Urška Žigart: Ne kličite me Pogačarjeva Urška, prosim (ne še), 3. del

Na vrh sem prišla 33., česar sem bila vesela, še bolj pa Tadej, ki je stal ob cesti in nato pridirkal na vrh tik za mano.

Objavljeno
16. september 2019 07.50
Posodobljeno
16. september 2019 08.13
Selfi s Tadejem na enem izmed spomladanskih treningov. Foto: osebni arhiv 
Urška Žigart
Urška Žigart
Težko se izognem Tadeju v tem blogu in nekateri me kličejo Pogačarjeva Urška, ampak ne maram preveč, da me omenjajo ob njegovih dosežkih. Vem, da to pač pride zraven in sem najponosnejša nanj (takoj za vama, Marjeta in Mirko), a zame je Tadej najprej fant in šele nato zmagovalec l’Avenirja, Algarveja, Kalifornije in dveh etap na Vuelti...

Sem Urška Žigart iz Slovenske Bistrice in če še niste slišali zame, me sploh ne preseneča.


Sem profesionalna kolesarka pri slovenski ekipi BTC City Ljubljana. Ne krojim svetovnega vrha kot nekateri slovenski kolesarji, čeprav nekaj mojih rezultatov ni čisto za v koš in sem nanje ponosna, a dejstvo je, da ženska stran športa v medijih (še) ni dobro pokrita.
*************************************                                         



Pride tak čas, nekje sredi sezone, ko resnično nisi več prepričan, ali je bolje, da več počivaš, ali več treniraš.

Takrat sva raje malo več počivala, a seveda oba startala večerni kriterij v poslovni coni.

Cilj sem prečkala z dvignjenimi rokami, ko sem na polovici naše ženske dirke skočila in se odpeljala sama. Čez dva dni v Radovljici na državnem prvenstvu pa smo vozile s starejšimi mladinci in čeprav se je od začetka zdelo, da bo dirka zame dobra, na koncu ni bila. Prvi, ravninski del kroga je šlo počasi, na kratek, a zelo strm klanček, pa kolikor gre. Kljub temu da mi takšni kratki eksplozivni klanci ne ustrezajo, sem od dirke pričakovala več, a je zasluženo zmagala Eugenija Bujak, ki je pokazala, da je na takšnem terenu najmočnejša.

Že čez manj kot teden dni nas je čakala največja dirka na ženskem koledarju. To je Giro Rosa, najdaljša etapna dirka, ki traja 10 dni in se vsako leto ponaša s težjo traso. Moj prvi Giro lani, je bil znan kot najtežji do takrat, z zahtevnim vzponom na Monte Zoncolan na predzadnji etapi. Letos je bilo na programu še več klancev, čeprav so morali etapo s prelazom na Gavio zaradi plazov skrajšati.

Skrajšana etapa je bila kljub temu zelo težka, z več kot 2500 m višinske razlike v le 89 kilometrih. Giro se je tudi letos začel z ekipnim kronometrom, katerega trasa pa z dvema klancema ni bila podobna tradicionalni progi za kronometer. Nekaj časa smo debatirale o izbiri koles in opreme za ta dan, a na koncu so se kolesa za kronometer izkazala za hitrejša in postavile smo soliden čas. Končale smo na 12. mestu, bila pa sem med tistimi štirimi, ki morajo prečkati črto za ustavitev ure in čeprav so me na spustu s prvega klanca malo čakale, mislim, da sem dobro opravila svoje delo na drugi klanec in predvsem v zadnjem kilometru trase. Naslednji trije dnevi so se zame izkazali za najtežje.

image
“Urška, danes imaš pa res lepo priložnost, da že končno nekaj narediš,” je rekel Penko. Foto: osebni arhiv


Zaradi vročine nikakor nisem mogla ujeti tekmovalnega ritma. Večkrat sem razmišljala o tem, ali sploh spadam tja. Razočaranje nad mojimi rezultati je bil tudi razlog, da mama in oče nista prišla na zadnje tri etape, ki so potekale blizu slovenske meje, saj sem jima napol v joku razložila, da je “brezveze, da navijata za nekoga, ki se prevali čez cilj zadnji”. Vedela sta, da sem slabe volje in nista drezala vame, a na koncu mi je bilo žal, saj bi ju z veseljem pozdravila ob progi. Kljub mojemu nerganju pa je prišel Tadej z mušketirjem Ručijem. Slednji je že drugi dan na treningu odlomil svoj menjalnik in moral predčasno domov, Tadej pa je spremljal dirko vse do konca.

Priznati moram, da je zato minila veliko hitreje, kot bi drugače ali pa se mi tako zdi, ker mi je od tistega dneva dalje na Giru šlo veliko bolje, kot prve dni. Na začetku pete etape nas je čakal 9-kilometrski klanec s povprečnim naklonom 7 % in selekcija se je naredila že na vznožju. Sama sem zaradi slabše pozicije najprej zaostala, nato pa dvignila svoj tempo in ujela skupino z Marianne Vos, s katero smo nato na spustu in v dolini proti Bormiu prišle do vodilne skupine.

Tam je bila tudi naša najbolje uvrščena, Švedinja Hanna Nilsson in poleg svojega rezultata, sem ji želela, seveda kolikor se je dalo, pomagati. Šla sem nazaj do avta po gel in bidone zanjo, a na zadnjem klančku pred Bormiom, kjer je tempo spet narasel, se je izkazalo, da nima najboljšega dne. Tudi sama sem bila že utrujena in ostala v skupini z njo, kjer sem na čelu do zadnjega klanca tudi narekovala tempo. Na zadnji klanec sva šli najprej skupaj, nato pa je prišel Gorazd z avtom in rekel, da lahko grem dalje svoj tempo, a tudi meni ni v rezervoarju ostalo kaj dosti. Na vrh sem prišla 33., česar sem bila vesela, še bolj pa Tadej, ki je stal ob cesti in nato pridirkal na vrh tik za mano. Naslednji dan je bil na sporedu gorski kronometer, ki je bil letos, za razliko od lani, položnejši, z več ravninami in spusti, in tako torej primeren za kolo za kronometer.

image
Emakumeen Bira - 3. etapa na zaključnem vzponu na Santa Teodosia. Foto: Osebni Arhiv


Na žalost je moje, po ekipnem kronometru, šlo nazaj v Ljubljano, zato sem ga odvozila z navadnim kolesom in zasedla solidno 32. mesto. Za nekatere je bil to dan počitka, zato ni bilo nič presenetljivega, da je bila hitrost naslednji dan na razgibani etapi s petimi krajšimi klanci zelo visoka. Proti koncu etape smo zavile tudi na zelo strmo pot s kockami oziroma bolj skalami, ki je nikoli ne bi označila za pot, ki se jo da prevoziti s kolesom.

Tam se je skupina tudi trgala in v cilj sem prišla 56. v skupinici 4 minute za zmagovalko. Dobra stvar etapnih dirk je, da je drugi dan vedno nova priložnost, a naslednji zagotovo ni bil moj dan. Cel dan sem bila v ozadju skupine in ves čas se mi je zdelo, da neskončno trpim. Nikakor nisem mogla obračati pedal in dan sem končala 79. v času 44., kar 9 min zadaj, a z enim očesom že na naslednji etapi, z zaključkom na Monte Montasio, po slovensko na Montažu. Spala sem super, na startu sem bila sproščena in takoj, ko smo prečkale nulti kilometer, sem čutila, da noge niso nič podobne včerajšnjim in sama sebi sem se kar malo nasmehnila. Kmalu je šel beg, v njem pa tudi naša mlada Nizozemka Maaike Boogaard in za nas je bila situacija dobra. Že dobrih 10 km pred klancem se je začela borba za pozicije in ko smo zavili na ožjo cesto, je, kljub temu da je bil teren še valovit, šlo na polno. Počasi se je začela selekcija in zdelo se je, kot da bo šlo na odpadanje, dokler se ni cesta postavila krepko navkreber, kjer so se najboljše odpeljale. Sama sem spet od starta malo zaostala (opažate trend, a ne?), a kar hitro našla noge in nabrala se nas je manjša skupinica.

Po nekaj minutah sem ugotovila, da je tempo zame prelahek in šla na čelo skupine, ko pa sem se čez čas obrnila, ni bilo za mano nikogar. In sem šla, kolikor so se pač noge obračale, dokler nisem prišla do stene. Na strmini približno 4 km pred ciljem je bil naklon več kot 20 %. Strmina se je kar vlekla in vlekla in postalo me je strah, da bom kmalu plačala za svoj tempo pred njo. Malo sem zmanjšala, saj nisem vedela, kaj me še čaka, a na srečo sta bila zadnji kilometer in pol veliko prijaznejša, s kratkimi odseki, ki so šli celo malo navzdol.

image
Gracia Orlovà - narekovanje tempa na čelu skupine na 3. etapi
Foto: Josef Vaishar


Ob tabli za 300 metrov do konca sem si še upala malo pritisniti in na cilj sem prišla 25. Nisem se vrgla po tleh, nisem jokala in nisem hlastala za vsem mogočim iz maserkine torbe, ki nas je čakala na cilju. Bila sem samo srečna in ko je prišel do mene Tadej, sem se začela smejati. Bil je kar malo presenečen, rekel je, da nisem videti utrujena in pokazal na punce, ki so, s hrbtom naslonjene na hišo, s kolesom na tleh ob sebi, sedele na travi in lovile sapo. Takrat sem pomislila, da mogoče res nisem trpela dovolj, a sem zvečer, ko sem šla v hotelu po stopnicah, to teorijo ovrgla. Zadnji dan je bila na sporedu najbolj ravna etapa tega Gira, a z zaključkom na kratkem klancu s kockami, ki vodi do gradu nad Vidmom. Čeprav me je med tistim mojim podvigom po stopnicah malo zaskrbelo, so bile noge v redu, etapa pa hitra in še preden smo vedele, smo bile v zadnjih nekaj zavojih pred cesto na grad, čez nekaj trenutkov pa že na cilji črti. V bistvu malo pred njo, saj je bila na cilju takšna gneča, da smo se morale ustaviti že prej. Nihče se ni premikal naprej, nikomur se ni nikamor mudilo; ne na masažo, ne po riž in ne do naslednjega hotela. Giro se je zaključil, za našo ekipo ne preveč rezultatsko uspešen, a vseeno smo bile vesele, da smo prišle do konca ... (se nadaljuje)

Preberite še prvi in drugi del

Urška Žigar, kolesarka
Ekipa: BTC City Ljubljana