Za srečo banane v čokoladi, nad brezvoljnost z ribami

Ni več daleč čas, ko nas bo tenkočuten natakar v gostilni najprej vprašal, kako se počutimo, nato pa ponudil ustrezno jed.

Objavljeno
27. avgust 2019 09.16
Posodobljeno
27. avgust 2019 09.47
Izkušen psihiater, ki dovolj dobro pozna svojega pacienta, zmore ciljno zdraviti depresijo: zjutraj predpiše večji odmerek dualnega antidepresiva, kot je venlafaksin, in tako z noradrenalinskim učinkom pacienta 'aktivira', zvečer pa mu manjši odmerek olajša spanje. Foto: Shutterstock
Polet in Eva Senčar
Polet in Eva Senčar
Prehrana in čustva: Mag. Sandi Krstinić razvija psihotropna zdravila, vendar bi depresijo zdravil tudi s hrano
 
Krstinić v svoji knjigi Nevroprehrana izhaja iz premise, da je telo lahko zdravo le ob zdravem duhu, kar so dosledno upoštevali že Špartanci, zdaj, v »stoletju možganov«, pa je prav, da jih znamo tudi načrt­no pravilno prehraniti.
 
Občutki in čustva so ogledalo duše, piše zdravnik in magister biomedicine Sandi Krstinić v knjigi Nev­roprehrana, Hrana za možgane in odlično čustveno počutje, katere prevod je izšel pri založbi Rotis. »V tem ogledalu lahko ugledamo možnosti za izboljšanje telesnega in duševnega zdravja,« je postavil tezo. Čustva so se razvijala s človekovo evolucijo, pojavila pa kot prilagoditev na nevarnost. Za njihov nastanek je potrebno tvorjenje nev­rotransmiterjev, kar omogočimo z določeno hrano.

Vzemimo sadje: to vsebuje cink, ki pospešuje tvorjenje serotonina, zato lažje doživimo občutek zaljubljenosti. Možnost spodbuditi prijetna čustva, manj prijetna pa obvladati, torej obstaja; pred tem pa se je dobro zavedati, da čustva nihajo najprej zaradi izmenjevanja budnosti in spanja, nanje pa vplivajo še svetloba, zvok, nihanje temperature, menjavanje letnih časov. Štiri letne čase avtor primerja s štirimi osnovnimi čustvi, srečo, jezo, žalostjo in tesnobo; čustvo sreče recimo intenzivneje doživljamo spomladi in poleti, občutek tesnobe jeseni in pozimi.

Hipokrat je opazoval in nato ljudi razdelil glede na čustvene odzive, znanost pa to dokazuje: »zračni« in vedri sangvinik ima izražen gen D4DR, ki vpliva na sintezo prenašalcev dopamina, pri otož­nem »zemeljskem« melanholiku je slabo izražen gen za beljakovino, ki gradi receptor za serotonin (nevrotransmiter sreče), »ognjeni«, a prodorni kolerik je poln noradrenalina, ki je odgovoren za jezo, v »vodnem« zadržanem in pogosto brezvoljnem flegmatiku pa prevladuje dejavnost zaviralnega nevrotransmiterja GABE. To so seveda zanimive in uporabne ugotovitve, a kljub temu jih ne moremo kar na slepo uporabiti za prehranske smernice, kajti tako bi omejili možnost vsestranske prehrane, opozarja Krstinić na začetku knjige.

image
Čokolada z banano podaljšuje občutek sreče. Foto: Shtterstock

 

Namesto tablete mleko z medom

 
Zamisel za pisanje knjige se mu je porodila v Pragi. Takrat je sodeloval v nizu mednarodnih kongresov na temo psihotropnih zdravil oziroma zdravil, ki učinkujejo na možgane. »Ker so zdravila sintetizirane kemijske snovi, nekatere med njimi zgolj izolirane čiste kemijske snovi iz raznih rastlin, sem sklepal, da obstaja tudi hrana, ki vpliva na nastanek specifičnih čustev. Začel sem raziskovati in prišel do spoznanja, da so že naši predniki ob posameznih duševnih stanjih uživali posebno hrano, danes pa, žal, za umirjanje množično goltamo tablete.

Njihova proizvodnja strahovito raste, in vendar imamo naravni antidepresiv pri roki. Recimo top­lo mleko z malo medu, ki deluje pomirjujoče, enako kot blaga tableta za umirjanje. Pomislimo samo, da antidepresivi delujejo šele po treh tednih, kolikor je potrebnih za umetno tvorbo serotonina v možganih, mleko pa blagodejno učinkuje že čez pol ure,« razmišlja zdravnik, zaposlen v tovarni zdravil Pliva na oddelku za razvoj psihotropnih zdravil. »Nasled­nji razlog za pisanje knjige je vsakodnevno bombardiranje v medijih z različnimi shujševalnimi dietami. Medtem ko smo razvili posebne načine prehranjevanja za diabetes, srčno-žilne bolezni ali povišani holesterol, so smernice prehran­jevanja za duševne bolnike zelo skromne. Znamo preprečevati telesne bolezni; gojimo šport, skrbimo za dobro pripravljenost in aktivne počitnice, ob tem pa premalo razmišljamo o duševnem zdravju in preprečevanju duševnih bolezni. Depresija postaja medicinski problem svetovnih razsežnosti,« opozarja.
 

Zdravnik z dušo zdravilca

 
Splošno znano je, da imajo antidepresivi škodljive stranske učinke. Kako gleda na zdrav­ljenje te sodobne bolezni kot zdravnik; kako kot člen velike farmacevtske hiše in kako kot terapevt naravnega zdravljenja? Ali nastopa v vlogah, ki se medsebojno lahko celo izključujejo? »Antidepresivi so ob pravilni uporabi učinkovita in seveda potrebna zdravila. Razvili smo take z dvojnim delovanjem: delujejo na serotonin in noradrenalin, v večjih odmerkih pa tudi na dopamin. Kakor vemo, so nevrotransmiterji ključni pri nastanku depresije. Izkušen psihiater, ki dovolj dobro pozna svojega pacienta, zmore ciljno zdraviti depresijo: zjutraj predpiše večji odmerek dualnega antidepresiva, kot je venlafaksin, in tako z noradrenalinskim učinkom pacienta 'aktivira', zvečer pa mu manjši odmerek olajša spanje.«

image
Peneče se vino pospeši vsrkavanje hranilnih snovi iz jagod, malo alkohola pa prispeva k občutku blaženosti. Foto: Shutterstock


Med sklepnimi mislimi v knjigi Nevroprehrana je tudi opozarjanje na zlorabo: »… ko nekateri nevestni kirurgi, ki želijo podaljšati lepotni učinek posega pri obilnih bolnikih, predpisujejo zdravila proti depresiji kot shujševalno kuro. Obilen bolnik je pogosto depresiven, zato posega po sladkarijah, te mu povišajo raven glukoze v krvi in na hitro dvignejo razpoloženje. Ta učinek pa še spodbuja k uživanju sladkarij in tako nastane začarani krog. Uživanje sladke hrane postane navada. Ta pa se ne zdravi več z antidepresivi, ampak s psihoterapijo ali spremembami v načinu življenja.«
 
Lani na srečanju psihiatrov v Honoluluju, pripoveduje, je predsednica ameriškega združenja psihiatrov dr. Carol Bernstein izrekla zanimivo misel: medicina naj širi svoje znanje in vpliva še na druga področja človekovega delovanja, kot so književnost, umetnost, glasba in poslovnost. »Po tem sem sklenil napisati svojo drugo knjigo Živeti v skladu s čustvi – uporabite čustva za poslovni uspeh in življenjsko srečo (Živjeti prema emocijama – iskoristite svoje emocije za poslovni uspjeh i životnu sreću), v kateri govorim tudi, kako ohranjati in razvijati družbeno blaginjo ter zdravje na delovnem mestu.« V njej razmišlja o zdravi prehrani, produktivnem staranju, učinkovitem počitku, podaljševanju življenjske dobe, potovanjih in seksualnosti ter poslovnem procesu, ki ga v luči čustev razdeli na spoznavanje, prepričevanje, dogovor in zaključek (ločitev).
 

Zakaj jesti čokolado

 
Večina njegovih tez je znanstveno dokazanih: če se vrnemo k mleku in medu. »Ta stara modrost je nedavno dobila tudi znanstveno potrditev. Znanstveniki menijo, da ima mleko benzodiazepinski učinek, benzodiazepini pa so zdravila iz skupine anksiolitikov, ki umirjajo (recimo splošno razširjeni praxiten). Med hrano, ki poživlja, štejemo rdeče meso, zdaj pa je to pokazala tudi klinična študija. Tisti, ki ga uživajo pogosto, so agresivnejši v obnašanju, sploš­no znano pa je, da so vegetarijanci mirnejši kot mesojedi.« Srečeljubna živila, sadje in zelenjava, omogočajo lažjo tvorbo dopamina, čustvo sreče pa si še lahko podaljšamo z bananami v čokoladi ali z jagodami s šampanjcem. Peneče se vino z mehurčki namreč pospeši vsrkavanje hranilnih snovi iz jagod, majhna količina alkohola pa prispeva k občutku blaženosti.

image
Občutki in čustva so ogledalo duše, piše zdravnik in magister biomedicine Sandi Krstinić v knjigi Nev­roprehrana, Hrana za možgane in odlično čustveno počutje. Foto: Rotis


S tesnoboljubnimi živili, kot so ribe in meso, se lažje osvobajamo tesnobe. Ribe vključuje v vrh za boj proti brezvoljnosti. Živila za serotonin, hormon sreče, so žita, maščobe in sladkarije, lahko bi jih imenovali žaloljubna živila, ker ko smo žalostni, po njih posegamo pogosteje. Čokolada vsebuje feniletilamin, snov ljubezni ali čokolad­ni amfetamin (ti vzbujajo občutke vznesenosti). Vplivajo na povišanje ravni dopamina, ki pa, mimogrede, doseže največjo koncentracijo med orgazmom. »Tudi nekatera zdravila za depresijo imajo podoben učinek, ker zavirajo monoaminooksidacijo in tako preprečijo razgradnjo feniletilamina.« Čokolada vsebuje še anandamin, ki je endogeni kanabinoid in v možganih vzbuja prijetne občutke, ter aminokislino triptofan, ki pomaga pri tvorjenju serotonina.

V njej je tudi snov za izboljšanje razpoloženja in viša raven endorfinov, ki višajo bolečinski prag. Vsebuje kofein, a ne povzroča odvisnosti. Bogata je z magnezijem, če ga je v telesu premalo, ženska močneje občuti predmenstrualni sindrom. »Kar enaindevetdeset odstotkov žensk ima največjo željo po čokoladi v drugi polovici menstrualnega ciklusa, želja pa je večja popoldne in zgodaj zvečer.« Četrta skupina so jezoljubna živila, živila za GABO, izhodiščne snovi za nastanek nevrotransmiterja, ki blagodejno deluje na jezo.

image
Srečna kombinacija sta pršut in sir, če le ni pršut preveč soljen. Foto: Shutterstock


Nanjo najbolje vpliva beljakovinska hrana, mleko, sir, delovanje pa je še širše, če vsebuje še maščobe in ogljikove hidrate, recimo sirni namaz. Srečna kombinacija sta pršut in sir, če le ni pršut preveč soljen, pravi avtor, ki nenehno opozarja na zmernost pri uživanju katere koli hrane. Pršut vpliva na adrenalin, ki prežene otopelost. S kozarcem rdečega vina zavarujemo žile, možgani pa tako dobijo več kisika. Še peta skupina živil obstaja: voda, jajca, semena, med in korenček. Ta lahko zaradi njihovih zdravilnih učinkov uživamo vedno.
 

Sreča

 
Ali sam živi po načelih, ki jih opisuje v svojih knjigah? »Vsekakor ta znanja vedno preizkušam na sebi. Še posebno šport in rekreacijo. Tudi znanstveniki so dokazali, da šport popravlja razpoloženje. Večina ljudi ni prav zadovoljna s svojim živ­ljenjem in niso srečni. Iz dejstva, da poraba antidepresivov narašča, sklepamo, da je vse več ljudi tesnobnih, brezvoljnih, nezadovoljnih … To lahko spremenimo le tako, da za svoje psihofizično zdravje skrbimo sami. Definicija sreče je izpolnitev človekovih kreativnih zmožnosti. Ko ustvarjamo, smo srečni. Vendar bi človeka v tej težnji za ustvarjalnostjo moralo podpirati tudi okolje, kar pa zdaj ni pravilo. Sreča je v nenehnem odkrivanju novih spoznanj, a nenehno pač ne moremo iskati novega objekta sreče. Spomnimo se, kako pri vnovičnem branju neke knjige ali gledanju istega filma, na potovanju v iste kraje, odkrivamo vedno nove in nove vsebine in podrobnosti. Jasno je, da je občutenje globoke sreče v nas samih, zagotovo pa odvisno tudi od izzivov. Če sprejmemo potrošniški način življenja in nenehno kupujemo nove stvari, je to zadovoljstvo kratkotrajno. Industrija ustvarja in posodablja, večine stvari pa niti ne potrebujemo. Občutiti zadovoljstvo, ki traja, je mogoče le z razvijanjem lastnih zamisli; to pa ni nujno osvojiti vrh v zaledeneli Himalaji – zadovoljstvo nam lahko prinese prihod na vrh bližnjega hriba.«