Urška Žigart: Ne kličite me Pogačarjeva Urška, prosim (ne še)

Težko se izognem Tadeju v tem blogu in nekateri me kličejo Pogačarjeva Urška, ampak ne maram preveč, da me omenjajo ob njegovih dosežkih.

Objavljeno
02. september 2019 09.47
Posodobljeno
16. september 2019 08.19
Selfi s Tadejem na enem izmed spomladanskih treningov.  Foto: osebni Arhiv
Urška Žigart
Urška Žigart
Sedim zunaj pred hišo in razmišljam o prekratkem poletju, ki se počasi že preveša v jesen. Še vedno je toplo, a na kolesu opažam, da ponekod listje že odpada z dreves in najraje bi vzela spenjač ter vsakega posebej pripela nazaj na drevo. Kam greš poletje? Pa saj se mi zdi, kot da sem še pred dvema mesecema v Istri nase vlekla neudobne nogavčke in iskala levo galošo v kupu preznojenih nogavic.

“Čigavih nogavic?” se sprašujete. Najbrž je bila večina mojih, zagotovo pa ne vse. Z “mojih” mislim na Urškine.

Sem Urška Žigart iz Slovenske Bistrice in če še niste slišali zame, me sploh ne preseneča.

Sem profesionalna kolesarka pri slovenski ekipi BTC City Ljubljana. Ne krojim svetovnega vrha kot nekateri slovenski kolesarji, čeprav nekaj mojih rezultatov ni čisto za v koš in sem nanje ponosna, a dejstvo je, da ženska stran športa v medijih (še) ni dobro pokrita. Ne bom se spuščala v razloge, saj je večini jasno, kako stvari stojijo. Če omenim še sponzorje in denar v našem športu, ki se težko primerja (ali se sploh ne more) s kakšnim tenisom, kjer je ženski nivo že enak moškemu. Stanje se izboljšuje, nivo organizacije dirk je vedno višji in vedno več si jih lahko ogledamo na različnih platformah. Prostora za izboljšanje je še ogromno, a napredek v zadnjih nekaj letih, odkar sem del ženskega pelotona, je opazen in ne bom se pritoževala. Ta blog ni namenjen temu – popeljala vas bom skozi svojo letošnjo sezono, čeprav je septembra in oktobra na sporedu še kar nekaj dirkaških dni, tako da sezona še zdaleč ni zaključena.

Od pomladi in spomladanskih klasik je minilo že kar nekaj časa in v mojem spominu poleg mraza na nekaterih dirkah prevladuje grenkoba. Priprave na sezono sem začela že novembra, takoj po počitnicah na indonezijskem Baliju. Najprej nekaj uvodnih treningov, da se noge spet navadijo in pljuča predihajo, nato pa takoj dolgi treningi v coni 2. Z mislijo na Strade Bianche v začetku marca, se mi niti ni mudilo zgodaj priti v formo, je pa naš kolesarski princ (moj fant) težko pričakoval svoj debi med profesionalci januarja v Avstraliji.

Težko se izognem Tadeju v tem blogu in nekateri me kličejo Pogačarjeva Urška, ampak ne maram preveč, da me omenjajo ob njegovih dosežkih. Vem, da to pač pride zraven in sem najponosnejša nanj (takoj za vama, Marjeta in Mirko), a zame je Tadej najprej fant in šele nato zmagovalec l’Avenirja, Algarveja, Kalifornije in etape na Vuelti...

O Tadeju kot o fantu in nekom, s komer treniram, pa z veseljem govorim in pišem, čeprav sem z njim pretrpela ure in ure. Samo na kolesu, drugače Tadej z mano ravna zelo nežno, brez skrbi.

image
Emakumeen Bira - 3. etapa na zaključnem vzponu na Santa Teodosia. Foto: Osebni Arhiv


Zdaj, ko smo to dali skozi, se lahko vrnem na treninge za mojim osebnim motorjem, ki to ni, a občutek je prav tak. Istro smo s Tadejem in najinim prijateljem Žigo Ručigajem prekolesarili povprek in počez, in noge so počasi postajale prave. Wati na Garminu so kazali številke, ki jih, razen z lanskih dirk, nisem bila navajena in komaj sem čakala, da se sezona začne. Vmes, ko je Tadej že dirkal “tam spodaj”, sem naredila malo premora, saj je bilo trenerja strah, da bom prehitro preutrujena, pa tudi vreme me je bolj sililo skozi vrata v fitnes in na trenažer v garažo. Sililo me je tudi skozi vrata Pravne fakultete na mariborski univerzi, kjer me tu in tam vidijo na kakšnem izpitu. Večinoma enkrat, le profesor rimskega prava je že nekajkrat popravljal moje bedarije. Litri potu v garaži so se kmalu spremenili v litre potu na toplih Tenerifih v družbi fantov iz ekipe Ljubljana Gusto. Sledilo je spet nekaj treningov po Istri s puncami iz BTC City Ljubljane in še nekaj dni s Tadejem. Dirke so se bližale, pridno sem trenirala in nestrpno pričakovala, da pokažem, kako dobro sem se letos pripravila.

Presenečeno sem ugotovila, da bom sezono začela že vikend pred Strade Bianche na evropski otvoritvi sezone v Belgiji na dirkah Omloop Het Nieuwsblad in Spar – Omloop van het Hageland. Od teh dirk nisem pričakovala kaj dosti, saj ne maram ozkih belgijskih cest in kock, ki velikokrat pridejo zraven. Noge so bile na obeh dobre, a sem na Nieuwsbladu ostala nekje zadaj, ne spomnim se več zakaj, a verjetno je bil razlog ta, da se velikokrat vozim na koncu skupine, kjer pobiram ves veter in ostajam za padci. Naslednji dan na Hagelandu je bilo podobno, a sem nekje v drugi tretjini dirke prišla nazaj v glavnino in ko se je na kratek klanček tempo dvignil, sem bila zraven.

Nekje na trideseti poziciji. Na vrhu klančka, ko je šlo ena po ena, sem pri 50 kilometrih na uro zapeljala med tisti tipični belgijski betonski plošči, ki jih polagajo namesto asfalta in padla. Nič hujšega, nekaj odrgnin in modric, predvsem pa žalost zaradi odstopa. Takrat nisem vedela, da jih bo celo pomlad še precej. Naslednji vikend je bil čas za težko pričakovane Strade Bianche in obetalo se je zelo lepo vreme za razliko od lanskega mraza in dežja. Noč poprej nisem najbolje spala, verjetno zaradi pritiska, ki sem ga dajala nase za to težko (in zelo lepo) dirko in temu primerne so bile noge. Nekako sem se še mučila na drugem makadamskem odseku, ki se je vil navkreber in na vrhu še videla skupino nekaj sto metrov pred sabo. Na spustu sem jo želela uloviti nazaj, a sem prehitro vzela ovinek in šla naravnost v jarek.

Pristala sem na mehko travo, malo popraskana, a mi je z zobnikov padla veriga in preden sem jo namestila nazaj (avti z mehaniki, so na takšnih dirkah kako minuto, dve ali tri zadaj), sem izgubila dragoceni čas. Nato sem jo poskušala ujeti, a kaj kmalu ugotovila, da gre skupina prehitro in obupala. Traso sem sicer odpeljala za trening, vmes »pobrala« našo Švedinjo Hanno Nilsson, s katero sva si potem do cilja skupaj lizali rane.

image
Gracia Orlovà - narekovanje tempa na čelu skupine na 3. etapi
Foto: Josef Vaishar


Čez dva tedna je prišla nova priložnost v Italiji na dirki Trofeo Alfredo Binda, a spet nisem spala več kot 4 ure in noge so me spet pustile na cedilu. Po dveh urah nisem mogla obrniti pedal in gledajoč na Garmin ob cesti, kjer je še vedno potekala dirka, zajokala, saj nisem verjela očem. Kako so bile lahko decembra številke višje in to na daljših treningih, mene pa je zdaj, konec marca, zmanjkalo, preden se je dirka sploh prav začela. Takrat sem se resno začela spraševati, kaj sploh delam sredi Italije na dirki, če tako ali tako ničesar ne dosežem in da bi morala biti doma ob mami, ki se bori s hudo boleznijo. Spet, to ni blog, namenjen pritoževanju in jokanju. Bolezen je na žalost pogosta in ne izbira, koga prizadene. S tem se je treba spopasti, a lagala bi, če bi rekla, da to ni bil dejavnik, ki je vplival na moje spomladanske dirke.

Po slabem mesecu doma so sledile Ardenske klasike. Za uvod Brabantska puščica, kjer so kocke in klančki že od začetka naredili selekcijo. Odstopila je polovica punc in jaz med njimi. Dirka je bila prenašana na sponzorjevi Facebook strani in kmalu sem dobila sporočilo bivšega jugoslovanskega kolesarja, ali sem jaz številka 63. Z zanimanjem sem pritrdilno odgovorila na vprašanje in čakala, kaj bo sledilo. Bila sem presenečena, ko me je skoraj okregal, zakaj se vozim čisto na koncu skupine in neverjetno, da tolikokrat pridem nazaj, ko tiste pred mano odpadajo in naredijo luknjo. Čeprav sem si to rekla že velikokrat, sem bila odločena, da bom na naslednji dirki poskusila ohranjati dobro pozicijo. Plane mi je rahlo prečrtal prehlad in dva dni pred Valonsko puščico sem se zdravila z zvarkom Gorazda Penka iz toplega mleka, česna in medu. Startala sem skoraj zdrava in noge so bile solidne, a volk ne more kar tako iz svoje kože in spet me je odpihnilo zadaj na vetru. Popravni izpit me je čakal na Liège–Bastogne–Liège čez štiri dni, kjer sem se res veliko bolje vozila v skupini, a noge v mrazu so bile trde kot kamen. Nekje na klancu La Redoute je posijalo sonce, a se nisem prav nič ogrela in še naprej sem se po kolesu bolj metala, kot pa obračala pedala. Tisti dan smo prav vse iz naše ekipe imele slab dan in glede na to, da je ta dirka že tako ali tako med težjimi, pri mizernih štirih stopinjah Celzija pa sploh, smo bile srečne, da smo prišle do konca.

Da ne boste mislili, da bo cel zapis bolj žalosten, prihaja nekaj svetlih trenutkov v etapnih dirkah, ki so mi bolj pisane na kožo. Le nekaj dni po belgijskem mrazu smo bile na poti na Češko, kjer smo upale, da bo vreme bolj prijazno, a glede na izkušnje s snegom na startu prve etape pred dvema letoma, nismo vedele, kaj pričakovati. Na srečo nas je pričakalo sonce in prva etapa z zaključkom na klanček do cerkve je bila uspešna za ekipo. Tudi zame. Čez ciljno črto sem se primajala 19. in po vseh odstopih do takrat sem bila rezultata vesela. Predvsem sem s tem dobila malo samozavesti, ki mi je že tako na splošno primanjkuje, po spomladanskih predstavah pa je praktično ni bilo več.

image
Vuelta a Burgos - pred startom 3. etape s prijateljico Jeleno Erić. Foto: osebni Arhiv


Naslednji dan sem tudi popolnoma ravninski kronometer odpeljala solidno, čeprav sem prvič v sezoni sedela na kolesu za kronometer in tudi popoldanska kratka ter eksplozivna etapa je minila brez zapletov. Sledila je kraljevska etapa in taktično smo pazile na naši najboljši dve v generalni razvrstitvi. Moja naloga je bila, da pokrivam pobege, ki bi utegnili iti med klanci, in da tudi sama napadam, če tempo skupine začne padati. Po dvajsetih minutah dirkanja je bila dirka za skoraj eno uro nevtralizirana zaradi padca, saj ni bilo na voljo drugega rešilca in dirka po pravilih ne sme potekati brez njega. Po ponovnem startu je šlo na polno, saj je bilo do prvega in najtežjega klanca le dobrih 5 kilometrov. Selekcija se je naredila že na vznožju in na vrhu nas je bilo v prvi skupini manj kot 20.

Nekaj punc je ujelo še na spustu, kaj kmalu po njem pa so se že začeli napadi in v enem od pobegov sem se znašla tudi sama. Ekipa vodilne v generalni razvrstitvi nas ni mogla ujeti, zato je morala skočiti in loviti kar sama rumena majica in na drugem klancu nas je skupina ujela. Tempo se je malo umiril, nekje pred tretjim klancem pa so prišla navodila, da grem naprej in na klancu poskušam razbiti skupino. Po nekaj minutah je bila skupina resnično dodobra raztegnjena in punce, ki so bile v generalni razvrstitvi najviše, so se odločile, da je čas za ognjemet. Na klanec so se odpeljale, zraven tudi naši dve najboljši v razvrstitvi in moja naloga je bila opravljena. Sama sem prišla v cilj nekaj minut za prvimi na 39. mestu (v času 29.), a to niti ni bilo pomembno.

Tisti dan smo kot ekipa dirkale zelo dobro. Opazile smo trend padanja temperatur in zadnja etapa nas je pričakala pri petih stopinjah in mrzlem vetru. Po pol ure dirkanja sem drgetala, preprosto nisem zdržala take temperaturne spremembe in že po eni uri sem bila v kombiju, a z dirke odšla optimistična glede sezone za naprej...
(se nadaljuje)

Preberite si še drugi in tretji del!