Vzpon na Bernino in spust proti Tiranu  

Malce za šalo sem mu vzkliknil, da mu iztrgam ventil iz zračnice, če ne bo upočasnil. Je vzel resno ali ne, ne vem, vendar sem imel občutek, da je še bolj pospešil.

Objavljeno
05. oktober 2019 09.33
Posodobljeno
05. oktober 2019 10.08
Razglednica s prelaza Bernina. Foto: Dušan Dundek
Dušan Dundek
Dušan Dundek

Dobra taktika oz. razdelitev skupine na dva dela


Noč v Bormiu je bila vse drugo, kakor ena prej v Ponte Di Legnu. Nobenega bučanja vode, mestece je mirno, temperatura ponoči je bila kar visoka za tako nadmorsko višino. Jutro je bilo obsijano s soncem, dosedanja praksa glede priprav je že tako prešla v rutino, da smo bili hitro pripravljeni za zadnjo turo.

Zadnji dan je navadno tak, da nekako milo rečeno zmanjkuje časa. Potrebno je bilo pohiteti in spet smo malce priredili urnik za ta dan: hitrejša četverica je štartala iz Bormia, dočim je mene in moja prekmurska sotrpina Klemen z avtom odpeljal do vrha prelaza Foscagno in nam s tem prišparal približno 20 km in tisoč višincev.

Hitro smo se pripravili, Klemen je naredil nekaj fotografij in sledil je kar dolg in dokaj hiter spust s prelaza, za kakšnih dvesto metrov smo se spustili.

Enkrat dol, drugič gor in pred Livignom nas je čakal naslednji vzpon Trepalle. Prej dvesto dol, sedaj je bilo potrebno prevoziti dvesto višincev gor. Ja, čudni smo ljudje, kot bi se zaman mučili. Seveda sem bil najpočasnejši, zgoraj sta me Bojan in Igor počakala, potem je sledil družen spust proti Livignu. Trasa ni vodila v samo mesto, peljali smo se bolj vzhodno skozi Teolo.
 

Pripadnica plemena Apačev na kolesu


Pravo kolesarjenje pa se je komaj začelo. Naslednji cilj je bil vzpon na Forcolo. Kar nekaj deset kilometrov in približno petsto višincev sta bili karakteristiki tega vzpona. Bolj spodaj po Livignu je bilo ob cesti nekaj kmetij z živino in čeprav Italija, so tudi tu imele krave tako tiste velike zvonce okoli vratu, pa tudi prave barve so bile.

Kar nekaj skupin kolesarjev nas je prehitelo, ne samo prehitelo, kar švignili so mimo nas. Nekaj kilometrov pred ciljem je nastopila tako milo rečeno puščoba, skale poraščene s travo in nič drugega. Cesta pa se je vlekla, vlekla… ni šlo sicer strmo navzgor, je pa bilo dokaj dolgočasno. Dolgi odseki brez ovinkov, nato ovinek in spet nekaj sto metrov oz. kakšen kilometer in tako dalje.

image
Na poti v Livigno. Foto: Dušan Dundek


Vse prej drugače, kakor pri Mortirolu oz. Stelviu. Sotrpina sta se nekaj kilometrov pred ciljem ustavilia in na veliko debatirala, sam pa sem počasi vozil naprej, kajti problem ni bil neka utrujenost, ampak moja hitrost oz. bolj po domače, šlepanje v hrib. Proti koncu me seveda prehitita, pa tudi ena kolesarka, tako na oko bi ji dal kakšnih šestdeset let in težko da kaj preko 45 kg. Njena koža je bila ožgana od sonca, preperela. Izgledala je kot neka sestradana pripadnica plemena Apačev iz filmov o divjem zahodu. Vsaj od trenutka, ko me je prehitela pa vse do vrha je kolesarila stoje, tega pa je bilo vsaj za kilometer. Ker nisem mogel verjeti, sem pospešil in ji vseeno prepustil »zmago« kakšnih sto metrov pred vrhom Forcole. Škoda, da je Klemen ni fotografiral.

 

Privilegiranci pri fotografiranju in zadnji vzpon na prelaz Bernina


Utečeno kot do zdaj je Klemen naredil nekaj fotografij in šele doma sem opazil, da je več ali manj slikal nas trojico. Škoda, ostali ravno nimajo nekih »akcijskih« fotografij. Točno več ne vem, zdaj je že tri mesece od tega, kdo vse je prikolesaril pred ali za nami do vrha, bo pa držalo, da nem je Smiljan poleg Klemna dal nekaj napotkov glede nadaljevanja.

image
Razglednica. Foto: Dušan Dundek


Švicarska meja je bila nekaj kilometrov oddaljena od Forcole, takoj po prehodu meje pa bi naj zavili desno in se povzpeli na prelaz Bernina. Rečeno, storjeno, spust je bil seveda po moji meri, kar solidno sem navil, vendar osemdeset na uro vseeno nisem presegel, saj ravnine po eni strani niso bile dolge, pa tudi ceste nisem poznal in sem zanesljivo kje  zamudil tisti kratek trenutek za pospešitev. Kakor koli… na sami meji je spet stala mejna hiška, vihrala je švicarska zastava, mi pa smo lahko nemoteno kolesarili naprej, saj nekih carinikov ali policajev zaradi kontrole ni bilo.

Po nekaj sto metrih smo res prišli do odcepa ceste in v desno v hrib je vodila pot proti prelazu Bernina, kateri leži na preko 2.300 metrov nad morjem. Je pa to cesta, katera v nadaljevanju vodi do svetovno znanega letovišča in zimskega središča St. Moritz.

image
Bojan, Dušan in Igor na prelazu Fascagno. Foto: Dušan Dundek


Sotrpina sta mi ho seveda v hrib popihala naprej, nekje proti koncu prve tretjine vzpona pa me ujame še zadnji iz skupine Smiljan, kateri je kar solidno navil, kakor temu pravimo. Malce za šalo sem mu vzkliknil, da mu iztrgam ventil iz zračnice, če ne bo upočasnil. Je vzel resno ali ne, ne vem, vendar sem imel občutek, da je še bolj pospešil? Bo že, da je takoj izračunal, kaj pomeni njegovih manj kot šesteset kil proti mojim skoraj devetdesetim, če bi se kje zagrabila. Hec… da bo jasno. Vse dni smo se odlično razumeli med sabo in ni bilo nobenega spora.

image
Dušan, Igor in Bojan na prelazu Bernina. Foto: Dušan Dundek


Pred mano je bilo še kakšne tri kilometre ne prestrmega vzpona, hitro sem opravil s to »zadnjo« vpenjalno nalogo in srečamo se na vrhu. Ponovno nekaj fotografij, Smiljan nam tudi pove, da imamo z vremenom neznansko srečo. Hitro se menja in ne bi bilo neobičajno, če bi morali gor kolesariti v zimski oz. toplejši opremi. In res, sonce je kar žgalo, zgoraj je bilo nekaj avtomobilov, avtobus.


 

Kolesarstvo piše tudi žalostne zgodbe


Nekaj dni po povratku domov sem preko facebooka dobil tudi sliko s tega prelaza, na kateri je bil kolega Aleš. Domača turistična agencija je ravno v času, ko smo tudi mi kolesarili organizirala izlet s kolesarjenjem v Švico. Na prelazu Bernina so se mudili v nedeljo, dočim smo bili mi tam v torek. Ja, svet je res mali in tudi po svoje krut, saj je nekaj dni po povratku domov Aleš tragično preminil. Kot kolega, kolesar in neusahljiv vir informacij iz košarke mi bo ostal za vedno v spominu. Tudi, ker je veliko kolesaril po Pomurju, veliko v moji družbi. Aleš, počivaj v miru!
 

Dirkanje navzdol in povratek domov


Na prelazu sami nismo ostali dolgo. Malce smo se razgledali, voda v jezeru Bianco je bilo lepe turkizne barve. Na koncu nas je čakal približno štiridesetkilometrski spust do meje z Italijo in nekoliko naprej do mesteca Tirano, kjer se je naše kolesarjenje zaključilo. Ja, dol je pa letelo, ceste sicer nisem poznal, ampak osedesetka je padla. Z mano je dirkal Bojan, dočim Igorju spust ravno ni neka vrlina. Več točno ne vem kje, vendar sva na koncu spusta počakala ostale. Do Tirana je bilo še kakšnih 20 km, cesta pa je vodila več ali manj rahlo navzdol. Tilen je vodil kolono, povprečna je bila solidna, švicarsko-italijanska meja ni bila neka prepreka, saj so nas brez preverbe dokumentov spustili preko.

image
Smiljan, Tilen, Dejan in Bštjan na poti iz Bormia proti Livignu. Foto: Dušan Dundek


V Tiranu smo najprej naleteli na neko čudno železnico, katere tiri so prečkali cesto. Klemen nas je že čakal in medtem, ko smo se mi preoblačili, umivali… je začel nalagati kolesa in opremo v avto oz. na nosilec na zadnji strani kombija. Lahko povem, da točno po nekem vrstem redu, vse je bilo na svojem mestu, nikjer se niso kolesa drgnila eden ob drugega, nobena oprema ni bila v avtu vržena notri, ampak zložena, kot se šika. Pač izkušnje, praksa svoje naredita.

image
Štimi je eden najboljših kolesarskih vodičev v državi. Foto: Dušan Dundek


Pa domov, dolga pot je bila pred nami. V začetku je bilo v kombiju živahno, peljali smo se mimo velikega jezera Iseo, katerega značilnost je, da je na sredi velik otok. Tako na pogled, kristalno čista voda, verjetno nekoliko hladnejša zaradi pritokov s hribov s severa. Kaj prida o sami poti domov ne bi več pisal, saj postane zadeva dolgočasna.

 

Še nekaj podatkov od začetka pa do konca kolesarjenja:


1. dan: 35,54 km in 861 v. m. – vzpon do jezera Cancano
2. dan: 74,64 km in 3.072 v.m. – dvakrat vzpon na Stelvio, nekaj kolesarjenja po Švici in Italiji
3. dan: 68,54 km in 1.624 v.m. – vzpon na Mortirolo in povratek proti Bormiu
4. dan: 67,23 km in 944 v.m. – proti Švici, vzpon na Bernino in spust proti Tiranu

O moji povprečni pa bom rajši tiho. Kaj napisati za konec: vsaj moja Prekmurca sta bila z izletom zelo zadovoljna, z ostalimi pa se o tem seveda nisem imel prilike pogovarjati. Se pa Prekmurci nekaj menimo med sabo, da bi šli drugo leto v Francijo, ampak do takrat… je še leto dni.

image
Klemen Štimulak poskrbi za vse. Foto: Dušan Dundek