Ženske na biciklu, 8 del: Žensko telo - zunanji videz

Objavljeno
10. junij 2019 12.06
Posodobljeno
10. junij 2019 12.06
Pripravil Primož Kališnik
Pripravil Primož Kališnik
V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…

***

Zdravje pa je povezano tudi z lepoto. Geslu »vse na kolo za zdravo telo«, gre dodati tudi lepo žensko zunanjost, urejenost, videz. Omenil sem že kolesarjenje oziroma telesne vaje, ki so dobre za ženino zdravje in zdravje njenih potomcev, nič pa še ni bilo napisano o vplivu telesnih vaj oziroma kolesarjenja na zunanji videz ženske. Predstava, da je le zdravo telo tudi lepo, v »včerajšnjem svetu« še ni bila samoumevno sprejeta.
Že omenjena Danica v Slovenki piše o razširjenem mnenju, da pridobijo ženske pri telovadbi nelepe, oglate oblike. Mnogi so tudi menili, da ženska na kolesu že med samim kolesarjenjem dobi videz, ki je marsikomu odvraten.

Estetska merila ženskega telesa

Zoprno je bilo antikolesarjevičem, ko so videli na kolesu žensko, ki je bila zasopla, sopihajoča, vijolična v obraz, po možnosti pa jo je oblival še nič prikupen pot ali pa je od prašne ceste dobila še rdeče oči. Takšni estetski zadržki so bili vse kaj drugega kot gracija, lepota, milina in prelest. Kolesarjenje naj bi žensko oropalo samoumevnih, osnovnih estetskih principov. Še več, z držanjem balance ob naprej upognjenem telesu je bila provokativna, s pogostim kolesarjenjem pa je utegnila izpolniti še en »estetski zadržek« - izgubiti njej primerno težo, shujšati, odpraviti prikupne obline in od antikolesarjevičev tako opevane mehke linije.


Primeri iz telovadbe so enaki, saj ne kažejo le na »zdravstveno« nevarne vaje (npr. skoki, razkrečenje nog), ampak izkazujejo tudi strah pred »deformacijami« telesa, kakršna sta bila npr. širši vrat in roke. Telovadba je konzervativnim krogom predstavljala psihološko in fiziološko »pomoškenost«. Vaje za deklice - krepitev telesnih sposobnosti odraslih žensk (mater) sprva niti ni bila tema - se niso izvajale na orodju, ampak so bile proste in redovne.
Najprimernejše so bile igrive vaje in plesi v krogu, ki so izžarevali ljubkost in žensko milino.

Telo odrasle ženske je ostalo tabuizirano vse do družbenih sprememb ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je s socialnimi in ekonomskimi spremembami spremenila tudi podoba ženske.
Potem ni bilo nikoli več tako, kot je bilo prej.
Estetska merila ženskega telesa so se postopoma spreminjala in ženske so vse pogosteje spodbujali k telesnim aktivnostim. Izgovorov, da zanje ne najdejo časa, po mnenju Danice, niso imele: »Nekaj manj tistih imenitnih posetov, nekaj krajših razgovorov s sosedo in časa je dovolj.«
Celo prej manj zaželene mišice naj bi kazale na lep videz, saj »pomnoži se mišičevje, ki kroži oblike. Kaka razlika mej polnimi, čvrstimi udi zdrave ženske in mehkužno, brezkrvno tolščo onih dam, ki prežive svoje brezposelno življenje na mehkih foteljih«.



Začetki duatlona?

Kolesarjenje se je postopoma dokazovalo kot sredstvo za dosego lepote6 ženskega telesa. Leta 1899 se je v časopisju, ki je doseglo tudi kolesarske kroge pri nas, za to priporočala kombinacija kolesarjenja s plavanjem. Neki dr. M. je menil, da za lepoto telesa nista odločilna le redno umivanje in kopanje, ampak njuna povezava s kolesarjenjem. Za žensko lepoto naj bi bilo idealno najprej 5 km kolesarjenja, potem plavanje, zatem spet četrt ure kolesarjenja. V skladu s takratnimi predstavami - kot smo že ugotovili - naj ženska ne bi pretiravala, saj bi se sicer telo preveč pomršavilo. Takšen lepotni »duatlon trening« naj bi ženska izvajala 2- do 3-krat tedensko.
Načelo zmernosti je bilo gotovo norma, ki so se je držale tudi naše prve kolesarke na prehodu v dvajseto stoletje. Kolesarica je namreč Antikolesarjeviču podala svoje mnenje o »pravi meri«: »Izvrstno izvežbana, dostojno oblečena in telesno primerna (torej ne preveč in ne premalo!) razvita kolesarica more kazati tudi na svojem 'Meteoru'prav mnogo gracije in prelestne dražesti.«
Če pa je katero zadela zlobna usoda zoprne bujnosti in oglatosti udov, je to označila kar kot »nelepo prikazen«. Takega načela se je držal tudi njen feljtonski sobojevnik Fran G-č., saj se ni strinjal, da bi bila čisto vsaka dama na kolesu »živa karikatura svojega spola«.
»Gospodična, kije lepo zrastena, ki ima nežen životek inje - recimopo domače -fletna ter se dostojno vede, je gracijozna in naj bi tudi na koprivah sedela.«

Debeluhe niso bile zaželjene

O kolesarkah konkretneje pa Fran dodaja še tole: »Neokretna dama pa ali debela, majhna 'butika' ali če je taka, da bi 'lahko zvezde klatila', je seveda tudi na kolesu smešna. Toda isto je tudi pri moških!« Kolesarstvo torej ni bilo primerno za vsakogar, še manj za vsako damo. Tudi bontoni, kot osnovni kodeks meščanskega obnašanja, na to opozarjajo. Po Valenčiču dame bolj okrogle postave, t. i. »debeluhe«, zlasti one, »naj bi javno ne kolesarile, saj so na kolesu videti smešne in okorne«

 

Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik