Urška Žigart: Ne kličite me Pogačarjeva Urška, prosim (ne še), 2. del

Med lovljenjem sape je čestitala Tadeju za zmago v Kaliforniji, jaz pa sem ji lagodno, v nekaj stavkih, odgovorila, kako vesela sem zanj, kako sem do enih ponoči gledala dirko in še nekaj malenkosti.

Objavljeno
10. september 2019 09.32
Posodobljeno
16. september 2019 08.16
Zame je Tadej najprej fant in šele nato zmagovalec l’Avenirja, Algarveja, Kalifornije in dveh etap na Vuelti... Foto: osebni arhiv
 
Urška Žigart
Urška Žigart
Težko se izognem Tadeju v tem blogu in nekateri me kličejo Pogačarjeva Urška, ampak ne maram preveč, da me omenjajo ob njegovih dosežkih. Vem, da to pač pride zraven in sem najponosnejša nanj (takoj za vama, Marjeta in Mirko), a zame je Tadej najprej fant in šele nato zmagovalec l’Avenirja, Algarveja, Kalifornije in dveh etap na Vuelti...

Sem Urška Žigart iz Slovenske Bistrice in če še niste slišali zame, me sploh ne preseneča.

Sem profesionalna kolesarka pri slovenski ekipi BTC City Ljubljana. Ne krojim svetovnega vrha kot nekateri slovenski kolesarji, čeprav nekaj mojih rezultatov ni čisto za v koš in sem nanje ponosna, a dejstvo je, da ženska stran športa v medijih (še) ni dobro pokrita.
*************************************                                         



Nekaj dni sem preživela doma, nato pa je sledila tritedenska turneja. Najprej etapna dirka v Luksemburgu Festival Elsy Jacobs. Dirko sem startala na novem kolesu z diski in že takoj drugi dan nas je čakal dež, kjer sem jih lahko stestirala.

Veliko je debat o diskih na cestnem kolesu, od njihovega videza in teže pa do varnosti in njihove uporabnosti. Glede slednjega lahko iz izkušenj rečem, da v dežju pridejo prav in tisti dan sem na spustih drvela. Na dirki nekako nisem našla nog, pa čeprav sem v tisti etapi z dežjem osvojila 28. mesto. Čakala sem na naslednje dirke v Španiji, z več klanci in upala, da kak dan uspem pokazati kaj več. In res. Prvi dve etapi Vuelte a Burgos sicer nista bili nič posebnega, tretja pa se je zaključila na trikilometrski vzpon na Alto de Rosales. Na jutranjem sestanku sem od športnega direktorja Gorazda Penka dobila, recimo temu takole, vzpodbudno popotnico. “Urška, danes imaš pa res lepo priložnost, da že končno nekaj narediš,” je rekel.

Lahko, da je bila vmes tudi kakšna kletvica, a zgolj dobronamerna. Na vsak klanček je šlo na polno in skupina se je razbijala, a pod zaključni klanec nas je vseeno prišlo še več kot 50. Vedela sem, da moram za dober rezultat startati v ospredju skupine, a v vsakem izmed ovinkov pred začetkom klanca sem izgubila nekaj pozicij. Spet sem bila preveč zadaj, a imela sem dobre noge in nisem želela obupati. Šla sem mimo vseh, za katere je bil tempo prehud in se priključila k prvim. Zadnjega kilometra in pol se ne spomnim dobro, saj je adrenalin deloval na polno, a vem, da nas je bilo vedno manj. Kot da bi šlo na izločanje, ena po ena so lezle nazaj in ostala nas je le še peščica, ko so se začeli napadi.

image
“Urška, danes imaš pa res lepo priložnost, da že končno nekaj narediš,” je rekel Penko. Foto: osebni arhiv


Vsakič sem lahko šla zraven, le zadnjemu nisem mogla slediti in zadnjih 300 m sem premagovala sama. Črto sem prečkala 6., 8 sekund za prvo. Komaj sem verjela, da sem bila zraven v takem zaključku, a bila sem noro srečna. Naslednji dan je bila etapa še zelo pestra, saj je bila generalna razvrstitev še odprta. Tudi sama sem od starta napadala, a na koncu je bil za drugo mesto v etapi sprint skupine punc, ki smo ostale spredaj in v cilj sem prišla 31. Še zdaj ne vemo točno, zakaj, a drugi del skupine je dobil 6 sekund zaostanka za prvim delom in tako sem v generalni razvrstitvi zdrsnila na 7. mesto. Kljub temu sem bila rezultata zelo vesela in že naslednji dan nas je čakala nova dirka.

Ne naslednja etapa, ampak čisto zares druga dirka –Durango–Durango Emakumeen Saria. Na polovici dirke je šel beg desetih punc, med katerimi je bila tudi naša Urša Pintar. Dirka je bila pravzaprav odločena in tempo v glavnini je na krogih padel, vse dokler nismo zavile na predzadnji, daljši klanec. Na njem sem zdolgočaseno prišla do bivše klubske kolegice (in zdaj dobre prijateljice) Srbkinje Jelene Erić.

Med lovljenjem sape je čestitala Tadeju za zmago v Kaliforniji, jaz pa sem ji lagodno, v nekaj stavkih, odgovorila, kako vesela sem zanj, kako sem do enih ponoči gledala dirko in še nekaj malenkosti. Malo me je čudno pogledala, se nasmehnila in ob spremljavi srbske kletvice ugotovila in rekla, da diham skozi nos. Zasmejala sem se, a v tistem trenutku me je zadela misel. Zmagati ne morem več, lahko pa pridem v cilj v dvajseterici in roko na srce, to sploh ne bi bilo slabo. Tudi o trideseterici bi še leto poprej sanjala. Iz žepa sem vzela gel in ga pojedla. Spila. Pogoltnila. Kakor želite. Po toliko dneh dirkanja si želiš, da samo čim prej steče po grlu. Vstala sem in se pomaknila malo naprej po skupini, tempo ni bil prehud in ostalo nas je še veliko. Po spustu smo takoj zavile na zadnji, zelo strm klanec, ki se potem priključi na zadnji del prejšnjega.

Takoj na prvi strmini se je zdelo, kot da druga za drugo zategujemo ročne zavore. Tudi sama sem se na strmini najprej skoraj ustavila, nato pa ujela svoj tempo in na malo položnejšem delu prišla do najboljših – naprej sta se odpeljali le Van Vleutenova in Santestebanova. Na spustu smo bile složne in v cilj sem prišla 19., skoraj v času 13. Na zadnjih 500 metrih sem na šestih ležečih policajih malo zaostala in izgubila nekaj sekund, zaradi česar sem bila takoj po cilju žalostna, zdaj, ko gledam nazaj, pa vidim to kot dragoceno lekcijo, da je pač treba biti zbran čisto do ciljne črte.


image
Sem Urška Žigart iz Slovenske Bistrice in če še niste slišali zame, me sploh ne preseneča. Foto: osebni arhiv



Sledil je dan počitka in nato etapna dirka Emakumeen Bira oziroma ženska dirka po Baskiji. Od prve do zadnje etape, vse štiri dni, sem se počutila prazno. Saj nisem bila čisto zanič, ampak nisem našla pravih nog, ni se obračalo, pa tudi bolj težko sem že goltala tisti beli riž. Kosmiči za zajtrk, mrzle testenine za kosilo, ploščice in geli med dirko, riž po dirki in riž za večerjo. Po določenem času ti pač več ne gre dol in verjetno je tudi to krivo, da se nisem najbolje počutila. Na zadnji, 156-kilometrski kraljevski etapi, sem končala 37. v času 26. in s tem 44. v skupni razvrstitvi. Nič, o čemer bi bilo treba pisati domov. Po etapi smo se odpravili proti Franciji, kjer sta nas čez nekaj dni čakali dve enodnevni dirki.

Od prve nisem pričakovala kaj dosti, saj so bili vmes makadamski odseki, ki jih pač moraš začeti spredaj, saj se skupina tam trga, pogosti pa so tudi padci. In zgodilo se je pričakovano – ostala sem za padcem. Dirko sem sicer končala, a tudi če je ne bi. Naslednji dan je bila dirka GP de Plumelec, kjer sem lani dosegla svoj najboljši rezultat – 11. mesto. Razumljivo sem bila nestrpna, da svoj rezultat izboljšam, ampak, kot sem že ugotovila, pod pritiskom ne delujem najbolje in tako sem dirko letos končala 49., skoraj dve minuti za zmagovalko. Po cilju sem že čutila, da bom zbolela in noč v kombiju na poti domov sem presmrkala. Čeprav rahlo bolna, sem bila vesela, da sem končno doma. Od Brabantske puščice sredi aprila pa do prvega junija (dan druge dirke v Franciji) sem bila doma cele 4 dni in pol. Ponovno, ne pritožujem se in vesela sem, ko dobim priložnosti na dirkah, ampak ni vedno lahko biti tako dolgo na poti s svojimi “sodelavci” in to 24 ur na dan. S puncami in osebjem smo seveda tudi prijatelji, a ob napornih dirkah je včasih težko najti čas zase. Zato tudi toliko bolj ceniš čas doma in z domačimi.

Sledilo je nekaj dni počitka, čeprav to ni bil, saj sem bila še vedno bolna, konec tedna, v sklopu Maratona Franja, pa je potekala kronometrska dirka UCI, ki je štela tudi za državno prvenstvo. Igrala sem bolj na svežino, brez posebne priprave, kljub temu pa svoj lanski čas precej izboljšala. Bila sem 3. med članicami na državnem prvenstvu in 15. v sklopu dirke UCI. Za mojih slabih 50 kilogramov rezultat in hitrost sploh nista bila slaba, pa tudi disciplini se sicer ne posvečam veliko.

Za tem smo se trije Istrski mušketirji znova zbrali in to v Ajdovščini, kjer smo si na nekaj treningih ogledali traso dveh etap letošnje Dirke po Sloveniji. No, ogledala sta si jo Tadej in Ruči, kot kličemo Žigo Ručigaja, jaz sem gledala njuni zadnji dve kolesi pred sabo in v takratni vročini stiskala pot izpod čelade. Njiju je gledanje drugih koles pred sabo čakalo teden dni kasneje na dirki, čeprav je Tadej veliko časa pred seboj videl le spremljevalni motor s kamero, nekajkrat pa tudi mene ob cesti. Po dirki sva šla v Bohinj, malo na oddih, čeprav je bil plan, da si ogledava traso za državno prvenstvo na cesti v Radovljici. Krog sva si na koncu ogledala le z avtom, ko sva se že peljala proti domu na Tadejev kriterij v Komendi, saj se nama je vsak dan zdelo do Radovljice s kolesom predaleč ... (se nadaljuje)

Urška Žigart
Ekipa: BTC City Ljubljana

Prvi del preberite tukaj!

Tretji del!


Preberite še: Lora Klinc. Rogličeva punca iz ozadja