Varna vožnja v skupini. Je to sploh še mogoče?

Kako jih prehiteti, ne da bi ogrozil svoje in njihovo življenje? Kot bi prehiteval traktor. Drži, vendar kako voznika prepričati, da so kolesarji traktor?

Objavljeno
13. julij 2020 09.15
Posodobljeno
14. julij 2020 13.10
Pa vendar: če očeladenih rekreativcev ni veliko med mrtvimi na asfaltu, je potem vsako razmišljanje o varnosti odveč? FOTO: Jure Eržen
Velike kolesarske druščine na cestnih dirkalnih kolesih so postale še večje. Kot bi se ljudje ne bali vseh nevarnosti, ki jih prinaša vsako leto bolj zgoščen promet – in še bolj njihova nespametna vožnja.

Vendar tale zapis ni namenjen temu, kako kolesarji na cestnih dirkalnih kolesih in vozniki nikakor ne najdemo sožitja na asfaltu; o tem, kako bi lahko bilo bolje, pišemo že desetletje.

Preberite še:
Postala bom specialkarka


Želim povedati, da čeprav so se ponekod pravila rekreativnih voženj v skupini zelo popravila, v slovenskem merilu še vedno preveč stopicamo na mestu, za varnost rekreativnih kolesarjev se nič ne zgodi in, ja, celo kolesarji se za nestrpnost voznikov vse manj zmenimo. To ni dobro.

Pri Poletu smo prepričani, da bi vsak, ki dela vozniški izpit, moral opraviti uro dolgo vožnjo s kolesom po mestu in dve ločeni uri izven naselij. Da bi videl, kako je biti kolesar, in ne samo šofer, in kako velika razlika je med tema dvema agregatnima stanjema.
 

Kolesarske jate so se povečale


Če se kolesarji vozijo v skupini, potem so najbrž zbrani pod okriljem kakega športnega, kolesarskega društva ali celo kluba.
Kaj se je zgodilo v vseh teh letih razcveta rekreativnega kolesarjenja in kolesarstva? Ta društva so, hote ali nehote, prerasla pričakovano število. Vsako leto so večja in številčnejša. S tem ni nič narobe, zdravje naroda se krepi, vendar ... Zelo narobe pa je, ko pride dan skupne vožnje in gredo vsi skupaj na cesto. Ja, kam pa naj gredo, boste rekli.

Na žalost res gredo na cesto, in to ob urah, ko se ljudje, vozniki, živčni, utrujeni, vračajo iz službe. Že tako ali tako povsod stoji plehnata vojska, nekje zaradi gneče, drugje zaradi rednih del na cesti, in potem vozniki naletijo še na skupino kolesarjev, ki brezskrbno vozijo drug ob drugem, z balanco ob balanci, po dva v dolgi koloni. Po vsem voznem pasu jih je in še veselo čebljajo.

Kako naj jih prehitim, ne da bi ogrozil svoje in njihovo življenje? Ja, tako kot bi prehiteval traktor ali vlačilca. Drži, vendar kako voznika prepričati, da so kolesarji traktor? Če ste voznik in res ne veste, da so kolesarji enako kot traktor, potem morate še enkrat v šolo vožnje ali h kakemu drugemu strokovnjaku, ki skrbi za podstrešja in tisto, kar tam je ali ni spravljeno.

Prav tako bi morali na pregled podstrešja vsi ljubiteljski kolesarji, ki se še vedno vozijo vštric. Morda kje po svetu to gre, ponekod so skoraj dokazali, da je vožnja po dva v nekaterih primerih varnejša kot vožnja v razpotegnjeni skupini po eden, a pri nas pač ne. Še vedno smo na začetku. Smešno, v deželi, ki kakšen trenutek slovi po skoraj najboljših kolesarjih na svetu.
 

Kam je šla skrb?


Dolga leta sem vodil kolesarske skupinske vožnje. Potem me je popadla pretirana skrb, izmislili smo si, ravno poletovci, da se bomo vozili po šest kolesarjev drug za drugim, in če se nas bo na startu zbralo več, bomo pač organizirali več skupin po šest ali manj, nikakor pa ne po več. Pomembno je bilo le, da se vsi skupaj pofočkamo na startu in potem zberemo na cilju ter ob osvežilni pijači in jedači predebatiramo preživeto turo.

image
Nihče ni toliko pisal o varnosti kolesarjev kot ravno mi v Poletu. In če lahko govorim v svojem imenu, se mi včasih zdi, da moram priznati manjši poraz, saj ponekod ni nič bolje, kot je bilo pred recimo desetimi leti. FOTO: Jure Eržen


Vmes pa bomo maksimalno poskrbeli za varnost, za to, da ne bomo ovirali prometa, da se bomo držali cestnoprometnih predpisov. Nekaj časa sem mislil, da smo končno pokopali vožnje vštric, dva po dva, tako kot se vozijo profesionalci oz. registrirani kolesarji tekmovalci v klubih.

In – ni še tako, da bi lahko rekli, uspelo nam je. Ponekod nam je ... Zlasti, kjer ljudje komaj začenjajo s cestnim kolesarjenjem. Tam ni težav, v skupini se bolje počutijo bolj ob robu kot na sredini ceste. Imamo že precej kolesarskih druščin, ki se vozijo tako, a mnoga društva so se požvižgala na naš izum in še danes trdijo, da je vožnja vštric, dva po dva z balanco ob balanci, najbolj varna.

Še enkrat bom rekel in napisal: dragi moji kolesarji, če se tekmovalci vozijo vštric, jim je oproščeno, ker za njimi vozi trener v klubskem avtu in z lučjo, in oni se znajo voziti vštric, zavzamejo najmanj prostora na desnem pasu ceste in nikoli jih ni veliko.
Rekreativci, tudi če so tako dobri, da gredo na Vršič pod 42 minutami in letno prekolesarijo petnajst tisoč kilometrov, se ne znajo tako lepo voziti vštric in rekreativna društva so številčnejša in …

Če prevedem: tudi če ste zelo napredovali in se vam izpod zadnjega kolesa v hrib kadi in letijo naokoli vršiške kocke, se najverjetneje ne znate tako suvereno peljati v skupini, kot se vam zdi. Tega so vešči tisti, ki so trenirali kolesarstvo ali tekmovali.
Zelo bi bil vesel, če bi sprejeli, kaj želim povedati.

Ne bodite užaljeni, priznajte si, da niste vešči take vožnje. Če pa mislite, da ste, se prepričajte sami in enkrat svojo kolesarsko druščino spremljajte z avtom, vozite se za njimi in jih opazujte. Če imate lase in kocine na rokah, bodo ti stali pokonci brez viagre in v cilju boste najprej spili nekaj krepkega, potem pa še eno pivo povrh in vas bo nekdo odpeljal domov, doma pa se boste zahvalili bogu in ga hkrati vprašali: »Hvala ti, da med kolesarji ni več mrtvih.«

In ravno tu je srž mojega zapisa; če ni mrtvih, je potem vse ok, kajne? Zakaj bi nas skrbelo nekaj, kar je nevarno, ni pa tako nevarno, da bi o tem morali toliko besedičiti? Še najmanj zbijejo rekreativnih kolesarjev, največ umre mestnih, tistih, ki ne poznajo niti barv na semaforju, kaj šele, kaj pomeni enosmerna cesta, ulica.

Kolesarjenje v službo ali po opravkih je sijajno, a ne v Sloveniji – v mestih ni kolesarske infrastrukture, v glavah mestnih kolesarjev pa ni veliko drugega kot silna želja čim prej priti od točke A do B, ne glede na to, po kateri strani ceste, ne glede na pločnik, ne glede na pešce in ne glede na avtomobile. Prometni znaki in semaforji pa so tako ali tako za slabiče.
Mestno kolesarstvo je katastrofa, a tokrat pišemo o tem, da naj takšno ne bo rekreativno cestno bicikliranje. In, resnici na ljubo, ni.

Pa vendar: če očeladenih rekreativcev ni veliko med mrtvimi na asfaltu, je potem vsako razmišljanje o varnosti odveč?
Kje pa – vsako opozorilo je dobrodošlo. Varnost je mozaik, ki se gradi počasi.
 

Polet je opozarjal in še bo


Nihče ni toliko pisal o varnosti kolesarjev kot ravno mi v Poletu. In če lahko govorim v svojem imenu, se mi včasih zdi, da moram priznati manjši poraz, saj ponekod ni nič bolje, kot je bilo pred recimo desetimi leti. A naj ponovim: tisti, ki začenjajo, delajo na cesti manj zmede kot oni, ki rekreativno kolesarijo že desetletja.

image
In – ni še tako, da bi lahko rekli, uspelo nam je. Ponekod nam je ... Zlasti, kjer ljudje komaj začenjajo s cestnim kolesarjenjem. FOTO: Jure Eržen


Zdaj že nekaj časa govorimo o bumu rekreativnega kolesarjenja in vsakič znova govorimo o varnosti – in zdi se, da se novincev stvari kar primejo ...
Nismo edini, tudi drugi mediji se prav tako dotikajo te teme, največkrat v nekakšnih piarovskih člankih, s čimer seveda ni nič narobe, vendar je tega res premalo. Pred kratkim sem na družabnem omrežju opazil skupino herojskih kolesarjev, ki naj bi bili reklama za opozarjanje na varnost na cesti. V predstavitvenem spotu kolesarji šprintajo po vsej cesti, napihujejo mišice in vrtijo do ugriza v balanco – in ob tem opozarjajo, da vozniki niso sami na cesti, da so tu tudi kolesarji.

Najprej sem mislil, da gre za reklamo za dirko, ker sicer ne vem, zakaj tako hitro v ovinke in po ravnem, potem pa sem le opazil, da vse skupaj podpirajo tudi zveneča imena slovenskega športa in želijo, da bi se našlo sožitje med vozniki in kolesarji na asfaltu.

Žal prekrasen in vabljiv spot prikazuje prav to, kar voznike najbolj jezi; kolesarji po vsem voznem pasu vrtijo do nezavesti, ker so prepričani, da so sami na svetu in seveda tudi na vozišču. Vendar da, narejen je korak naprej k varnosti, tudi če je nespretno izpeljano, se pa vsaj govori o tem. Ne glede na pesniško svobodo posnetega ... Kaj še storiti, da bo skupinsko kolesarjenje v tem kolesarskem razcvetu brez meja malce bolj varno? Odgovor se zdi preprost. Odgovor, ki je pravzaprav nasvet. In ravno najbolj preproste stvari so tako nerazumljive, kajne?
 

Nasvet za varno vožnjo


Na start runde vas pride dvanajst, šestnajst, več kot dvajset. Tudi če vas je manj kot dvanajst in se vozite vštric po dva, je to šest parov, kar je odločno preveč za na cesto. In ko si pogledate to številčno druščino, željno dobrega kolesarjenja, kaj storiti? Samo nikar na cesto, prosim! To je preveč podobno ruski ruleti. Ne veš, kdaj bo počilo, si pa ves čas na dobri poti, da bo ...
In kaj zdaj?
Nič osebnega: razdelite se v skupinice, spet bom ponovil, razdelite se v skupinice po šest, drug za drugim, z varnostno razdaljo, in gremo. Ja, vem, hočete se dokazati pred vsemi zbranimi, ne samo pred petimi. Zakaj pa ste toliko trenirali? Torej v skupino šestih poleg sebe izberite tiste, s katerimi bi se radi pomerili. Če je takih več kot šest, se pod klancem počakajte in se potem udarite za zmago. Na klancu bo hitro prišlo do selekcije. Če niste tekmovalni, potem so skupine po šest in zapisani red v redu, kajne?

Če sklenem: za rekreativce vožnja po dva, z balanco ob balanci, res ni primerna. To velja tudi za amaterske kolesarje, ker imajo vedno vmes tudi kakega rekreativca.
Res je dobro vprašanje bogu, kako da nas več ne kolesari po nebesnih cestah …