Urška Božič Križaj: "Joga gotovo ni šport"

Objavljeno
16. november 2017 12.11
Posodobljeno
16. november 2017 12.11
Maruša Penzeš
Maruša Penzeš
Pri sedemnajstih mi je teta podarila knjigo o jogi. Pa sem se malo igrala in mi je bilo všeč. Presenetil in prepričal pa me je mir, ki sem ga začutila po koncu sveče. Moj zelo nemirni duh je prišel domov. Ampak za karkoli resnejšega je bilo še prezgodaj, vadbo sem uporabljala, ko sem začutila, da sem čisto brez nadzora, in sem potrebovala nekaj trdnega kot sidro. Ob vsakem čustvenem vrtincu, spremembi. In teh ni bilo malo. Potem pa me je prijateljica prosila, naj jo učim, in sem potrebovala še več znanja. To je bilo pred več kot 12 leti.

Moji bližnji včasih potožijo, da sem kot tornado. Bila sem odličnjakinja, ki je požirala knjige, naredila oster zavoj v umetniški svet in sprejela njihove navade, pa spet ostro zavila stran in se znašla v poklicu, ki se samo na filmskem platnu zdi sanjski, postala urednica ženske revije. Potem pa sem končno našla zavetje v jogi … Seveda sem na tej poti delala tudi napake, a se tolažim s tem, da sem v tistem trenutku, s tedanjimi izkušnjami naredila najbolje, kot sem lahko. Bi pa seveda veliko reči spremenila, predvsem to, da sem kar nekaj ljudi prizadela, pa nisem imela tega namena. Napake so učiteljice, samo še poslušati in ubogati se jih moram naučiti. Najtežje se mi zdi odpustiti sami sebi.

Joga gotovo ni šport, od njega jo loči zavedanje. To, da se ves čas zavedamo, opazujemo in čutimo, kaj počnemo, da smo ves čas v tem trenutku, tukaj in zdaj. Ne tekmujemo, niti s sabo. Pomembna razlika je tudi to, da iščemo optimum, ne maksimuma. In sicer za tisti dan. Naslednji dan nadaljujemo, kjer smo prenehali, tako gradimo napredek.

Ne mislite, da po jogi ne moreš imeti »muskelfibra«, lahko kar teče od tebe! Ampak samo na začetku, potem se telo navadi na novo vrsto napora. Ko enkrat s pomočjo mišic postavimo kosti v optimalno linijo, energija steče in v asani lahko vztrajamo zelo dolgo. Deset minut, na primer, lahko tudi veliko več. Do takrat pa je treba vlagati napor, predvsem malih mišic, tistih tik ob hrbtenici, pa tistih na notranji strani stegen. Poleg tega krepimo mišice v raztegnjenem stanju, kar je zanje dodaten izziv. Jogiji so vitki in močni, velike debele mišice so zanje ovira, ker niso prožne. Z njimi si je pri bolj zapletenih položajih težko pomagati.

Vadba joge prinese notranji mir, to niso le prazne besede. S tem, ko vadimo pozornost (ker če med stojo na glavi ali na eni nogi nisi zbran, padeš po tleh), se naše misli zredčijo in zbistrijo, vadimo potrpežljivost in prijaznost do samega sebe in posledično do sveta okoli sebe. Lažje se spopadamo s čustvenimi turbulencami, ta spoznanja bi lahko koristila tudi športnikom, ki jih prinaša ne le vrhunski šport, že življenje jih je polno.

Tudi moj mož je učitelj joge. Veliko srečo imam, da živim z nekom, ki točno razume, kaj počnem, zakaj to počnem, in to spoštuje. Obožujem naše družinsko življenje! Smo velika sestavljena družina, v kateri je v vsakem hipu nekdo srečen, drugi nesrečen, stalno se učimo kompromisov in komunikacije. In je velik izziv. Mogoče v to družinsko življenje prenašamo ali pa skušamo prenašati nenasilje. Čeprav sem ravno danes zjutraj razrezala velikega domačega zajca in ga dala v zmrzovalnik. Otroci še ne kažejo želje po vegetarijanstvu.

Poleg svojih dveh punčk zdaj občasno skrbim še za dva fantka in seveda za dojenčka. Včasih je divje. Veliko kuham, pravzaprav imam občutek, da stalno nekaj kuham. A jogo vendarle vadim vsak dan, večinoma vzdržujem stanje. Enkrat na teden (moje sanje so vsaj trikrat) pa si vzamem čas za daljšo, bolj poglobljeno vadbo, za študij. Nekateri učitelji Iyengar joge se redno dobivamo in vadimo skupaj. Dojenček zdaj brca poleg mene na blazini. Sicer pa vadim zvečer, kadar gredo otroci spat, dopoldne, ko so v šolah, vrtcih in mali spi ali pa opazuje. Zase vadim ves čas, kadar lahko.

Tudi moja starša imata strast – golf. Sploh oče je strasten! Starša sta mi pustila željo po »biti res dober«, brez bolestnega perfekcionizma. Spomnim se, kako sta bila proti vrhunskemu športu, in  zato s sestro nikoli nisva ničesar zares trenirali, čeprav sva tu pa tam gotovo pokazali kak talentek.

Aktivno življenje, ki ga kažemo otrokom, se mi zdi pomembno predvsem z vidika discipline. Te danes manjka na vseh področjih. In volja je le mišica, ki jo je treba trenirati, ta misel mi je všeč. Mislim, da je to rekel moj pokojni učitelj B. K. S. Iyengar.

Svojo ljubezen do joge sem hotela deliti tudi s svojima punčkama. In ure pravljične joge so se rodile povsem spontano. Najprej je bila le igra, in ko sem videla, kako ji je všeč (najprej starejši), sem se temu resneje posvetila. Nobene ezoterike ne učim, čeprav včasih zapojemo om ali am, vse to so zelo zemeljske in uporabne reči. Vse je pomembno.

Te dni je izšla tudi moja druga knjiga o mini jogi in masaži za dojenčke, napisali sva jo z Mojco Kurent, ona obvlada masažo, fotografirala je Mateja Jordovič Potočnik. Lepa je, izšla bo pri Mladinski knjigi, naprodaj bo povsod, zelo se je veselim!

Ključna lekcija iz joge? Tudi to bo minilo. Tega se moram spomniti predvsem, ko me odnašajo evforični občutki. (smeh)