Veslaška pustolovščina po Ljubljanici
Verjamem, da ima vsaka reka svojo dušo in duša Ljubljanice je duša zasanjane lepotice, ki je od nekdaj zaljubljena v prostrane ravnice Ljubljanskega Barja.
Odpri galerijo
Nebo v reki. FOTO: Polona Ponikvar
Nedelja je, zunaj je krasen poletni dan. Po več dneh nestanovitnega vremena, neviht in rahle ohladitve, se priležejo topli sončni žarki. Kam bi jo ucvrla danes? Spomniva se na kanu, ki ga prijatelj hrani pri veslaškem centru na Livadi, in odločitev hitro pade - odveslala bova do Podpeči.
Smukneva v avto, še prej v bližnjem baru spijeva kavico in že potiskava kanu iz garaže. Še dobro, da imava transportna kolesa, s pomočjo katerih kanu prepeljeva do reke in ga spretno zaneseva na rečno gladino. S seboj imava spakirano sadje, špagete, kruh in vodo, če naju sredi reke popade lakota. Kanu je velik cca 4m, je stabilen in čvrst.
Kljub temu po nekaj zaveslajih hitro ugotoviva, da bi nama kakšen smernik še kako dobro prišel. Po nekaj metrih le ujameva ritem, pri čemer sedim spredaj in izmenično veslam, Tilen pa zadaj korigira smer in daje dodatno hitrost. Namesto vesel z enojno lopatico, sva raje vzela tista z dvojno lopatico in v uigranem ritmu kmalu doseževa hitrost tudi do 8km/h.
Ura je približno 12, sonce je v zenitu, barve dreves, rastja na brežini, reke in neba so tako intenzivne, da ne morem nehati slikati, zato ves čas posegam po fotoaparatu, da mi kakšen detajl ne uide. Od kajak-kanu kluba do avtocestnega mostu naju spremlja neprijeten vonj kanalizacije, ki se po nekaj sto metrih razblini in vstopiva v popolnoma nov svet. Tudi čolnov, veslačev, suparjev in turističnih ladjic ni več.
Ostaneva sama sredi reke, obdana z živo zeleno poraščeno brežino, vrbami in hrasti, ki se sklanjajo k reki, kot bi se hoteli odžejati. Gladina reke je mirna, čeprav veslala gorvodno, torej proti toku reke, se ne naprezava. Reka lenobno potuje, kar je po Valvasorjevih pričevanjih povzel tudi I. Vrhovec: »Ljubljanica je vedno polna ladij; vozi pa se po njej gori ravno tako zlahka, kakor doli, to pa ne samo zato, ker se vesla, ampak ker leze ta reka tako počasi, da skoraj opaziti ni, ali stoji ali teče.«
Tako mirna kot je reka sva tudi midva in uživava v tišini in pestri rečni pokrajini, kjer se nama kot skrivni zakladi odpirajo skrivni kotički rečnega življa in pokrajine, med drugim gnezda zelenonoge tukalice, številne lovske preže in hišice na drevesih, pa majhni, ljubki pomoli z lestvami, ki nudijo prostor za kratek oddih in malico.
Biotoška raznovrstnost Ljubljanice
Številni kanali in pritoki prispevajo k še večji pestrosti flore in favne, saj ob izlivu v Ljubljanico prebivajo številni paglavci, ki živahno migetajo v velikih formacijah alg in rečnega rastlinja, tam nutrije radovedno raziskujejo, kolonije divjih rac - mlakaric se glasno pomenkujejo med seboj, v krošnjah dreves pa odmeva petje raznoterih ptic. Srečala sva celo velikega škurha, ki velja za največjo evropsko ptico iz reda pobrežnikov in spada med najbolj ogrožene ptice, v Sloveniji pa stalno gnezdi le na Ljubljanskem barju.
Presenetila sva ga v grmu in sprva se mu nisva zdela potencialna grožnja, ko pa sva se mu približala, je lenobno zamenjal grm za tistega na nasprotni strani brega. Velik je dobra pol metra, ima dolge noge, progasto sivorjavo perje in dolg, navzdol zakrivljen kljun. Naletela vsa tudi na goske in številno labodjo družino. Ptice na vodi so videti presenečene nad človeškim obiskovalcem in res se zdi, kot da imajo svoj rečni raj povsem zase.
Ob tej veseli druščini ni presenetljivo, da območje Ljubljanskega barja velja za krajinski park, tok reke Ljubljanice od Vrhnike do Ljubljane pa spada pod območje Natura 2000. Na Ljubljanskem barju je prav tako doslej dokumentiranih več kot 70 arheoloških najdb plovil in vesel iz različnih obdobij med prazgodovino in novim vekom, zato je reka Ljubljanica od leta 2003 zaščitena kot kulturni spomenik.
Po dobi uri in pol veslanja se ustaviva na enem od pomolov in si privoščiva okrepčitev. Vesela sva, da nama ni treba laziti na breg po spolzkem mulju, kjer se ti noga ob rahlem dotiku z bregom globoko ugrezne in mulj poje vse stopalo z natikačem vred. Muljaste sipine, značilne za plitve obrežne dele Ljubljanice, so mestoma tako strme in prepletene z gostim rastjem, da je dostop na breg skorajda nemogoč. Že v preteklosti je bilo reko težko prečkati s konjem, zato si moral uporabiti čoln ali drugo plovilo, da si prispel na nasprotni breg, oddaljen le slab lučaj.
Globina struge Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano tudi v preteklosti nikjer ni bila nižja od treh metrov, kar je onemogočalo bredenje reke. Brežina je bogato in divje zaraščena, reka pa je polna podrtih dreves, katerih debla so oblikovala naravne mostove in tako ustvarila nova domovanja rečnemu prebivalstvu. Zbaševa vsak po eno beljakovinsko ploščico in kljub zaščiti proti komarjem, naju je flota tigrastih komarjev tako zelo vesela, da morava v bran poskakovati in poplesavati, če se želiva izogniti krvavi pojedini. Hitro skočiva v kanu in že spet veselo veslala naprej.
Zdaj plujeva že vzdolž Črne vas, kar pomeni, da sva vstopila v barjanski del Ljubljanice in v daljavi vidiva križ najmanjše Plečnikove cerkve, cerkve sv. Mihaela. Cerkev je bila zaradi skromnih finančnih sredstev krajanov zgrajena iz osnovnih materialov, kamna, lesa in opeke, kar ji daje preprost videz, a hkrati poseben pečat. Posebnost cerkve je tudi ta, da je bogoslužni prostor dvignjen nad pritličje, s čimer ga je Plečnik zaščitil pred morebitnimi poplavami. Dostop do cerkvene ladje omogočajo stopnice v obliki mostu, s čimer se zgradba lepo zliva z močvirnato pokrajino.
Za gradnjo cerkve je bilo po¬trebno pod temelje zabiti 347 hrastovih pilotov, saj so močvirnata barjanska tla slabo nosilna, na te pilote pa so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnoma zaupal betonu, rekoč: »Boga pa vendar ne gre goljufati z betonom.« Gradbeni kamen so vozili iz podpeškega kamnoloma s čolni po Ljubljanici, prav tako so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne.
Naravno vijugasto pot Ljubljanice po Barju so sprva spremenili Rimljani, ko so njeno strugo za nekaj sto metrov premaknili k Podpeči, saj so potrebovali hitrejšo prometno povezavo od Podpeškega kamnoloma do gradbišč Emone. Pozneje pa se je njena podoba, s tem pa tudi celotno Barje, spremenila pod vladavino Marije Terezije, ko se začnejo velika osuševalna dela in gradnja Gruberjevega kanala (1772-1780), s katerim so poskušali izboljšati poplavno varnost Ljubljane hkrati pa narediti Ljubljansko barje primerno za kmetovanje in življenje.
O silnih poplavah na tem območju je pisal že Valvasor: »Ob povodnjih nastane med Ljubljano in Vrhniko veliko jezero, ki se razteza dve ali še več milj na dolgo in široko, tako da ni videti drugega kot le nekaj dreves, ki mole iz njega.« (J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689). Prule so dolgo veljale za močvaro in šele v 19. stoletju postale primerne za bivanje, ko so ta predel dovolj osušili.
Ljubljanica je od nekdaj veljala za živahno transportno žilo, kar ni nič nenavadnega, saj so bila mesta od nekdaj neločljivo povezana z rekami, ob katerih so nastala. Že pred Rimljani so se mostiščarji po Barju prevažali v drevakih, da pa so po reki pluli tudi v večjih plovilih, dokazuje najdba kar 30 metrov dolge in okoli 4 m široke rimske tovorne ladje najdene v Črni vasi.
Valvasor je zapisal: »Ljubljanica nosi veliko ladij in vsake vrste blago, táko, ki prihaja iz Italije, in táko, ki je namenjeno tja. Vozijo tako ponoči ko podnevi ne le z majhnimi, temveč tudi z velikimi ladjami. Male ladje so narejene iz enega samega drevesa, imajo pa lesene strehe, da se dá ponoči lepo mirno pod njimi spati (zakaj v malih se navadno vozi ponoči) in pri dežju suh ostati. Tako se tudi pozimi sedi pod njimi precèj na toplem. Velike ladje stešejo iz mnogih dreves; nosijo nad tri sto stotov.«
V 17. stol. se je rečni promet razširil tudi na prevoz potnikov za zabavo, med drugim se je leta 1660 odvila slavnostna povorka v čast cesarju Leopoldu I., leta 1702 pa je Filharmonično društvo na Ljubljanici organiziralo svojo prvo veselico, leta 1810 pa je povorka zaplula tudi v čast Napoleonove poroke. Ljubljanica je veljala za pomembno prometno pot vse do dokončanja cestne, kasneje pa še železniške povezave med Dunajem in Trstom.
Danes je tovorni promet na Ljubljanici prepovedan, se pa poleg obstoječih turističnih linij letos septembra poskusno uvaja redna prevozna linja LPP na Ljubljanici. Ladjica bo vozila od Žitnega mosta do Livade in nazaj, s predvidenimi vstopno-izstopnimi točkami pri Žitnem mostu, Mesarskem mostu, Dvornem trgu, Trnovskem pristanu pri pritoku Gradaščice in Trnovskem pristanu pod Prulskim mostom ter Livadi.
Počasi napredujeva in na obeh straneh Ljubljanice, predvsem na strani Črne vasi naju spremljajo majhne piknik hišice z urejenim dostopom do reke in lično urejenimi terasami z vrtno garnituro, kamor bi se najraje povabil na kozarček in grižljaj nedeljske pojedine. Ves čas naju prav tako spremljajo z dreves improvizirane viseče gugalnice, kar pomeni, da se v tem delu Ljubljanice ljudje z veseljem kopajo.
Tudi naju je reka s svojo svežino ves čas mamila. Videti je, da ima reka na tem območju res manj odplak. Župan Zoran Jankovič, ki Ljubljančanom že od leta 2006 obljublja, da se bo v Ljubljanici moč okopati tudi v središču mesta - kar naj bi se zgodilo že daljnega leta 2012 in v dokaz naj bi tudi sam skočil vanjo - še vedno ni docela izpolnil svoje obljube. Danes je kemijsko stanje v Ljubljanici sicer dobro, tudi mikrobiološka neoporečnost je po izgradnji manjkajoče kanalizacije na območju Rakove Jelše boljša, a vsebnost bakterij enterokoki in Escherichia coli v Ljubljanici je še vedno nad dovoljeno mejo, zato je kopanje v Ljubljanici zaenkrat še odsvetovano.
Zanimivo pa je, da kopanja v Ljubljanici nekoč ni preprečevalo njeno onesnaženje, temveč odlok, ki je želel preprečiti "pohujšanje" ob mestni reki, saj se je povečalo število golih kopalcev, ki svoje golote niso skrivali niti podnevi. Tako je konec 18. stoletja veljala splošna prepoved kopanja v Ljubljanici. Kljub temu, da je danes kopanje v Ljubljanici odsvetovano, sva ob najini vrnitvi opazila zagrizenega plavalca, ki je kravlal vzdolž Kajak-kanu kluba Livada in pri tem očitno neizmerno užival.
Priznam, da tudi meni voda od Plečnikove cerkve do Podpeči ni dajala vtisa onesnažene reke, prav nasprotno. Lahko bi jo primerjala s katerokoli drugo reko, kot so Kolpa, Krka, Zrmanja, ki nudijo pobeg stran od urbanega vrveža in se vanje ne zlivajo strupene kanalizacijske odplake. Reka je polna živali - ob Ljubljanici namreč gnezdi več kot sto vrst ptic, v vodi pa živi več kot 40 vrst rib - krasijo jo mogočni hrasti, bukve, vrbe, katerih sveža senca še polepša poletno veslaško doživetje. Vonj gozda, reke, podrastja je tako intenzivno in pristno, da se počutiva kot v rečni džungli.
Kanu dosledno reže gladino, midva pa sva že neučakana in se veseliva prihoda na cilj v Podpeč. Veslava že dve uri in pol in ko že v drugo pred nama zbeži labod ter razpre svoja široka krila, ki zaradi oddaljenosti optično izgledajo enako široka kot struga Ljubljanice, ter elegantno izgine v horizont, se pred nama odpre prekrasen pogled na Podpeški most, nad katerim se dviguje hrib Šentan, priljubljena razgledna točka s cerkvijo Sv. Ane na vrhu.
Z žabje perspektive se dobro vidi, kako spretno in harmonično so arhitekti zasnovali nov most, ki se s svojimi polkrožnimi loki krasno dopolnjuje z mehko zaobljenostjo hriba Šentan v ozadju. Res čudovit pogled! Nov most iz jeklene konstrukcije stoji na pilotih zasajenih do 40m globoko in je nadomestil star armirano betonski most, ki je bil zgrajen pred drugo svetovno vojno, leta 1937. Tik ob mostu se nahaja priljubljeno gostišče z majhno letalsko stezo, ob kateri je razstavljen staro jugoslovansko letalo in od koder vzletajo še danes. Spijeva radler in se pogrejeva na toplem poletnem soncu. V tem času se s pomola ob gostišču odpravi kar nekaj kajakašev na krajšo turo.
Ura je že tri, nazaj pa potrebujva prav tako dve uri in pol, zato se kar pogumno odpraviva. Od veslanja že rahlo čutiva utrujenost rok, a tokrat veslala s tokom, čeprav razlike ne občutiva in takole čez palec izračunava, da nama bo reka s svojim lahnim padcem privarčevala za cca 600 m veslanja.
Nove moči in motivacije nama vlijejo tudi veslači, ki sredi treninga tiho, a bliskovito švigajo mimo naju, tišino zmotijo le trenerjeva navodila, ki vzdolž veslačev brni v lahnem čolniču. Na bregu se proti večeru že zbirajo ribiči, reka ob zahajajočem soncu dobi nove, umirjene barve, lastniki hiš ob reki se zbirajo na svojih pomolih-terasah in zrejo v oranžni horizont. Zaznava hlad bližajočega se večera in vlago, ki hladi najina oblačila.
Zdi se, da je se je tudi reka umirila. Občutim globljo povezanost z reko mojega mesta, reko sedmerih imen, ki se od svojega prvega izvira pod Snežnikom imenuje najprej Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri Vrhniki ne privre na plano kot Ljubljanica. Od izvira v bližini Vrhnike do izliva v Savo Ljubljanica preteče 41 km dolgo pot, globoka je od 3 do 5m, široka pa do 25 m.
Na poti sicer nisva srečala povodnega moža, ne Valvasorjevega »rečnega strahu«, ki naj bi živel v Ljubljanici. Verjamem pa, da ima vsaka reka svojo dušo in duša Ljubljanice je duša zasanjane lepotice, ki je od nekdaj zaljubljena v prostrane in močvirnate ravnice Ljubljanskega Barja.
***
Polona Ponikvar, rekreativka, fotografinja, zvesta Poletova bralka.
Preberite še:
Zakladi Blejskega jezera
Zakladi Blejskega jezera
Smukneva v avto, še prej v bližnjem baru spijeva kavico in že potiskava kanu iz garaže. Še dobro, da imava transportna kolesa, s pomočjo katerih kanu prepeljeva do reke in ga spretno zaneseva na rečno gladino. S seboj imava spakirano sadje, špagete, kruh in vodo, če naju sredi reke popade lakota. Kanu je velik cca 4m, je stabilen in čvrst.
Kljub temu po nekaj zaveslajih hitro ugotoviva, da bi nama kakšen smernik še kako dobro prišel. Po nekaj metrih le ujameva ritem, pri čemer sedim spredaj in izmenično veslam, Tilen pa zadaj korigira smer in daje dodatno hitrost. Namesto vesel z enojno lopatico, sva raje vzela tista z dvojno lopatico in v uigranem ritmu kmalu doseževa hitrost tudi do 8km/h.
Ljubljanica - počasna reka z živahnimi prebivalci
Ura je približno 12, sonce je v zenitu, barve dreves, rastja na brežini, reke in neba so tako intenzivne, da ne morem nehati slikati, zato ves čas posegam po fotoaparatu, da mi kakšen detajl ne uide. Od kajak-kanu kluba do avtocestnega mostu naju spremlja neprijeten vonj kanalizacije, ki se po nekaj sto metrih razblini in vstopiva v popolnoma nov svet. Tudi čolnov, veslačev, suparjev in turističnih ladjic ni več.
Ostaneva sama sredi reke, obdana z živo zeleno poraščeno brežino, vrbami in hrasti, ki se sklanjajo k reki, kot bi se hoteli odžejati. Gladina reke je mirna, čeprav veslala gorvodno, torej proti toku reke, se ne naprezava. Reka lenobno potuje, kar je po Valvasorjevih pričevanjih povzel tudi I. Vrhovec: »Ljubljanica je vedno polna ladij; vozi pa se po njej gori ravno tako zlahka, kakor doli, to pa ne samo zato, ker se vesla, ampak ker leze ta reka tako počasi, da skoraj opaziti ni, ali stoji ali teče.«
Tako mirna kot je reka sva tudi midva in uživava v tišini in pestri rečni pokrajini, kjer se nama kot skrivni zakladi odpirajo skrivni kotički rečnega življa in pokrajine, med drugim gnezda zelenonoge tukalice, številne lovske preže in hišice na drevesih, pa majhni, ljubki pomoli z lestvami, ki nudijo prostor za kratek oddih in malico.
Odsev. FOTO: Polona Ponikvar
Biotoška raznovrstnost Ljubljanice
Številni kanali in pritoki prispevajo k še večji pestrosti flore in favne, saj ob izlivu v Ljubljanico prebivajo številni paglavci, ki živahno migetajo v velikih formacijah alg in rečnega rastlinja, tam nutrije radovedno raziskujejo, kolonije divjih rac - mlakaric se glasno pomenkujejo med seboj, v krošnjah dreves pa odmeva petje raznoterih ptic. Srečala sva celo velikega škurha, ki velja za največjo evropsko ptico iz reda pobrežnikov in spada med najbolj ogrožene ptice, v Sloveniji pa stalno gnezdi le na Ljubljanskem barju.
Presenetila sva ga v grmu in sprva se mu nisva zdela potencialna grožnja, ko pa sva se mu približala, je lenobno zamenjal grm za tistega na nasprotni strani brega. Velik je dobra pol metra, ima dolge noge, progasto sivorjavo perje in dolg, navzdol zakrivljen kljun. Naletela vsa tudi na goske in številno labodjo družino. Ptice na vodi so videti presenečene nad človeškim obiskovalcem in res se zdi, kot da imajo svoj rečni raj povsem zase.
Ob tej veseli druščini ni presenetljivo, da območje Ljubljanskega barja velja za krajinski park, tok reke Ljubljanice od Vrhnike do Ljubljane pa spada pod območje Natura 2000. Na Ljubljanskem barju je prav tako doslej dokumentiranih več kot 70 arheoloških najdb plovil in vesel iz različnih obdobij med prazgodovino in novim vekom, zato je reka Ljubljanica od leta 2003 zaščitena kot kulturni spomenik.
Neprehodnost Ljubljanice
Po dobi uri in pol veslanja se ustaviva na enem od pomolov in si privoščiva okrepčitev. Vesela sva, da nama ni treba laziti na breg po spolzkem mulju, kjer se ti noga ob rahlem dotiku z bregom globoko ugrezne in mulj poje vse stopalo z natikačem vred. Muljaste sipine, značilne za plitve obrežne dele Ljubljanice, so mestoma tako strme in prepletene z gostim rastjem, da je dostop na breg skorajda nemogoč. Že v preteklosti je bilo reko težko prečkati s konjem, zato si moral uporabiti čoln ali drugo plovilo, da si prispel na nasprotni breg, oddaljen le slab lučaj.
Globina struge Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano tudi v preteklosti nikjer ni bila nižja od treh metrov, kar je onemogočalo bredenje reke. Brežina je bogato in divje zaraščena, reka pa je polna podrtih dreves, katerih debla so oblikovala naravne mostove in tako ustvarila nova domovanja rečnemu prebivalstvu. Zbaševa vsak po eno beljakovinsko ploščico in kljub zaščiti proti komarjem, naju je flota tigrastih komarjev tako zelo vesela, da morava v bran poskakovati in poplesavati, če se želiva izogniti krvavi pojedini. Hitro skočiva v kanu in že spet veselo veslala naprej.
Preža. FOTO: Polona Ponikvar
Večna ljubimca Ljubljanica in Barje
Zdaj plujeva že vzdolž Črne vas, kar pomeni, da sva vstopila v barjanski del Ljubljanice in v daljavi vidiva križ najmanjše Plečnikove cerkve, cerkve sv. Mihaela. Cerkev je bila zaradi skromnih finančnih sredstev krajanov zgrajena iz osnovnih materialov, kamna, lesa in opeke, kar ji daje preprost videz, a hkrati poseben pečat. Posebnost cerkve je tudi ta, da je bogoslužni prostor dvignjen nad pritličje, s čimer ga je Plečnik zaščitil pred morebitnimi poplavami. Dostop do cerkvene ladje omogočajo stopnice v obliki mostu, s čimer se zgradba lepo zliva z močvirnato pokrajino.
Za gradnjo cerkve je bilo po¬trebno pod temelje zabiti 347 hrastovih pilotov, saj so močvirnata barjanska tla slabo nosilna, na te pilote pa so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnoma zaupal betonu, rekoč: »Boga pa vendar ne gre goljufati z betonom.« Gradbeni kamen so vozili iz podpeškega kamnoloma s čolni po Ljubljanici, prav tako so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne.
Naravno vijugasto pot Ljubljanice po Barju so sprva spremenili Rimljani, ko so njeno strugo za nekaj sto metrov premaknili k Podpeči, saj so potrebovali hitrejšo prometno povezavo od Podpeškega kamnoloma do gradbišč Emone. Pozneje pa se je njena podoba, s tem pa tudi celotno Barje, spremenila pod vladavino Marije Terezije, ko se začnejo velika osuševalna dela in gradnja Gruberjevega kanala (1772-1780), s katerim so poskušali izboljšati poplavno varnost Ljubljane hkrati pa narediti Ljubljansko barje primerno za kmetovanje in življenje.
O silnih poplavah na tem območju je pisal že Valvasor: »Ob povodnjih nastane med Ljubljano in Vrhniko veliko jezero, ki se razteza dve ali še več milj na dolgo in široko, tako da ni videti drugega kot le nekaj dreves, ki mole iz njega.« (J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689). Prule so dolgo veljale za močvaro in šele v 19. stoletju postale primerne za bivanje, ko so ta predel dovolj osušili.
Transportna reka
Ljubljanica je od nekdaj veljala za živahno transportno žilo, kar ni nič nenavadnega, saj so bila mesta od nekdaj neločljivo povezana z rekami, ob katerih so nastala. Že pred Rimljani so se mostiščarji po Barju prevažali v drevakih, da pa so po reki pluli tudi v večjih plovilih, dokazuje najdba kar 30 metrov dolge in okoli 4 m široke rimske tovorne ladje najdene v Črni vasi.
Kanu. FOTO: Polona Ponikvar
Valvasor je zapisal: »Ljubljanica nosi veliko ladij in vsake vrste blago, táko, ki prihaja iz Italije, in táko, ki je namenjeno tja. Vozijo tako ponoči ko podnevi ne le z majhnimi, temveč tudi z velikimi ladjami. Male ladje so narejene iz enega samega drevesa, imajo pa lesene strehe, da se dá ponoči lepo mirno pod njimi spati (zakaj v malih se navadno vozi ponoči) in pri dežju suh ostati. Tako se tudi pozimi sedi pod njimi precèj na toplem. Velike ladje stešejo iz mnogih dreves; nosijo nad tri sto stotov.«
V 17. stol. se je rečni promet razširil tudi na prevoz potnikov za zabavo, med drugim se je leta 1660 odvila slavnostna povorka v čast cesarju Leopoldu I., leta 1702 pa je Filharmonično društvo na Ljubljanici organiziralo svojo prvo veselico, leta 1810 pa je povorka zaplula tudi v čast Napoleonove poroke. Ljubljanica je veljala za pomembno prometno pot vse do dokončanja cestne, kasneje pa še železniške povezave med Dunajem in Trstom.
Danes je tovorni promet na Ljubljanici prepovedan, se pa poleg obstoječih turističnih linij letos septembra poskusno uvaja redna prevozna linja LPP na Ljubljanici. Ladjica bo vozila od Žitnega mosta do Livade in nazaj, s predvidenimi vstopno-izstopnimi točkami pri Žitnem mostu, Mesarskem mostu, Dvornem trgu, Trnovskem pristanu pri pritoku Gradaščice in Trnovskem pristanu pod Prulskim mostom ter Livadi.
Ljubljanica kmalu spet kopalna reka?
Počasi napredujeva in na obeh straneh Ljubljanice, predvsem na strani Črne vasi naju spremljajo majhne piknik hišice z urejenim dostopom do reke in lično urejenimi terasami z vrtno garnituro, kamor bi se najraje povabil na kozarček in grižljaj nedeljske pojedine. Ves čas naju prav tako spremljajo z dreves improvizirane viseče gugalnice, kar pomeni, da se v tem delu Ljubljanice ljudje z veseljem kopajo.
Tudi naju je reka s svojo svežino ves čas mamila. Videti je, da ima reka na tem območju res manj odplak. Župan Zoran Jankovič, ki Ljubljančanom že od leta 2006 obljublja, da se bo v Ljubljanici moč okopati tudi v središču mesta - kar naj bi se zgodilo že daljnega leta 2012 in v dokaz naj bi tudi sam skočil vanjo - še vedno ni docela izpolnil svoje obljube. Danes je kemijsko stanje v Ljubljanici sicer dobro, tudi mikrobiološka neoporečnost je po izgradnji manjkajoče kanalizacije na območju Rakove Jelše boljša, a vsebnost bakterij enterokoki in Escherichia coli v Ljubljanici je še vedno nad dovoljeno mejo, zato je kopanje v Ljubljanici zaenkrat še odsvetovano.
Potopljen čoln. FOTO: Polona Ponikvar
Zanimivo pa je, da kopanja v Ljubljanici nekoč ni preprečevalo njeno onesnaženje, temveč odlok, ki je želel preprečiti "pohujšanje" ob mestni reki, saj se je povečalo število golih kopalcev, ki svoje golote niso skrivali niti podnevi. Tako je konec 18. stoletja veljala splošna prepoved kopanja v Ljubljanici. Kljub temu, da je danes kopanje v Ljubljanici odsvetovano, sva ob najini vrnitvi opazila zagrizenega plavalca, ki je kravlal vzdolž Kajak-kanu kluba Livada in pri tem očitno neizmerno užival.
Priznam, da tudi meni voda od Plečnikove cerkve do Podpeči ni dajala vtisa onesnažene reke, prav nasprotno. Lahko bi jo primerjala s katerokoli drugo reko, kot so Kolpa, Krka, Zrmanja, ki nudijo pobeg stran od urbanega vrveža in se vanje ne zlivajo strupene kanalizacijske odplake. Reka je polna živali - ob Ljubljanici namreč gnezdi več kot sto vrst ptic, v vodi pa živi več kot 40 vrst rib - krasijo jo mogočni hrasti, bukve, vrbe, katerih sveža senca še polepša poletno veslaško doživetje. Vonj gozda, reke, podrastja je tako intenzivno in pristno, da se počutiva kot v rečni džungli.
Končno Podpeški most!
Kanu dosledno reže gladino, midva pa sva že neučakana in se veseliva prihoda na cilj v Podpeč. Veslava že dve uri in pol in ko že v drugo pred nama zbeži labod ter razpre svoja široka krila, ki zaradi oddaljenosti optično izgledajo enako široka kot struga Ljubljanice, ter elegantno izgine v horizont, se pred nama odpre prekrasen pogled na Podpeški most, nad katerim se dviguje hrib Šentan, priljubljena razgledna točka s cerkvijo Sv. Ane na vrhu.
Z žabje perspektive se dobro vidi, kako spretno in harmonično so arhitekti zasnovali nov most, ki se s svojimi polkrožnimi loki krasno dopolnjuje z mehko zaobljenostjo hriba Šentan v ozadju. Res čudovit pogled! Nov most iz jeklene konstrukcije stoji na pilotih zasajenih do 40m globoko in je nadomestil star armirano betonski most, ki je bil zgrajen pred drugo svetovno vojno, leta 1937. Tik ob mostu se nahaja priljubljeno gostišče z majhno letalsko stezo, ob kateri je razstavljen staro jugoslovansko letalo in od koder vzletajo še danes. Spijeva radler in se pogrejeva na toplem poletnem soncu. V tem času se s pomola ob gostišču odpravi kar nekaj kajakašev na krajšo turo.
Most v Podpeči. FOTO: Polona Ponikvar
Vrnitev v mestni pristan
Ura je že tri, nazaj pa potrebujva prav tako dve uri in pol, zato se kar pogumno odpraviva. Od veslanja že rahlo čutiva utrujenost rok, a tokrat veslala s tokom, čeprav razlike ne občutiva in takole čez palec izračunava, da nama bo reka s svojim lahnim padcem privarčevala za cca 600 m veslanja.
Nove moči in motivacije nama vlijejo tudi veslači, ki sredi treninga tiho, a bliskovito švigajo mimo naju, tišino zmotijo le trenerjeva navodila, ki vzdolž veslačev brni v lahnem čolniču. Na bregu se proti večeru že zbirajo ribiči, reka ob zahajajočem soncu dobi nove, umirjene barve, lastniki hiš ob reki se zbirajo na svojih pomolih-terasah in zrejo v oranžni horizont. Zaznava hlad bližajočega se večera in vlago, ki hladi najina oblačila.
Zdi se, da je se je tudi reka umirila. Občutim globljo povezanost z reko mojega mesta, reko sedmerih imen, ki se od svojega prvega izvira pod Snežnikom imenuje najprej Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri Vrhniki ne privre na plano kot Ljubljanica. Od izvira v bližini Vrhnike do izliva v Savo Ljubljanica preteče 41 km dolgo pot, globoka je od 3 do 5m, široka pa do 25 m.
Na poti sicer nisva srečala povodnega moža, ne Valvasorjevega »rečnega strahu«, ki naj bi živel v Ljubljanici. Verjamem pa, da ima vsaka reka svojo dušo in duša Ljubljanice je duša zasanjane lepotice, ki je od nekdaj zaljubljena v prostrane in močvirnate ravnice Ljubljanskega Barja.
***
Polona Ponikvar, rekreativka, fotografinja, zvesta Poletova bralka.
