Veliko življenja je še onkraj športa in rekreacije

Športna slava je hlapljiva, življenja pred »upokojenim« športnikom pa je še veliko. Vse je ekologija, vendar se mi tega še ne zavedamo.
Fotografija: Če mladenič ali mladenka želita postati specialista za igranje košarke, kolesarjenje, smučanje, tek ali kak drug šport, se nam zdi že kar samoumevno, da jima bo zmanjkovalo časa za šolo. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Če mladenič ali mladenka želita postati specialista za igranje košarke, kolesarjenje, smučanje, tek ali kak drug šport, se nam zdi že kar samoumevno, da jima bo zmanjkovalo časa za šolo. FOTO: Shutterstock

Pred veliko leti je v Sovjetski zvezi krožila naslednja športna zgodba. Favorit v skoku v višino na OI v Rimu 1960, Američan John Thomas, je pred igrami svoj svetovni rekord popravil za štiri centimetre, na tedaj neverjetnih 221 centimetrov. Njegov tekmec je bil sovjetski hladni bojevnik Valerij Brumel. Brumel je bil velik poznavalec skoka v višino, kar je bilo v skladu s sovjetskim modelom športnikovega razvoja.

O njem je napisal raziskavo, dolgo več sto strani. Ko so Thomasu omenili to epsko delo, je pripomnil: »Kako je mogoče, da nekdo toliko napiše o skoku v višino – jaz se samo zaletim in skočim čez letvico.«

Njegova opazka se je skozi železno zaveso precedila nazaj v Sovjetsko zvezo in Rusi so takoj vedeli, da Thomas na OI ne bo zmagal. Priznavali so mu bleščeč talent, a so presodili, da je bil njegov rekord rezultat naključja, in ne skrbno zasnovanega načrta. Thomasu sta pozneje olimpijske načrte prekrižala tako Robert Šavlakadze kot Valerij Brumel. Bil je šele tretji. V naslednjih letih je Brumel Amerikančev pravljični rekord postopno popravljal do 228 centimetrov, vsega skupaj kar za sedem centimetrov. Zmagal je tudi na OI v Tokiu leta 1964, kjer je Thomas osvojil srebrno medaljo. Na razmočenem peščenem zaletišču sta oba preskočila 218 centimetrov.
image_alt
Otroci in gibanje

Sporočila te zgodbe ne bi smeli spregledati. Učiti se, »nabirati« znanje, pomeni, da se razvijamo v miselno gibčnejše ljudi, bolj odzivne na vse okrog sebe, tudi na novo znanje. Znanje nas usposablja za preživetje v vedno bolj tekmovalnem svetu, vsakdanjem, poklicnem in športnem. Znanje ni katalogiziranje predmetov, ampak iskanje povezav v živem, neživem in vmesnem prostoru, zato da si ostrimo pogled na življenje in se naučimo odgovorno sodelovati v njem. V tem smislu je znanje ekologija sama: preučevanje odnosov med živimi bitji ter med njimi in neživo naravo.

Toda danes živimo v svetu, ki se ga je polastila leva možganska polobla, polobla ozko usmerjene pozornosti, polobla, ki meri, šteje, grabi (nadzira tudi desno roko!), označuje, manipulira in izganja drugo vrsto pozornosti, pozornost desne možganske poloble, ki je široko odprta v svet, ki ga razume kot preplet odnosov, ne seznam predmetov, in ki sprejema dejstvo, da so na svetu tudi stvari, ki jih ne bomo nikoli razumeli.
image_alt
Brezalkoholno pivo in šport in podobne stvari

Današnji svet je zaradi prevlade leve možganske poloble obupno razdrobljen. Stvari ne znamo več prepoznavati v tkivu, v katero so vsajene, v odnosih, vedemo se, kot da je svet mogoče razumeti šele, ko ga razstavimo na milijon drobcev. John Muir, škotski Američan, prvi, ki se je imenoval zagovornika narave, je dejal: »Ko se sklonim, da bi pobrali kar koli posamičnega, ugotovim, da je tisto zataknjeno ob vse drugo v vesolju.« Delitve, ki so del našega vsakdanjega življenja, so umetne, toda koristne, pomagajo nam, da se spoprijemamo s svetom, da ga obvladujemo, vendar jih ne bi smeli zamenjavati z resničnostjo. To pomeni tudi, da so stvari drugačne, ko so »zataknjene ob vse drugo«, kot tedaj, ko so iztrgane iz konteksta in osvetljene z našo pozornostjo. Kot da bi morali vzeti utripajoče srce iz telesa, ga odtrgali od arterij in ven, da bi lahko rekli: »Zdaj šele razumem, kaj je srce.«
Danes živimo v svetu, ki se ga je polastila leva možganska polobla, polobla ozko usmerjene pozornosti, polobla, ki meri, šteje, grabi (nadzira tudi desno roko!), ... FOTO: Shutterstock
Danes živimo v svetu, ki se ga je polastila leva možganska polobla, polobla ozko usmerjene pozornosti, polobla, ki meri, šteje, grabi (nadzira tudi desno roko!), ... FOTO: Shutterstock

Žrtev razdrobljenega sveta je tudi institucionalizirano izobraževanje. John Taylor Gatto, newyorški učitelj in trikratni prejemnik nagrade učitelj leta, je v začetku 90. let v članku Izpoved učitelja opisal, katerih sedem »predmetov« poučuje. O svojem učiteljevanju govori takole: »Usposobil sem se za učitelja angleškega jezika in literature, a tega dela sploh ne opravljam. Ne poučujem angleščine, poučujem šolanje.« Medtem ko poučevanje pomeni različne stvari na različnih krajih, je J. T. Gatto prepričan, da vse javne (vladne) šole družno poučujejo sedem predmetov, ki sestavljajo nacionalni kurikul. Zlasti zanimiv je prvi predmet.

»Prvi predmet, ki ga poučujem, je zmeda. Poučujem nepovezovanje vsega, poučujem ločenost vseh stvari. Poučujem preveč vsega: o orbitah planetov, o zakonu velikih števil, o suženjstvu, pridevnikih, poučujem tehnično risanje, ples, gimnastiko, zborovsko petje, sestankovanje, računalniške jezike, roditeljske sestanke, dneve za strokovno izpopolnjevanje šolskega osebja, standardizirane teste in ločevanje po starosti, kakršnega ni nikjer v zunanjem svetu.

Celo v najboljših šolah natančen pregled učnega načrta odkrije, kako pomanjkljivo je povezana snov. Na srečo otroci nimajo besed, s katerimi bi izrazili paniko in jezo, ki ju čutijo pri nenehnem nasilju nad naravnim redom in logičnim zaporedjem, ki jim ga prodajajo kot kakovostno izobrazbo. Izobraževalci vztrajajo pri ideji, da je šolo bolje zapustiti s polno torbo površnega žargona s področij, kot so ekonomija, sociologija in naravoslovje kot s pristnim navdušenjem.

Zdravorazumska človeška bitja ne iščejo nepovezanih dejstev, ampak smisel, izobraževanje pa je zbirka kod za predelavo surovih dejstev v smisel. Za krpanko šolskega kurikula in obsedenostjo z dejstvi in teorijami pa se skriva prastaro človekovo iskanje smisla.
image_alt
Več napora in manj čustev – telo postane en sam krč

Pomislite na vsa velika zaporedja naravnega učenja – hojo, govor, sledenje svetlobi od sončnega vzhoda do zahoda, opazovanje prastarih postopkov na kmetiji, v kovačnici, čevljarski delavnici, opazovanje, kako mama pripravlja pojedino. V vsaki od naštetih stvari so njeni posamezni deli uglašeni v popolno harmonijo in vsako dejanje je utemeljeno in osvetljuje tisto, kar je bilo in tisto, kar bo. Učna zaporedja v šoli niso taka, niti znotraj ene učne ure niti v okviru vsakodnevnega urnika. Zaporedja v šoli so nora in ne prenesejo skrbnega pregleda.

Poučujem torej nepovezanost vsega, neskončno fragmentacijo, nasprotje kohezije. Kar počnem, je bolj povezano s programiranjem televizijskega sporeda kot z urejeno shemo. V svetu, kjer je dom samo prikazen, ker sta oba starša v službi, ali ker se ljudje preveč selijo ali prevečkrat zamenjajo službo, ali ker so zaradi pretirane ambicioznosti vsi preveč zmedeni, da bi se drug z drugim povezovali kot družina, poučujem, kako sprejmite zmedenost kot usodo.«

Izdelali smo si umetni svet, kjer je vse nepovezano z vsem drugim, svet brez konteksta – samo spomnimo se prizorov urbanega kaosa – padlega avtocestnega viadukta v Genovi, ki teče nad bloki, v katerih prebivajo nesrečniki, ki so vsemu navkljub še vedno naravna bitja. Naselili smo se v dvorani zrcal, v kateri vse okrog sebe videvamo samo predmete, ki smo jih izdelali sami. V naravi nič več ne živimo, jo samo še »obiskujemo«: oddaljene kraje z letali, bližnje z avtomobili. V tako ustvarjenem antropocentričnem carstvu nadrobljenih predmetov in bliskovitih menjav krajev je težko odrasti v človeka, ki se iskreno sprašuje o smislu življenja in se ga trudi najti.
Celo v najboljših šolah natančen pregled učnega načrta odkrije, kako pomanjkljivo je povezana snov. FOTO: Chaz Davis/Shutterstock
Celo v najboljših šolah natančen pregled učnega načrta odkrije, kako pomanjkljivo je povezana snov. FOTO: Chaz Davis/Shutterstock
 

Iz praznega vodnjaka ne moreš črpati vode


Pred časom sem poslušal radijsko oddajo Sence adolescence. Pogovor je tekel o počitnicah, potovanjih, prostem času, branju nasploh in branju knjig. Ena od mladenk je na vprašanje, ali med počitnicami kaj bere, odgovorila nekako tako: »Jaz ful nerada berem … še tisto obvezno čtivo v šoli sem v glavnem daunloudala z interneta … ja, res, ful ne berem rada … zato sem se zdej odločila, da bom rajš eno knjigo sama napisala.« Ko bi rekla, da veliko bere in bo knjigo napisala zato, ker so vse druge zanič, bi jo poskušal razumeti. V nasprotju z osenčeno mladostnico je angleški renesančni dramatik Ben Johnson dejal, da mora zato, da napiše eno knjigo, prebrati celo knjižnico.

Sveta preproščina je lahko prikupna lastnost mladih, ampak če jo spremlja še neznansko hipertrofirana samopodoba, tako rekoč brezmadežna samozadovoljnost, začne prikupnost usihati in pred takim mladcem ali mladenko človek preprosto otrpne. Današnji hedonistični imperativ »Uživaj!« je sramotno znižal kriterije, ki naj bi določali kakovost življenja: Zato, da si srečen, je dovolj že samo, da uživaš. Tak pogled na smisel življenja je prefinjena šola pomehkuženosti, v katero enako navdušeno hodijo mladi in stari.

Dobro je vedeti, da so vsa velika dejanja pa tudi manj veličastne reči preplet narave in vzgoje za delo, talenta in prizadevanja. Pesnik se rodi IN naredi, je dejal Ben Johnson. Tudi športnik se rodi in naredi. Za svojo gensko sestavo nima nobenih zaslug, je pa odgovoren za tisto, kar bo naredil z darovi, ki mu jih je narava položila v zibelko – če seveda želi živeti polno, smiselno življenje. K ustvarjanju samega sebe sodijo urjenje, izobraževanje, branje, pisanje (vse našteto je odvisno od naše volje) in seveda tudi to, da napišeš knjigo, kot se je mimogrede odločilo dekle iz senc adolescence.
Njenim morebitnim bralcem želim, da bi vodnjak, iz katerega namerava črpati, vendarle najprej napolnila.
Ali je usodo sveta pametno polagati v roke ljudem, ki vedo praktično vse o skoraj ničemer? FOTO: Mike de Boodagoom/Shutterstock
Ali je usodo sveta pametno polagati v roke ljudem, ki vedo praktično vse o skoraj ničemer? FOTO: Mike de Boodagoom/Shutterstock

O samoljubju, nestrpnosti, potrpežljivosti, bližnjicah in vsakršni eroziji


Pogosto slišim, kako pomembno je, da človek ljubi samega sebe. Obstajajo menda že tudi tečaji, na katerih vas tega naučijo. Toda v 2000 let stari vsega spoštovanja vredni knjigi beremo: »Ljubi svojega bližnjega, kakor ljubiš samega sebe.« Za Kristusa človekova ljubezen do samega sebe očitno ni bila problem. Bolj ga je skrbela ljubezen do sočloveka.

V današnjem prenaseljenem svetu je velik dosežek že, če se med seboj samo prenašamo, če znamo drug z drugim potrpeti. Kant je imel še kako prav, ko je rekel, da iz skrivenčenega bruna človeštva še nikoli ni bila narejena nobena ravna stvar. Svetu bi dobro delo, če bi se človeštvo namesto z gospodarsko rastjo ukvarjalo z rastjo svoje duhovnosti. Tu zamujamo sijajno priložnost, da se med pojavnimi oblikami življenja uvrstimo med vrednejše. Ljubezen do samega sebe se rada sprevrže v samovšečnost in mehkužno občutljivost ter občutek ogroženosti, od katerega je samo še korak do nasilnosti.

Tako kot v vsakogaršnji tudi v športnikovi moralni shrambi ne bi smelo manjkati potrpežljivosti. Neštetim primerom dopinga botruje nestrpnost: športnik, tudi ljubiteljski, je že skoraj tam, manjka samo še pika na i, pa bo zmagal ali dosegel (osebni) rekord. Če je njegova shramba vrednot slabo založena z zdravo hrano, poseže po hitri – dopingu. Nestrpneži hodijo po bližnjicah. Ali ste opazili, kako je z bližnjicami v gorah? Resda so krajše od označenih poti, a je na njih erozija praviloma hujša. Dopinške bližnjice so označene z moralno erozijo, ki razjeda športnikov odnos do sebe, tekmecev in gledalcev. Potrpežljivost je v svetu bliskovitih komunikacij in hlepenja po hipnih senzacijah postala pičla hrana.

O tem, kako tečna je v resnici, govori zgodba Franka Dicka, nekdanjega direktorja britanskega atletskega moštva in trenerja svetovnega rekorderja v deseteroboju Daleyja Thompsona ter pozneje tudi teniškega prvaka Borisa Beckerja:
Po zmagi na evropskem pokalu v atletiki leta 1989, ko so Britanci prvič v zgodovini premagali do tedaj nepremagljivo moštvo Nemške demokratične republike, je Frank Dick govoril z novinarji. Ti so zahtevali zgodbo, saj se do tedaj Britanci niso zmagi v tem tekmovanju niti približali.

Spraševali so ga, kaj so tisto leto počeli drugače kot poprej. Odgovoril jim je, da leto 1989 ni bilo nič drugačno kot vsa 80. leta. Vendar novinarjev to ni zadovoljilo in so na vsak način hoteli slišati zgodbo. In Dick jim je povedal zgodbo o kitajskem bambusu. Ko ga posadiš, se prvo leto ne zgodi nič in nič se ne zgodi niti drugo, tretje in četrto leto. Niti enega samega zelenega poganjka ne opaziš. In vendar peto leto v borih šestih tednih bambus zraste skoraj 30 metrov visoko. Je tako visoko zrasel v šestih tednih ali v petih letih?
Lepo je, če se zavedamo dejstva, da so na svetu še stvari, ki za to, da dozorijo, zahtevajo tedne, mesece in leta.
Sveta preproščina je lahko prikupna lastnost mladih, ampak če jo spremlja še neznansko hipertrofirana samopodoba, tako rekoč brezmadežna samozadovoljnost, začne prikupnost usihati in pred takim mladcem ali mladenko človek preprosto otrpne. Mike de Boodagoom/Shutterstock
Sveta preproščina je lahko prikupna lastnost mladih, ampak če jo spremlja še neznansko hipertrofirana samopodoba, tako rekoč brezmadežna samozadovoljnost, začne prikupnost usihati in pred takim mladcem ali mladenko človek preprosto otrpne. Mike de Boodagoom/Shutterstock
 

Nekaj malega stresa za blagi ponos


Opažam, da stare resnice preradi nadomeščamo z novimi zmotami.
V srednjih šolah dijakom, ki se resneje ukvarjajo s športom, danes podeljujejo tako imenovane »statuse«. To največkrat pomeni, da si lahko sami izberejo dan, ko učitelji smejo preveriti njihovo znanje. Lahko se dogovorijo še za druge navidezne ugodnosti, na primer, da jih dan po nastopu na kakem tekmovanju ne sprašujejo. Navidezne zato, ker se izkaže, da posebni status omogoča odlašanje s pričetkom resnega sprotnega učenja, to pa v življenje normalnega dijaka vnaša nered.

Kot srednješolec sem vsak dan vsaj tri ure prebil na atletskem stadionu. Šport sem imel rad zaradi njega samega in drugih (vzornikov), nikakor ne zaradi sebe. Ko sem se v četrtem letniku gimnazije uvrstil v finale mladinskega atletskega pokala dvajsetmilijonske Jugoslavije, sem moral potovati na tekmovanje v Beograd. Tekmoval sem v soboto in nedeljo in osvojil dva naslova mladinskega državnega prvaka, v skoku v višino in teku na 110 metrov z ovirami. V nedeljo zvečer sem z nočnim vlakom iz Beograda odpotoval proti Zagrebu. Tam sem zjutraj presedel na avtobus in domov prispel dovolj zgodaj, da sem prišel k drugi ali tretji uri pouka.

V šoli me je profesor biologije, ki je večer poprej po radiu slišal, da sem postal dvakratni državni prvak, poklical pred tablo in preveril moje znanje. Dobil sem vtis, da tiplje, ali je šola moja prva »stvar« ali pač ne. Tako je bilo prav tedaj in je tudi zdaj. Danes bi rekli, da je preverjal eno od mojih identitet, identiteto dijaka, v katere škodo ni smela delovati moja druga identiteta, tj. identiteta mladega atleta. (Zgodbam o različnih identitetah ene in iste osebe sicer ne nasedam.) Najbolj nenavadno pri tem je bilo, da sva on in jaz menila, da je bilo preverjanje znanja v tistem trenutku nekaj povsem normalnega. To zgodbo sem včasih povedal dijakom, ki so menili, da jih šola tako bremeni, da za svoje zunajšolske dejavnosti potrebujejo take ali drugačne odpustke. Moja gimnazijska spričevala so bila vsej moji strasti do atletike navkljub odlična.

V dandanes precej pomehkuženem svetu meje takšnega stresa radi postavljamo prenizko. Človeku namreč dobro dene, če se od časa do časa sooči z izzivi, katerih premagovanje je vredno vsaj blagega ponosa. Zato moramo nekaj stresa vzeti v zakup kot homeopatsko zdravilo proti – stresu.
Lepo je, če se zavedamo dejstva, da so na svetu še stvari, ki za to, da dozorijo, zahtevajo tedne, mesece in leta. FOTO:  Ixu Foe/Shutterstock
Lepo je, če se zavedamo dejstva, da so na svetu še stvari, ki za to, da dozorijo, zahtevajo tedne, mesece in leta. FOTO:  Ixu Foe/Shutterstock

Ekologiji ne moremo ubežati


Pravzaprav govorim o specializaciji. Če mladenič ali mladenka želita postati specialista za igranje košarke, kolesarjenje, smučanje, tek ali kak drug šport, se nam zdi že kar samoumevno, da jima bo zmanjkovalo časa za šolo. Prezgodaj stopiti na pot specializacije, še zlasti športne, pa ni dobro. Športna slava je hlapljiva, življenja pred »upokojenim« športnikom pa je še veliko. In temu drugemu življenju je vredno že v mladosti postaviti široke temelje, kajti le iz teh se zgradba varno požene v višino. Antične piramide še vedno stojijo, obeliski pa že vsi ležijo v pesku. Današnja s človeštvom preobtežena Zemlja potrebuje ljudi duhovne širine in materialne skromnosti.

Drznem si reči, da bi taki ljudje laže ozdravili svet današnjih in bodočih tegob kot specialisti. To je tudi medvrstično sporočilo domislice, ki pravi, da je specialist človek, ki ve veliko o zelo malo. Ko se razvija, ve vedno več o vedno manj in končno ve praktično vse o skoraj ničemer. Ali je usodo sveta pametno polagati v roke ljudem, ki vedo praktično vse o skoraj ničemer? Jezikoslovec in neutrudni bojevnik za pravičnejši svet (a rebel without a pause – upornik brez premora), Noam Chomsky, je rekel, da svetu največ škode naredijo ekspertne skupine. Za prijaznejšo usodo planeta in vsega živega ter neživega na njem je bolj kot specialistično znanje maloštevilnih pomembno celostno znanje številnih. Primanjkuje ljudi, ki bi videli celotno tkivo sveta, ki bi se zavedali, da je res vse povezano z vsem. Primanjkuje ljudi s pristno ekološko držo.
 
***
Janez Penca 
Anglist in komparativist, upokojeni učitelj angleščine na tehniški gimnaziji, prevajalec, publicist, založnik svojih prevodov (zalozbapenca.si). Leta 1987 je izdal knjigo 30.000 korakov, prvi priročnik za treniranje rekreativnega in maratonskega teka v Sloveniji. Med leti 1996-2016 je urejal in izdajal ter prevajal in pisal za, lahko zapišemo, kultno poljudno-strokovno športno revijo Vrhunski dosežek ...

Komentarji: