Vsak gib, ki ga lahko opravimo brez bolečine, je hvalnica življenju

Danes, ko se zjutraj zbudiš zdrav, popoldne pa si lahko resno bolan, postaja vse bolj jasno, da se svet mora spremeniti in da ga lahko spreminjamo le sami.

Objavljeno
15. avgust 2020 10.20
Posodobljeno
15. avgust 2020 10.20
Ta čudoviti stroj, ki za delovanje ne potrebuje skoraj nič drugega kot zgolj – gibanje. Gorivo za telo. Zidaki, iz katerih gradimo neviden, a močan zid zdravja, so gibi. FOTO: MB Cvjetičanin
Biti zdrav pomeni biti vesel in ta posebna sreča pravzaprav ni nič posebnega – lahko je le tista velika milost, dana od nekod, da se zbudiš v dan brez prevelikih skrbi in da ga prav tako končaš.

Preberite še: 
Pika zelenela je.


Naše največje skrbi so povezane z zdravjem. Lastnim in zdravjem tistih, ki so nam blizu. Živeti polno. Graditi moč duha in skrbeti za telo. Zdrav duh in zdravo telo sta neločljiva celota. Drug brez drugega morda zmoreta, vendar je njuno sobivanje neskladno. Morda se takemu sobivanju v slabem lahko reče tudi bolezen.

Danes je čas, ko se zjutraj zbudiš zdrav in si popoldne morda lahko resno bolan. Gradnja katedrale duha se lahko začne s telesno vadbo. Seveda, za zdravje; dobro je, da smo v življenju dobili v dar nekaj tako čudovitega in prilagodljivega, neverjetno sestavljen organizem, ki mu pravimo telo.

Ta čudoviti stroj, ki za delovanje ne potrebuje skoraj nič drugega kot zgolj – gibanje. Gorivo za telo. Zidaki, iz katerih gradimo neviden, a močan zid zdravja, so gibi. Vsak gib, ki ga lahko opravimo brez bolečine, je hvalnica življenju, temu, da preprosto smo tu.

Povezovanje gibov v celoto je lahko tudi športno početje. To je nekaj, kar gibe povezuje v skladno in smiselno celoto, v fresko našega življenja, ki se venomer gradi. Gradi, ko je telo v polnem loku življenja in moči, in gradi, ko telo začenja izgubljati moč. Gradnja, ki se nikoli ne zaustavi.
Človek bi pričakoval, da je tako presečišče nekaj, kar bi moralo zanimati vsakogar, ki si želi, da bi bili v državi in domovini ljudje zdravi, zadovoljni, načitani in se dobro razumeli s fizično in mentalno prožnostjo svojega telesa in seveda tako tudi lažje z drugimi.

Žal pa ... ni tako ..., ... kot da si po tihem nobena oblast ne želi samozavestnih, razmišljajočih in zdravih podložnikov; no, povsem mogoče je, da se tako zdi meni. Ne prepričujem, le razmišljam.

Telesno zdrav in v duhu gibek človek ni državljan, kot bi si ga oni, ki bolj odločajo o njem kot v resnici skrbijo zanj, želeli. Ne država in ne domovina ne bosta poskrbela za gradnjo našega zdravja. Lahko poskrbita za zdravljenje, za sestavljanko našega zdravja pa ne. To lahko storimo le sami.

image
Ne gre le za to bitko, ki je bitka golega preživetja, ampak bitko za življenja, kakršna si želijo nazaj. FOTO: MB Cvjetičanin


V nekem času sem veliko časa preživel v družbi tistih, ki so se domov vračali z olimpijskimi odličji in naslovi najboljših na svetu – imel sem neizmeren privilegij, da sem opazoval, kakšna je bila njihova pot na vrh. In še večjega, kakšna je bila tista navzdol.
Tudi tu se je ustvarilo posebno presečišče. Tudi največji so se, ko so bili v temnejših dneh življenja in je bilo težko, zaupali, da bi neverjetne dosežke zamenjali za osnovno zdravje in šibke žarke elementarnega veselja.

Včasih sem dobil občutek, da bi dali vse, da bi lahko vstopili v kožo nas navadnih ljudi, tistih, ki smo bili njihovi največji oboževalci in navijači, in da bi bila njihova športna pot zgolj rekreacija, tako kot je pri nas.

Preberite še: 
Premaknjenost in rekreacija


Ne država ne domovina, družina je mogoča in najboljša pot do zdravja. In sploh ni pomembno, kakšne oblike družina je. Največ zdravja se lahko sestavi v družini, če nam staršem uspe otrokom približati lepoto športnih gibov in jim dopovedati, da je to del življenja, del splošne izobrazbe, čustvene inteligence in vozovnica, na kateri piše zdravje. In, če hočete, veselje. Vezi, ki se v družini ustvarijo med skupnim športom, so veliko močnejše, kot se zdi.

Čeprav se trudimo graditi zdravo življenje od mladosti, nas ne gibanje in ne najboljša medicina zdravega življenjskega sloga ne moreta obvarovati pred boleznimi. A prav takrat nas to, da smo živeli tudi športno, postavlja na najboljšo pot. Vemo, kaj je naš cilj in kako priti do njega.

Trije moji srčni prijatelji so se v zadnjem času srečali s hudo boleznijo, istega imena, a različnih imen. Nobeno ni lepo. Danes, ko jih gledam in me skrbi zanje, ne vidim treh resno bolnih mož, ampak tri športnike, ki so se spopadli z boleznijo. Niso je pričakovali, kot je nihče ne, zagotovo so mislili, da športno življenje odganja kremplje bolezni. Zdaj je tako, da vedo, da jih dolgoletno ukvarjanje s športom ni rešilo pred boleznijo, a so na spopad z njo prišli vrhunsko pripravljeni. V glavi. Njihova volja je neizmerna, čeprav si nikoli niso mislili, da vadijo za ta spopad.

Ne gre le za to bitko, ki je bitka golega preživetja, ampak bitko za življenja, kakršna si želijo nazaj. Da bi bili ponovno zdravi in veseli, saj je samo to tisto, kar zares velja; vse drugo dobro je le naravna posledica tega. Z zdravim telesom, za katero skrbimo z gibanjem, in gibkim umom, ki nam pomaga preprosto razumeti stvari, ki se zdijo neskončno zapletene.

Da imamo le eno življenje in da je največji dar, da ga lahko živimo vsak dan tako, kot si ga želimo, tako da se počutimo dobro in da skušamo biti nekaj malega dobri tudi za druge. Včasih se človek vpraša, kaj je naučil svoje otroke in bližnje, kaj jim je zapustil tistega dobrega še v času življenja. Veselje do življenja, pravim, veselje do giba in svobodo duha, ki naj si vsak vedno upa in naj bo zvest samemu sebi.

Danes, ko se zjutraj zbudiš zdrav, popoldne pa si lahko resno bolan, postaja vse bolj jasno, da se svet mora spremeniti in da ga lahko spreminjamo le sami.
Ko sta zdrav duh in zdravo telo sopotnika, ki korakata z roko v roki, z istim korakom, zavedajoč se, da sta vsak zase najmočnejša prav takrat, ko sta oba enako močna.

Ko sta v presečišču, tistem vseživljenjskem iskanju one preproste sreče in veselja, da se zbudiš v dan brez prevelikih skrbi in da ga prav tako končaš. Tudi tako velika, največja stvar, kot je življenje, je lahko tako preprosta.
Biti v presečišču. Živeti polno. Graditi moč duha in skrbeti za telo.