ŽENSKE NA BICIKLU, 4.del: Ženska in njeno telo

V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…

***

Glavni argument, da so se ženske začele ukvarjati s kolesarjenjem, je bila njegova popularnost. Popularnost se je v glavnem navezovala na praktičnost, znotraj katere se je vedno pogosteje poudarjal pozitivni zdravstveni učinek. Toda ne prav od začetkov kolesarjenja. Mnenja o vplivu kolesarjenja na zdravje so bila deljena in sprva so z negativnimi učinki kolesarjenja strašili tudi moške, kaj šele ženske.

Nikakor z odprtimi usti

Neki dr. Heerman je leta 1898 opozarjal na napako, češ da se kolesari z odprtimi usti, s tem pa povzročajo okvare dihalnih poti in pljuč, do katerih naj bi prihajalo z vdihavanjem premrzlega ali onesnaženega zraka. Posebej nevaren naj bi bil tudi sveži zrak, zato je prepovedoval kolesariti v gorskem zraku.
Predsodki so vseeno padali; morda so se ti na terenu izkazali kot nesmiselni - veliko bolj kot nova spoznanja medicinske stroke - prav po zaslugi izkušenj kolesarjev samih, še bolj pa kolesarjev-zdravnikov, ki so osebno občutili pozitivne učinke kolesarjenja.
Nasvet, naj se kolesarke glede učinkov na njihovo zdravje - če nočejo postati »rod sterilnih žena« - posvetujejo z zdravnikom, ki je sam kolesar, že meri v to smer. Kajti, najsi je bil zdravnik še tako pameten in razgledan, ni bil v stanju, da bi razlagal posledice kolesarjenja, če se z njim sam aktivno ni ukvarjal.
Glasovi, da je kolesarjenje zdravju koristno, so bili vse prodornejši. V časopisju vse pogosteje naletimo nanje. Sprva, tako kot piše Paolo Montegazza v feljtonu Laibacher Zeitunga, je kolo kot zdravstveno sredstvo primerno le za moške. Ženska, ki je sicer fiziološko bolj »zamaščena«, po njegovem mnenju potrebuje manj gibanja kot moški. V svoji »zajetnosti« naj bi ženska ostajala bolj zdrava in tudi storilna, tako v smislu vsakdanjih opravil kot tudi plodnosti.
Ženski Montegazza priporoča gibanje in gimnastiko po "higienskih« predpisih, vodi pa naj jo po nasvetu zdravnika. Bralke in bralce opozarja, da se gre pri ženskah ravnati od primera do primera, in to Po prilagojenem programu. Za kolesarjenje pravi, da je zdravo, ker gre za gibanje po zraku.

Vidovita Marica Strnad Cizerlj

Podobno so bili v različnih zdravstveno-kolesarskih (športnih) zapisih pri nas poučeni tudi v naslednjih letih.
Večinoma so zapisi prihajali direktno ali pa so bili še pogosteje laično povzeti kot poročila iz zdravniških krogov.
Povzemale so jih tudi ženske, kot npr. Marica Strnad Cizerlj, ki je v tržaški Slovenki kmalu postala »femme pour tout faire«, saj je pisala o celi vrsti tematik. Tako ji ni ušlo niti kolesarstvo.
Marica je v letu 1897 zapisala, da je vse manj sovražnikov kolesarstva. »Zdravniki priporočajo torej vsak šport, poleg tega pa seveda previdnost in vztrajnost, kajti le na tak način krepe se mišice in živci, pospešuje se krvotok in pretvarjanje redilnih snovi... Na tisoče zdravnikov osrčnje nas za kolo, proslavljaje je kot imenitno izumitev za povzdigo močij pešajočega človeštva. Vožnja po kolesu ne krepi samo mišic na nogah in rokah, ampak utrjuje tudi pljuča in spodnje telo.«
Marica pa je posredovala tudi pisanje nekega ameriškega lista o kolesarstvu s posebnim ozirom na žensko. Neka medicinska fakulteta naj bi se namreč prepričala, da je kolo eno glavnih sredstev za »povzdigo in utrditev ženskega zdravja«. Kolo priporoča tudi zoper debelost. Obenem pa še dodaja, da tudi domači zdravniki nikoli ne odsvetujejo ženskam kolesa, še več, slabotnim naj bi ga še celo priporočali.
Zanimivo je, da je Marica izpostavljala prav zdravstveni efekt ženskega kolesarjenja, kar je po njenem bilo najboljše priporočilo tej »imenitnej iznajdbi«.
Kolesarica Aškercu na očitek, da si na kolesu zdravju škodi, odgovarja: »Da bi nam kolesarjenje absolutno škodilo na zdravju, dvomim. Saj tudi kajenje in drugo škoduje, ako ne poznamo mere, dočim zmernost povsod-koristi. Jaz in moje znanke smo zdravejše odkar kolesarimo. – Sicer pa vse ni nikdar za vsakega!«

ni podpisa

Da vse ni nikdar za vsakogar, je vedel tudi Aškerc, ki je ob besedi zdravje ciljal bolj na zdravje v povezavi z ženskimi spolnimi organi. Aškerc ob tem ni čisto nič izstopal od tedaj obče splošno sprejetega mnenja, da si ženska s pretiranim(!) naporom na kolesu utegne škoditi.
Marica Strnad v že omenjenem zapisu Kolesarstvo in zdravje med drugim priporoča ta šport, ki je za zdravje koristen - toda, dodaja, le če se ne pretirava.
Enakega stališča glede kolesarjenja žensk se drži tudi Jože Valenčič v svojem bontonu iz leta 1899.
Vsako pretiravanje po njegovem škodi »posebno ženskam«, za razliko od moških - tudi zdravim. »Zlasti ženska naj bi nikdar ne dirkala ter ne delala daljših izletov, ker izkušnja uči, da so taki izleti njenemu zdravju usodni in celo smrtonosni.«

Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik