Zdravje je šelestenje življenja

Zdravje, v polnem zvenu besede, v katero je ujeto, bi se moralo slišati tako kot najlepša beseda v slovenskem jeziku: šelestenje. Zdravje je šelestenje življenja.

Objavljeno
16. februar 2020 10.14
Posodobljeno
16. februar 2020 10.28
Zdravje je življenje v vseh odtenkih, ne tiste nesrečne sive, ampak v vseh odtenkih svetlobe. Foto: Shutterstock
Kaj je zdravje? Kaj je zdravje ...
O tem sem se spraševal, ko sem krevsal iz telovadnice, v kateri se zgodaj zjutraj srečava s starejšo hčerjo, da preživiva skupaj uro, s trenerjem, ki naju, obupanec, skuša naučiti osnov nekega športa, za katerega sem sam veliko prestar, hči pa ima za resen trening prehudo astmo. Gledal sem jo, kako je prihitela v telovadnico, vsa v diru, jutranja bitka z mojima malima najnovejšima in najljubšima sorodnicama jo je že dodobra ogrela ...



V telovadnici sva skupaj, da bi bila bolj zdrava. Zdrava? Kaj je zdravje? Zagotovo bova bolj pripravljena, telesno, in ko bova bolj vešča tehnike najine veščine, bova morda tudi bolj samozavestna v vsakdanu.
To v življenju šteje, jasno. Ampak: ali je to zdravje? Povečana sposobnost telesa in samozavest, da v življenju ravno ne hodijo po tebi. Ali je pač zdravje le odsotnost bolezni? Po končani jutranji tlaki je hči s trenerjem pokramljala še o pljučnici, ki jo je prebolel in kako zoprna da je bila.

In da je nekaj tednov počival, preden se je zares vrnil v telovadnico. »Pljučnica je zajebana,« je rekla hči in pogledala proti meni, »fotr jo je imel in je skoraj škripnil ... No, ampak on je imel poleg še alergijsko astmo.«

Sedel sem v kotu in se počutil kot prometna nesreča z neugodnim izidom, tako sem bil preč od iskanja zdravja, in verjetno zato nisem takoj razumel, kaj je povedala prvorojenka. Ki je pozabila, da je bila tudi sama dvakrat ali trikrat na oni strani, kjer se ne sope več ... Pri nas doma je namreč astma članica družine in bolje se ona počuti pri nas, kot se mi z njo.

Pravzaprav sem na zadevo, ki se je zgodila pred desetimi leti, že malo pozabil – malo, ker sem kronološko na poti k cipresam, malo pa, ker se je v tem času zgodilo toliko sprememb na vseh področjih, kolikor človeka z njimi obdari naš planet.
Kaj je zdravje? Takrat, v tisti noči, ki jo je opisala hči, je šlo zares. Ko sem uspešno posnifal vse arcnije in povohal ves kisik, sem rekel, da bom naredil veliko več za zdravje, ko bom ozelenel.



Zdaj, če se spomnim ... ja, takole je bilo ... takrat sem zdravje videl predvsem kot to, da bi bil lahko s svojima hčerama in tistimi, ki so mi v življenju najbližji. Da bi počel osnovne stvari, kot jih pač v družini počne normalen človek.
Pazil na otroke in njihova pota, skušal odplačati hipoteko, prihraniti za dopust, skušal razumeti partnerja in biti zadovoljen v službi in kaj dobrega postoriti za druge, ne da bi pričakoval povračilo.

Od naštetega sem zagotovo opravil tisto dolžnost, ki se ji reče hipoteka. Drugo pa bolj tako tako, bi rekel.
»Spremenil si se,« mi je bil takrat rečeno in vedel sem, po melodiji besed, da ne na bolje, kar se tiče tradicionalnih slovenskih vrednot. Ampak tedaj sem začel razumeti, malo, kaj je zdravje. Da ni le odsotnost bolezni, ni, da se za silo spraviš v športno formo, ampak da končno približno razumeš, kaj je zares pomembno. Odsotnost bolezni je bržkone znak, da si se v življenju, tako v telesu kot duhu, za silo spravil v ravnovesje. Ravnovesje je sijajna osnova za kakovostno preživljanje vsakdana.

Toda, ali je to zdravje?
Tudi odsotnost poškodb pri tistih, ki nam znoj včasih zamegli realnost in trezno presojo, ni zdravje. Si zdrav, če lahko veliko, ogromno vadiš in si vse boljši, v športnem pomenu? Ja, zagotovo je to del vsebine, ki sestavlja besedo zdravje. A zdravje, v polnem zvenu besede, v katero je ujeto, bi se moralo slišati tako kot najlepša beseda v slovenskem jeziku: šelestenje. Zdravje je šelestenje življenja.

image
Zdravje so lahko tudi misli, ki smo jih že nekoč skupaj zapisali v Poletu: »Majhna dobra dela, ko se seštejejo, so preproga, po kateri je lepše stopati.«  Foto: Shutterstock



Zdravje je življenje v vseh odtenkih, ne tiste nesrečne sive, ampak v vseh odtenkih svetlobe. Tudi tema je del svetlobe, vsaj kot svetlobo razumem sam. Ni svetlobe brez teme. Če je življenje svetloba, potem bo držalo, da si vsakdo v njej želi čim manj teme. Čim manj senc. Zdaj se moram malo poškropiti s sredstvom proti lažnivcem: sam sem svetlobo vedno iskal tudi v gibanju. Na dolgih tekih v gozdovih, na dolgih kolesarjenjih po manj obljudenih delih zelene, tudi na različnem snegu, kot ga pač carinimo rekreativni Zemljani.

Najbolj zdrav sem bil, tudi če so mi dohtarji zatrjevali, da sem vse prej kot to, takrat, ko sem na teh poteh videl, kaj se dogaja okoli mene. Naravo, njeno moč in zapovedi njenega čarobnega spreminjanja, in ljudi, ki so si z naravo na ti. Najbolj zdrav sem bil, ko sem premišljeval o onih, ki so mi bili ali so mi najbliže. Najbolj zdrav sem bil, ko sem se odločil, da ne bom grdo prebutal nekaterih barabinov, ki so uničevali življenja, tako tista »v prostem času« kot ona, ko smo se za dobro čim več ljudi s predpisano usodo bodli s Poletom. Tisto je bila velika zmaga in ena redkih rund, ki sem jih dobil v dvoboju z jezo, in še redkejša med onimi, v katerih prevlada razum.

Da si zdrav, je lahko pismo, ki ti ga napiše človek, ki se podpiše Tvoj Prlek ter tebi in vsem, ki sestavljamo tole revijo, ustvarjalcem in bralcem, saj v resnici smo eno, zaželi lepih misli, tam iz Borecev pri Križevcih. Prlek mi pove, kaj je zdravje. Zdravje so lahko tudi misli, ki smo jih že nekoč skupaj zapisali v Poletu: »Majhna dobra dela, ko se seštejejo, so preproga, po kateri je lepše stopati.«

Ja. Tudi to bi lahko bilo zdravje. Ko si morda bolan, pa v resnici tako zelo zdrav.
Za vse, ki se tako pogumno borite s svojimi težkimi boleznimi. Veliko nas je, ki držimo pesti za vas.