Vloga homo sapiensa z nitko

Upal sem, da bodo ljudje uporabljali športno znanje, ki je bilo ves ta čas na voljo, in svoje preznojeno početje osmislili tako, da bodo gibalno čim bolj uspešni, in predvideval sem tudi, da jih bo tako početje popolnoma potegnilo vase. Zdelo se mi je, da bo za marsikoga nastop na Ljubljanskem maratonu izpolnitev življenjske želje, ki se je ni upal izreči na glas, in da bo maraton Franja dirka leta za tiste, ki vadijo sistematično in imajo v glavi predvsem vedno in vedno nižjo, v času izraženo številko na Franjinih razdaljah.

Zdelo se mi je, da bodo organizirane športne skupine in športni tabori, ki prinašajo novo znanje, postali prevladujoča oblika v rekreaciji.

Prepričan sem bil, da bodo sčasoma razvoj športne rekreacije v družinah prevzele ženske in da bo to prineslo skupna družinska početja, kot jih doslej ni bilo.

Upal sem, da se bo zgodilo v rekreaciji tisto, kar nam je uspelo narediti v Poletu, ko je bil brez dodatka O2, splošna revija z zelo obsežnim delom, namenjenim rekreativcem. Namreč da se bodo tisti, ki jih je nekoč zanimala zgolj rekreacija, začeli zanimati tudi za nešportne vsebine v reviji; in narobe, da bodo tisti, ki jih zanima raznovrstnost nešportnega sveta, ko bodo dovoljkrat s pogledi oplazili rekreativne strani v Poletu, nekoč sklenili poskusiti, kakšen je videti svet v gibanju, kot ga povzročijo občutja lastnega telesa, ko se spravi v somrak znoja. Bilo je nekoč in obe poti sta bili sijajni.

Prepričan sem bil, da je vedoželjen človek, ki se redno giba, nekaj, kar bi najbolj koristilo moji, naši domovini.
Še danes mislim tako, čeprav so se stvari v rekreaciji marsikje odvile drugače, kot sem upal, da se bodo. Odvile so se zgolj tako, kot je bilo usojeno, in oholo bi bilo zapisati, da so se drugače, kot bi se morale. Vse je, preprosto, kot v času mora biti.
Takole, z upam da zdrave razdalje poučenega opazovalca, se včasih zalotim pri svoji želji, kako naj bi bilo v mojem malem svetu želja po športno. Vendar so te misli veliko bolj naivne kot kakšno pismo utopičnega realista, zato naj kar ostanejo, kjer so. V mojem piskru, v tišini, in na varnem.

Kar sem po četrt stoletja, stoječ ob strani, spoznal, je, da rekreacija ne more biti nič drugačna, kot je življenje v naši zeleni piki na sploh. Da je lahko le sopotnica vsakdanjika, kakršen pač ta je.

Vendar pa sem ob tem še popolnoma prepričan o nečem: da je na Slovenskem športna rekreacija eden najboljših in najbolj zdravih delov naše družbe. Da skoraj nobena druga stvar ljudem ne nariše toliko nasmehov na obraz kot prepariranje z lastnim znojem in mislimi, ki se medtem rojevajo. In počutjem po tem početju.

Športna rekreacija pri nas je boljši del življenja, kot ga živimo zadnji dve desetletji. In pomembnejši del družbe, kot se zdi.
Morda se komu zdi, da v tem početju ni posebnih moralnih vrednot, a bi se utegnilo pokazati, vsaj po moje, da ni tako. Tisto, kar se mi zdi pomembno, je, da – v nasprotju s stuširanim delom naših življenj – občutek, kaj je prav in kaj ni, v rekreaciji ne le da obstaja, ampak se, počasi, a vztrajno, krepi.

Toliko kot vložiš, toliko imaš. In vse, kar imaš, moraš ustvariti sam. Tega nihče ne more opraviti namesto tebe. Vsak korak, ki ga sprožiš, je posledica tvoje odločitve, da ga boš. In vsak korak je eno tako tvoje malo vesolje, v katero nihče ne more poseči – in tudi ti ne posegaš v ono, kar ni tvoje. Drugače od sveta tam zunaj.

Mislim, da je to dobro. Danes se po športno znojijo vsi – znojijo se kulturniki in filozofi, kar je bilo včasih nerealno pričakovati. Danes, po napornem delu, se rekreirajo tudi kmetje in tisti, ki dopoldne svoj kruh lovijo s pomočjo sposobnosti svojega telesa. Fizični delavci.

Ste opazili, da se ljudje, ko se družijo v športu, v skupinah, med vadbo nikoli ne sprejo in da je smeha veliko več kot sicer? Kreg in zamere se pojavijo, ko je vadbe konec in se vsak pogrezne v svoj mali svet skrbi, strahov in obveznosti, ki so okrog njega.
Ali je športna rekreacija zdrav in nasmejan del naše družbe? Je. Zakaj? Zato, ker je športna rekreacija nastala in se razvila mimo lastnikov držav'ce, in ker je ni, tako kot edinstvenega Ljubljanskega maratona ne, ugrabila nobena politična in ekonomska opcija.

Kam bo šla, rekreacija, naprej?
Sam bi si najbolj želel, da bi rekreativci lahko postali tudi otroci. Danes te možnosti nimajo, kar koli počnejo, je to v senci dopoldanskih težav v šoli in imperativa zmage. Postati morajo športniki, ne pa rekreativci, in to je svojevrstno nasilje nad njimi.
Da pa bi otroci lahko postali rekreativci, se bo moralo zgoditi še nekaj, kar se doslej ni: da bodo rekreacijo v družini vodile ženske.

Ampak dokler se nam dedcem zdi, da samo v rekreaciji najdemo svoj mir, bo to nemogoče. Kdaj bo? Povsem preprosto: ko bomo homo sapiensi z nitko spoznali, da so v življenju veliko bolj pomembne stvari, kot so uspehi, kariera in ugled v družbi.
Koliko ugleda imamo doma? Zase mislim, da je bolje, da ne vem ...