Vozniki, ne ubijajte nas, saj se bomo poboljšali

Kako kolesarju dopovedati, da je zelo ranljiv udeleženec v prometu? Jaz to poučim na najbolj enostaven način, ki pa, moram priznati, deluje.

Objavljeno
07. julij 2020 12.36
Posodobljeno
07. julij 2020 12.36
FOTO: Shutterstock
Varnost na kolesu je že nekaj časa glavna tema med vsemi, ki se z njim ukvarjamo. Še posebno smo v strahu tisti, ki smo člani kolesarskih društev ali klubov, ki se vsak dan s  kolesom vozimo v službo, šolo, faks … No, roko na balanco, šolarjem je malo manj mar, ker vemo, da v teh letih v nas vlada občutek nedotakljivosti.



Bil sem član Komisije za varno kolesarjenje Kranj. Član komisije, ki jo je podpiral celo sam kranjski župan in naša občina. Naše poslanstvo je bilo odpraviti nespametne malenkosti, ki kolesarjem grenijo življenje, opozarjati na nepravilnosti, ki jih najdemo na kolesarskih stezah in poteh, pa tudi če so v naši občini redke, na novo popraviti ali dodati kak znak, kako označbo, ki bi pripomogla k varnosti kolesarjev in voznikov avtomobilov, skratka, delali smo vse, da bi ljudje varno kolesarili. Tu pa nastane majhen problem, ki je v resnici zelo velik.

Ker imam rad kolesarjenje in kolesarstvo in vse, kar je z njim povezano, imam »na zadnjem kolesu« vsak teden v povprečju po 25 do 40 kolesarjev, s katerimi uživamo v skupinski vožnji.

Kolesarske druščine so v zadnjih letih pravi hit. Torej, sem vaditelj v številnem pelotončku in naš namen je odkrivati čare, ki ga kolesarjenje ponuja. Na eni strani sem bil član Komisije za varno kolesarjenje, na drugi pa član najbolj »nevarnega kolesarskega početja«.
 

Sam svoj rabelj?


Kaj je najbolj nevarno, kar si kolesar lahko zamisli? Skupinsko kolesarjenje! Ko na cesto spraviš dvajset, trideset, štirideset kolesarjev, se moraš trikrat prekrižati in vsevišnjega prositi k milosti. Jaz pravim temu, da na cesto pošlješ štirideset kegljev, ljubkovalno se kličemo »peloton kegljev«. Bere se sarkastično, vendar je v praksi to bolj dramatično.

Kaj narediti? Moj prvi pomislek je bil, da je treba ljudi naučiti kolesariti. To je zelo težko početje, veste? Vsi, ki si kupijo specialko za dva plus tisoč evrov, so prepričani, da je samo Roglič boljši od njih. Preverjeno iz prve roke, v praksi, na samem kraju, kot se reče. Moj drugi pomislek, ali ideja ali naloga, je bil izobraziti vse kolesarje, da vedo, kaj pomeni varno kolesarjenje. Strel v koleno! Vsi so neranljivi, nedotakljivi, večni.

image
FOTO: Juan Aunion/Shutterstock


Res je, da smo kolesarski izpit naredili v petem razredu osnovne šole, in res ni slaba moja stara ideja, ki je pravila, da bi morali vsakih deset let na »podaljševanje« kolesarskega izpita. To pomeni, da bi morali »inšpekcijo« prepričati, da še znamo pravilno in po cestnoprometnih predpisih voziti kolo. Smešna ideja, kajne?

Moja tretja ideja, ki za zdaj deluje, je ta, da je v skupini največ šest kolesarjev in še ti se morajo, jasno, voziti drug za drugim. Torej, na zbirno parkirišče pride štirideset kolesarjev, ki jih razdelim v skupinice po šest in jih pošljem na uživanje … in potem me vso pot skrbi, kdo bo prišel na zbirno mesto gostilniškega vrta. Skrbi me zato, ker nimam pregleda nad vsemi.

Kako kolesarju dopovedati, da je zelo ranljiv udeleženec v prometu? Jaz to poučim na najbolj enostaven način, ki pa, moram priznati, deluje. Povem jim: na svetu je veliko več kolesarjev, ki so tudi vozniki avtomobilov, kakor voznikov avtomobilov, ki so tudi kolesarji … Vsaj takih, ki imajo čelade na glavi, lahke specialke in so zmožni v enem dnevu naklepati juhuhu kilometrov. Torej, iz tega mojega »strokovnega« nasveta oziroma ugotovitve se sliši rek, da nikar ne delaj nečesa, česar nočeš, da drugi počnejo tebi, kajne?

Torej? Se razumemo, dragi moji kolesarji, vedno imejte v mislih, kak kegelj ste v bistvu, ko kolesarite. Vem, kaj si boste mislili, pravi kolesar, ki šofira avto in pred sabo vidi kolesarja, pelje mimo njega čisto počasi, vendar ne iz razumevanja ali varnosti, ampak bolj zaradi tega, da bi videl, na čem kolesari, ali ima boljše kolo kakor ti, glej ga, kake hude čevlje ima, suh je, madona, je hiter, ima nogo, slab je, navaden telebajsek …

Če pa vidite kolesarja, mulca na oguljenem fotrovem trekingu s krivo zadnjo feltno, brez čelade, ki cikcaka po sredi ceste, pa ga niti ne vidite oziroma ga imate za smet, vsiljivca, norca, ki vozi kolo na 35 stopinjah, reveža, ki nima denarja za avto … Skratka, vidite kegelj, ki je imel srečo, da ga niste nabasali. No, vozniki, ki niso kolesarji, nas vidijo, tako kot mi vidimo takega mulca. Sploh nas ne vidijo.
 

Glavna težava


Poleg vseh težav, ki jih kolesar lahko doživi v prometu, se kolesar nikoli ali zelo redko posveti glavni. Glavna težava pa je ravno v nas samih. Ali se držimo bistva, osnove cestnoprometnih predpisov? Kot član Komisije za varno kolesarjenje Kranj in zgled vsem tistim, ki jih vodim, se jih na žalost ali na srečo moram, in to dosledno. Kaj to pomeni? Naravnost grozo! V praksi pomeni to upoštevanje vseh enosmernih ulic, vseh znakov, ki jih »sploh« ne vidimo, prilagajanje hitrosti skozi naselja …

image
FOTO: Shutterstock


Statistično osebno preverjeno, kolesarska skupina na turci, dolgi 70 kilometrov, naredi v povprečju sedem prometnih prekrškov. Rekord naše skupine seže tja do 28 prekrškov v 70 kilometrih. Največkrat smo krivi sami, dostikrat pa k temu pripomore nesmiselna cestna ureditev. Če ne verjamete, se opazujte. Zgrozili se boste. Da pridem na zbirno parkirišče oziroma kraj vsak torek k svoji skupini, naredim šest prekrškov.

Če tega ne naredim, potrebujem sedem minut dlje, da prispem. Verjetno bom nekoč teh sedem minut drago plačal. Vendar zdaj, ko sem ozaveščen, prekrškov ne delam več, pokasiram dodatnih sedem minut, a življenje se mi zdi bolj zapleteno kakor prej. In ravno to je tudi poslanstvo naše Komisije, da preveri vse nesmisle, storjene na škodo kolesarjev. Ko se s kolesom peljem v službo in če se držim predpisov, pridem kasneje za celih pet minut na razdalji petih kilometrov! Iz vsega tega sledi, da če se ne bomo držali osnovnih cestnoprometnih predpisov, ne bo nikoli bolje.
 

Krivi smo mi! Pod čelado sodi pamet


Moje osebno prepričanje se nagiba k temu, da smo kolesarji krivi za večino nesreč, ki se zgodijo. Enaintrideset let se vozim s specialko in enajst let več s kolesom in malokdaj se je zgodila nesreča, da kolesar res ne bi bil prav nič kriv. Mi potem takim nesrečam rečemo, da je bilo »zapisano v zvezdah«.

Vse druge smo izzvali sami, vendar si to težko priznamo. Če pa na turah upoštevamo vse predpise in zakone, ta tura postane prava mora, človeka mine, da bi šel še kdaj na kolo. Vendar, ali hočemo ostati živi? Preživeti? Samo čelada nam ne bo pomagala. Nujno potrebno je pod njo imeti tudi pamet. In to na prav vsaki turi posebej. Če ne verjamete mojim besedam, si v spomin prikličite zadnjih nekaj nesreč, v katerih je bil vpleten kolesar. Verjemite, če jih primerjate s cestnoprometnimi predpisi …, smo krivi, žal, največkrat!
 

Kako hitro smemo kolesarji voziti?


»Tako hitro, da lahko kolesar kolo stalno obvladuje ter se zlahka ustavi pred pričakovano oviro. Hitrost mora biti prilagojena stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in morebitnega tovora tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi.

image
FOTO: Shutterstock


Največja dovoljena hitrost kolesarja je omejena na kolesarskih poteh in stezah na 25 km/h, v območjih umirjenega prometa in v območjih za pešce na 5 km/h, na ostalih cestah, ki jih kolesar sme uporabljati, pa lahko vozi največ tako hitro kot ostala vozila.« Tako pravi Evropska listina o varnosti v prometu. Zdaj se te narežali, kajne? Mi pa glave pod balanco in gas, dokler nesejo noge, in bentimo, če nam kdo zapelje pred toporišče!
 

Kaj pa vozniki?


Besni vozniki, mačoti, norci, čiste budale, nespretneži, nevedneži, reveži, bolniki…in ne vem, kako še jih kličemo kolesarji. Spet pridemo na bistvo oziroma v področje najenostavnejšega razmišljanja. Vsi, ki vozimo avtomobile, upoštevajmo osnovne cestno prometne predpise in upoštevajmo vse tisto, kar so nas naučili v avtošoli. Izpit pa sem naredil sto let nazaj! Ej, mogoče bi ga morali podaljševati vsakih deset let, tako, da bi opravili, kak preventivni test?

Če bi vsi upoštevali navodila inštruktorja v avtošoli, bi ne bilo nič drugega kot nesreče »zapisane v zvezdah«. Saj se strinjate? Ampak, »Če« je res prevelik. Če si drznem biti malce predrzen ali prost, bom napisal, da je zame vsakdo, ki vozi šestdeset, sedemdeset ali več, tam kjer je omejitev štirideset, idiot! Idiot pa je sinonim za duševno manj razvitega človeka.

Koliko idiotov je med nami naj dvignejo roko. V našem koncu nas je ogromno, ker je kar nekaj takih cest, kjer si vozniki damo duška in gremo krepko čez štirideset na uro, da ne omenjam tistih tabel, na katerih piše 60, te so še bolj ponižane. Na poti do službe imam kar dve tabli z oznako 60, in to na takem mestu, kjer je normalo, da, če vozim 90, sem najpočasnejši, veste!? In po tej cesti redno tudi kolesarim!

image
FOTO: Shutterstock


Torej, tudi jaz pridrvim mimo kolesarja z 90 kilometrov na uro, ker se kolesar pelje le 25 kilometrov na uro, mogoče kak kilometer več, odvisno od forme. Si predstavljate, koliko je takih primerov na eni naši navadni rundi, recimo od Kranja do Bleda in nazaj? Vam bom povedal, v povprečju jih je kar 42 v pičlih 60. kilometrih. Torej, skoraj vsak kilometer je ena sama loterija.

Verjetno smo vsi enakega mnenja, da smo utopisti, če samo mislimo, da bi vsi za volanom upoštevali osnovne cestno prometne predpise. Vendar, kolesarjev je vedno več, voznikov tudi, torej, je vedno več možnosti, da sedimo za zapahi od sedem do petnajst let, kolikor jih dobimo, če povozimo, ubijemo kolesarja.

Lahko smo nekaj ur pijani in sedemo za volan, ubijemo kolesarja, čez nekaj ur smo trezni, čez nekaj dni začnemo odštevati leta, ko bomo spet na svobodi. Vendar, tudi potem bo na vesti kolesar, ki se sicer ni držal osnovnih predpisov, in vi tudi ne, že dolgo pokojni, a se bo prav vsako noč prikradel v sanje…
 

Ne ubijajte nas, saj se bomo poboljšali!


Na koncu ne bom zapisal, da je to »piš me v uh« pisanje, da so to »pobožne želje«, da je to »nabijanje« tja v en dan in podobne obrazložitve nečesa, kar je napisano, »kr neki«. Napisal bom, da, če hočemo izboljšati varnost na naših cestah, moramo imeti vedno v možganih prepričanje, kako neumni smo, da ne upoštevamo niti osnovnih pravil obnašanja v prometu. Zakaj bi človek kolesaril po cestah, kjer je dovoljena hitrost 60, 70, 90 kilometrov na uro?

Ni nam treba oziroma izogibajmo se jih. Zakaj bi drveli čez vas 60 kilometrov na uro in še pritiskali na pedala, če pa je cesta ozka, nepregledna in omejitev hitrosti kaže 40 kilometrov na uro? Zato, ker smo, na žalost idioti, kajne? In zakaj potem taki ljudje imamo kolesarski ali vozniški izpit?

Zato, ker nam pregledajo, če imamo v redu kri in vodo ter vid in že smo sposobni za pred volan, za pred balanco pa še tega ni potrebno dokazati, zadostuje dočakati 11. rojstni dan. Kolesarji, lepo vas prosim, vsaj en dan naredite turco po vseh predpisanih zakonih, upoštevajte nasvete, po kakih cestah se je varneje voziti, in katerih se je bolje izogibati in vam garantiram, da boste presenečeni in garantiram vam, da se boste imeli za idiota, tako ali drugače. Vozniki, vsaj en dan peljite avto, tako kot vam je svetoval inštruktor v avtošoli in razsvetljeni boste in imeli se boste za idiota, tako ali drugače. Kolesarji in vozniki, ne bodimo sovražniki, temveč zavezniki.

Vozniki naj si upajo pomisliti ali so zmožni s kolesom priti na Vršič ali vsaj na Jezersko, kolesarji za volanom pa vedno razmišljajte o tem, da kolesar ni sveta vladar.