen – na blazini je tekmovalec sam oziroma kot pravi stari kitajski rek: učitelj odpre vrata, učenec pa mora skoznje vstopiti sam. Se pravi, (dober) trener te odlično pripravi, a pravilni in uspešni prijemi so v rokah tekmovalca …
Seveda pa se vse začne na začetku.

Za trenerski poklic se običajno odločiš po (uspešni) športni karieri, najpogosteje po tem, ko jo končaš na vrhuncu svojih moči. Zase lahko rečem, da nisem imel nobene druge želje kot ostati v judu, vse se je zgodilo povsem naravno, sledil sem intuiciji in danes lahko po prehojeni poti rečem, da bi še enkrat storil enako. Ni bilo lahko takrat, v zgodnjih devetdesetih, zlasti razmere za vadbo ob mojih začetkih so bile precej drugačne. A trdna vera v to, kar sem delal (oziroma delam še zdaj), torej natančno treniram in motiviram tekmovalce, je prinesla rezultate, na katere smo v klubu zelo ponosni. Vendar pa rezultati ne pomenijo samo ponosa, so predvsem obveza, da se ne ustavimo, da jih vseskozi dosegamo in da smo samo še boljši, kar je glavna vloga trenerja – pot naprej.



 

Trenerske razvojne stopnje

Trenerji se običajno menjujejo v procesu oblikovanja judoista – na začetku je trener za otroke. Ta je izjemno pomemben za pravilno motivacijo in učenje osnovne discipline, odgovornosti (pozdravljanje, pospravljanje, nošenje kimono) in predvsem za to, da otroci judo vzljubijo – ni dobrega kluba brez dobrega trenerja v tej vlogi. Kasneje sledi faza vrhunskega trenerja, ki dobi le peščico iz začetne množice zagnanih judoistov, vendar so ti najboljši in najbolj zagreti ter pripravljeni na oblikovanje v vrhunskost. Seveda pa so pomembni tudi rekreativni, lahko bi rekli splošni trenerji – ti v klubu vzdržujejo trening različnim generacijam, so predani in izkušeni ter obvladajo vse judo tehnike.



Formalno postaneš trener, ko končaš šolanje s pridobljeno ustrezno športno judoistično izobrazbo, a prave trenerske veščine pridobiš z dejanskim delom v telovadnici, tudi zunaj nje, na tekmovanjih, med vožnjo na tekmovanja, včasih samo z natančnim opazovanjem; vsekakor pa so lastne izkušnje tiste, ki te najbolj oblikujejo. Po mojem mnenju je dobro, da ima vsak trener začetnik možnost učenja od koga starejšega, da ga spremlja pri delu, a ne da ga posnema – to je nemogoče, saj smo si ljudje med seboj različni in vsak se izrazi po svoje. Ravno zato pa vsak ne more biti (judo) trener. Pomembno pri trenerju je, da je rojen vodja, da je pojem – s tem ne mislim, da je glasen in neugoden, ravno nasprotno, v mislih imam osebo, ki brez ali z zelo malo zvoka doseže, kar si je zamislila.

 

Trener je avtoriteta

»Strogost vedno vodi do cilja« (Jigoro Kano) je moj osnovni moto, vanj globoko verjamem, a ga neposredno ne prenašam na svoje učence, morda zgolj posredno, saj menim, da je dober trener tisti, ki je za zgled (spim tako, kot spijo tekmovalci, jem tako, kot jedo oni, če se veselim, se tudi oni, ipd.). Od svojih tekmovalcev vedno zahtevam največ, a jim tudi brezkompromisno dam največ, pri tem sem dosleden in nepopustljiv. Vsekakor pa je za tak način dela pomemben začetek, prvi stik tako s tekmovalcem kot starši. Tukaj postavim mejo, ki je obojestranska in temelji na avtoriteti, odločnosti ter spoštovanju.



Kdo je torej dober trener? Nekdo, ki je samozavesten, skromen, vedno pripravljen pomagati tekmovalcu in imeti odgovor na vsako vprašanje svojega varovanca/-ke. Učence mora usmeriti na pravo pot in jo po njej voditi, prav tako pa mora pridobiti njihovo zaupanje, spoštovanje in jim nuditi občutek varnosti. Vsekakor pa mora obstajati določena meja, pri kateri se jasno ve, kdo je vodja in kdo učenec, saj je le tako uspeh zagotovljen.
Dober trener nikoli ne zaspi na lovorikah, ampak ves čas gleda samo naprej, išče izboljšave in se nenehno uči, je odprt za nove ideje ter se trudi po najboljših močeh za stalno napredovanje. Največja odlika trenerja pa je, da zna ustvariti prvaka, a predvsem narediti iz judoista tudi Človeka.

»Skrivnost uspeha vsakega uspešnega človeka je, da je razvil drugačne navade od tistih, ki so neuspešni« (A. Jackson King), s tem se popolnoma strinjam. Moje urejene in utrjene delovne navade so očitno tako drugačne od drugih, da mi omogočajo dobro življenje, ki je zapolnjeno z uspehi, pa tudi neuspehi, saj oboje skupaj sestavlja celoto, ki pomembno prispeva k mojemu prepričanju, da biti trener (juda) ni samo poklic, temveč poslanstvo.