Vrnitev ali začetek

Kolesarjenje kot lovljenje ravnotežja v starosti, ko si se ravno dobro rešil enih plenic in se kažejo druge, na mestu, meter za oknom, ki gleda na ulico, Rožnik in Krim. Daleč kot točeno pivo ...
Fotografija: Se zdaj vračamo k rekreaciji ali jo začenjamo znova? FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Se zdaj vračamo k rekreaciji ali jo začenjamo znova? FOTO: Shutterstock

Precej različnih pogovorov smo imeli tisti, ki verjamemo, da je gibanje vitalen del naših življenj, v zadnjih tednih. Eden izmed takih, pred časom, ki je bil celo potencialna uspešnica, da se skregaš s prijateljem ali partnerjem, je bilo izmenjevanje mnenj o tem, ali je v karanteni treba nekaj časa ostati doma ali da vsak dan kolesariš.



Sam sem ostal doma. Po dolgih urah za računalnikom je bila sicer želja, da bi dnevu ukradel dve uri zase, velika – ampak ko sem videl svojega prijatelja zdravnika, kako po teve opozarja na to, naj od adrenalina odvisni malo počakamo z napadi na urgenco, ki je bila v tistem času vsa v strahu pred boleznijo, ki je spremenila planet, se mi ni bilo težko odločiti.

Štirinajst dni in malo sem kolesaril na valjih, postavljenih med delovno mizo in posteljo, da sem se lahko lovil ... Kolesarjenje kot lovljenje ravnotežja v starosti, ko si se ravno dobro rešil enih plenic in se kažejo druge, na mestu, meter za oknom, ki gleda na ulico, Rožnik in Krim. Daleč kot točeno pivo ...

Ni bilo težko. Vsaj meni ne. Veliko lažje, kot se pogovarjati s samim seboj; če bi vozil zunaj, bi pred samim seboj pobegnil.
Še vedno so ostali dveinvečurni večerni sprehodi. Hoja je nekaj, kar je marsikdo na novo odkril. Naenkrat ugotoviš, da stvari, ki si jih prej prevozil, zdaj prehodiš, in da je to prima. Še pes se strinja.

Hoja, poleg razmišljanja, kaj življenje lahko je, ko ni tako, kot si misliš, da mora biti, je ena zmagovalk karantene.
Tudi zato ker ugotoviš, da se v resnici ni zgodilo nič zelo drugačnega, kot se dogaja sicer; tudi v bivših časih, ki jim nekateri pravijo normalni – pa po mojem niso bili, že dolgo ne – je bilo isto: življenje je bilo drugačno, kot si mislil, da bi moralo biti.
Morda kdo zdaj pričakuje besedo o onih, ki niso zmogli ostati doma, ko drugi smo.



Vsak zase najbolje ve, zakaj stvari počne, kot jih. Nekateri so reševali razsodnost v glavi, drugi družine, tretji so se pač vedli tako, kot se vedno – vsi pa so iskali zdravja zase. Zagotovo bo še dolgo stvar pogovorov med prijatelji, ali skrb za lastno zdravje pomeni tudi zdravje za vse druge. Zagotovo da – in zagotovo lahko tudi ne. Nič novega, nihče namreč ne ve, kaj je bilo prej, jajce ali kura ...

Pokazalo pa se je, da je redno gibanje način življenja številnih Slovencev. Že dolgo. Kdor je dobil občutek, da so ljudje začeli telovaditi šele med karanteno, kot se je zdelo, ko je splet naenkrat preplavila množica nasvetov, kako to početi doma, tega občutek vara.

Del zdravega življenjskega sloga, ki se mu reče športna rekreacija, je že nekaj časa verodostojen del, gradnik naše družbe.
Čas bo pokazal, ali je kaj pripomogel k temu, da smo se tako telesno kot duševno dovolj dobro spopadli z najtežjo skupno skušnjo doslej; nekateri menijo, da je tako.

Še vedno pa lahko zboli vsak. Čeprav se zdaj zdi, da je na svetu le ena bolezen, ni tako. Zagotovo pa drži, da človek, ki z gibanjem skrbi za svoje zdravje, to lažje ohranja kot tisti, ki tega ne počne. Resnično bi bil vesel, če bi lahko zapisal, da smo prvi val lažje prenesli tudi zato, ker smo se, ne da bi vedeli, nanj leta dolgo pripravljali s športnim načinom življenja in zdravim življenjskim slogom.

Pojdimo v naravo in ne izgubljajmo časa s tem, o čemer se kregajo politiki, nekateri protestniki in zagovorniki različnih politik. FOTO: Shutterstock/Tomas Vynikal
Pojdimo v naravo in ne izgubljajmo časa s tem, o čemer se kregajo politiki, nekateri protestniki in zagovorniki različnih politik. FOTO: Shutterstock/Tomas Vynikal


Se zdaj vračamo k rekreaciji ali jo začenjamo znova?
Veliko več je tistih, ki čutijo prvo. No, zagotovo pa je skupina, ki začenja znova, tista in tisto, kar bo prineslo največji kakovosten napredek. Če se človek vpraša, kam spada, in se najde v odgovoru, da začenja na novo, a se vrača v tisto, kar je poznal in kjer se je našel, to bržkone tudi ni najslabša rešitev. Če je le ostalo kaj spoznanj in so se sklepi, ki so se rojevali v časih skušnje, v nas toliko prijeli, da bodo preživeli tudi, ko se bo gibanje ponovno vzpostavilo.

Prav tako kot ima in bo imel velike težave tekmovalni šport, tudi športna rekreacija ne bo več taka, kot je bila. Vse, kar počnemo, ko gremo v trgovino in ko se vrnemo domov, skoraj vse velja tudi za rekreativni šport. Le mask nam, vsaj pri rekreiranju, ni treba nositi – nevarne so bolj, kot mislimo; ne le da zmočene ne delujejo več, zdi se tudi, da se tisti, ki jih uporabljajo pri športu, več kot le igrajo s svojim zdravjem.

Zdaj bo treba biti skupaj na dva metra, kar bo med kolesarjenjem, tekom, plavanjem, v telovadnicah skoraj nemogoče. Nobenih težav pa ne bi smelo biti z razkuževanjem rok, pokrivanjem kašlja in varno razdaljo, ko se pred vadbo ali po njej srečamo v njenem družabnem delu. In tu bomo spet, vsaj na videz, pri podobnem, kot smo bili, ko smo se spraševali, ali v karanteni kolo postaviti za dva tedna v kot. Nekateri bodo razumeli, da je to za nekaj časa potrebno, drugim se bo zdelo, da ni.

Ko se bomo vrnili ali začeli na novo, ne bo škodilo priporočilo: »Spoštovani športni prijatelji, do konca pandemije upoštevajte uradne strokovne smernice za zmanjšanje možnosti prenosa virusa ter lokalna in državna pravila o potrebni medsebojni fizični razdalji, pravila uporabe javnih športnih objektov, vadbe večjega števila rekreativcev in večjega druženja sploh.«
Pri Poletu se nam namreč zdi, da je prihodnja pot slovenske rekreacije od tega precej odvisna.

Pojdimo v naravo in ne izgubljajmo časa s tem, o čemer se kregajo politiki, nekateri protestniki in zagovorniki različnih politik. V največji slovenski stranki, stranki rekreativcev, za to res nimamo časa. Življenje je lepo in čaka na nas. Namesto za politiko poskrbimo za naravo.

Tistim, ki so nam v tem hudem času nesebično pomagali, da življenje spet lahko iščemo, velja iskrena zahvala. To, iskrena hvala, pa je že bolj spodoben in spodbuden začetek kot vrnitev na staro, ko smo to premalokrat storili; vsaj zdi se, da bi lahko bilo tako.

Ekologija duha? Ne vem, fino pa bo, pri komer je tako. Franjo lahko voziš sam in isto je z Ljubljancem.

 

Preberite še:

Komentarji: