Ženske na biciklu, 9. del: Za kolo potrebna posebna toaleta

Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

Moda - »za kolo treba posebne toalete«

Sodobne modne zapovedi 19. stoletja nikakor niso bile naklonjene kolesarkam.

V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…

***

Kot vemo, je moda tedaj s svojim okusom nehote razodevala tudi moralo tedanjega sveta. V »včerajšnjem svetu«, ko je bil ideal ženske mode telo, ukleščeno v korzet, je dama v svoji naporni in nasilni opremi z vsako posameznostjo posiljevala naravo.
Če je ženska hotela biti dama, ni smela kazati nobene značilnosti svoje postave oziroma videza. Kako bi dama v skladu s tedanjimi družbenimi predstavami sploh lahko stopila na kolo, ko se ne bi že počasi posameznice finančno in miselno začele otresati svojega sveta naivnosti in ne bi moškemu svetu antikolesarjevičev iz obrambe agresivno podrezale v temelje patriarhalnega sveta dvojne morale?

Težave ženskih nog

Kolesarica je Aškerca samozavestno zavrnila, ob tem pa nakazala njegovo nedoslednost glede nravstvenih tem, kjer je moški svet gojil dvojna merila. Kaj sploh pomenita izraza »nedecentno« in »nemoralno«, s katerima ji je Antikolesarjevič tako mahal pred nosom?
»Izvolite mi vendar filozofski objektivno dognati pojm pojma! Kaj je nedecentno in kaj nemoralno? - Vidite, moja ženska glavica meni, da ste moški glede teh dveh vprašanj prav avtokratično nedosledni - nekonsekventni! Ako bi videli na ulici damo golih rok, prsij in golega hrbta, ojoj, to bi bil javen škandal. Vse bi se muzalo, rogalo, jezilo in - sramovalo. Bržčas bi tako 'nedecentno'in 'nemoralno'damo povabil kak policaj s seboj na -protokol! - Toda če vidite isto damo v isti obleki  vzgorenji dvorani 'Nar. doma', - ah, od občudovanja in začaranja ste kar otrpli. Kolika krasotica - kolika gracija!«


O »gracijah« iz zgornje dvorane Narodnega doma danes najbrž še ne vemo nič, kar skozi prizmo zgodovine sploh ne čudi. Dvojna morala je namreč del sveta zapirala pred očmi javnosti, v javnem svetu, kamor so se pripeljale tudi prve drzne kolesarke, pa so štela čisto druga pravila. Tu je ženska gola koža predstavljala predrznost in Aškerc se je kar stresel, če je pomislil na katastrofo - to je kolesarkin padec s kolesa, ko padejo »njena krila v najfatalnejši nered, če se na cesti razgali večji del nog, nego bise smelo zgoditi...«
Kolesarica pa se je nanj požvižgala, saj - »ali je dama na plesu ali na ledu decentneja, kjer utegne imeti 'katastrofa' dokaj hujše posledice, kakor na kolesu? – Sicer pa: ali je res tako strašno grdo in silno nemoralno videti lepo žensko nogo? Ako je, potem, dragi g. Antikolesarjevič, obrnite se k zidu že tedaj, ko zagledate bližajočo se kolesarico!«.


Fran G-č. prav tako ni bil zaskrbljen glede možne »katastrofe«. »Glede tega bodi g. 'Antikolesarjeviču' povedano, da prvič biciklistinje prav redkokedaj padejo, ker vozijo bolj oprezno in imajo tudi drugače napravljeno kolo, tako da lahko koj na tla stopijo, in drugič, če ravno padejo, ne razgali se pri tem 'večji del nog', kakor meni g. 'Antikolesarjevič'. Če si pa slučajno kaj raztrga, se umakne hitro v prvo hišo in si tam zašije - če zna. Previdnejše biciklistinje nosijo potrebne reči vedno seboj.«
Da bi kolesarile dame kar s priročnim šivalnim priborom, ne vem, vemo pa, da se Kolesarica sicer »kolikor toliko strinja« o posebni obleki za kolesarke, češ, »za kolo treba posebne toalete.«
»To pa vemo že tako prikrojiti, da nas ne ovira kar najmanj.«

ni podpisa
ni podpisa

Prihodnost je v hlačah, ne v krilu

Je pa Kolesarico očitno bolj motilo, da je sodil o ženski obleki in okusu moški, ki se ni spoznal na estetiko. Zato ji je bilo čisto udobno in lepo v obleki in je za Prešernom ponovila, da »le čevlje sodi naj kopitar«. Da bi ženska oblekla za na kolo kar najbolj praktične hlače, je bilo tedaj preveč predrzno. Svet je bil tisti čas za Aškerca in sodobnike urejen in se je ravnal po ustaljenih normah. Nobeno naključje ni bilo, zakaj ženska ni nosila hlač.
Četudi je Louise Max (istega) leta 1898 zapisala, da ženska kolesarska »prihodnost ni več v krilu, ampak v hlačah«, hlače kot izključno moški simbol še niso padle. Nepraktična krila so sprva vodila v ideje, da bi se ženske namesto dvokolesa raje oprijemale trokolesa, modela z enim sprednjim kolesom in dvema zadnjima, kjer je dama lažje (in bolj noge skrivajoča) vrtela pedala.


Kolesarska manija je v fin de sièclu prinašala na trg celo paleto različnih modelov in marsikateri se je zdel damam primernejši. Najbrž sta bila dva takšna tricikla, ki ju je imel v lasti Laibacher Bicycle-Club že v začetku devetdesetih let, namenjena prav ljubljanskim damam. Končno pa se je vseeno prijel model ženskega dvokolesa, v glavnih značilnostih praktično takšnega, kot ga poznamo še danes. Prilagojen ženski model kolesa je dobil drugačno ogrodje, drugačno pozicijo sedeža, verižni prenos se je skril v posebno ohišje in zadnje kolo je postalo zaščiteno, da se ni med špice kolesa zamotala obleka.

ni podpisa
ni podpisa


Navkljub velikemu pomenu adaptiranega kolesa, ki je za ženske postalo bolj praktično in enostavno, pa se vprašanje ženske mode nikakor ni umaknilo iz javnosti. Nasprotno, z vedno več privrženkami kolesarstvu se je po Evropi postopoma še bolj razširil dialog glede praktičnosti na eni in moralne korektnosti ženske obleke na drugi strani. Pri nas so se bržkone uveljavili bolj konzervativni nemški nazori, ki so v evropskem merilu le počasi sledili »svobodnejšim« francoskim ali pa ameriškim trendom.
Na zahodu so se namreč že uveljavljale celo hlače, med kolesarkami najbolj tipične so bile t. i. bloomers?


Kot poroča sodobni nemški kolesarski priročnik, so bile posebej francoske kolesarke drznejše in so nekatere celo sprejemale hlače, ki so jih tedaj v nemškem jeziku - zelo pomenljivo - ločili od moških in jih poimenovali kar z novim izrazom - Beinkleid.
Sicer pa je pariški modni duh zanesel v kolesarske modne smernice tudi nekaj za bolj konzervativne kroge sprejemljivejše mešanice med moško in žensko obleko. Najbolj tipičen križanec je bilo hlačno krilo, ki je pri nas vsekakor prej dobilo več privržencev kot »Beinkleid«, »bloomers« ali pa tudi modne pumparice.

Kolesarke in razvoj lahkotnejše mode

Skoraj gotovo pa so pri spodnjem delu ženske garderobe še največ odmeva našla krila, ki so imela kolesarjenju prilagojene izreze in sisteme zapenjanja gumbov. Ženska kolesarska moda je ponujala več rešitev tudi v drugih kosih oblačil. Ženski »oklep« korzet je sprejel več blažjih in manj stiskajočih variant, posebnost kolesark so bile posebne več funkcijske bandaže, ki jih je kolesarka ovijala pod kolenom; tudi lažja obuvala iz mehkejših materialov so bila veliko bolj uporabna. Skratka, garderoba kolesark je težila k temu, da bi bila po eni strani čim lažja in udobnejša, po drugi strani pa seveda šik. Po slikah sodeč, je eleganco kolesarke še najbolj izražal skrbno izbrani klobuček mehkih linij ali pa preprostejša baretka, seveda po možnosti s kakšnim trakcem, ki je bil usklajen z obleko.


Zdi se, da se ne moremo kar tako znebiti občutka, da kolesarke ne bi pospešile globalnega dialoga o lahkotnejši ženski modi.

 

Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik


 

Več iz te teme:

Komentarji: