ŽENSKE NA BICIKLU: Kako je slavni Anton Aškerc ženske s koles podil

Kako je slavni Anton Aškerc ženske s koles podil

Objavljeno
27. maj 2019 07.05
Posodobljeno
27. maj 2019 07.05
Pripravil Primož Kališnik
Pripravil Primož Kališnik
V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…
***
Ljubljana. Pisalo se je leto 1898. Poletje je zvabilo prebivalce mesta na ulice. Med njimi si predstavljajmo damo, ki vrti pedala po Dunajski cesti in v hitrem tempu prehiteva ljubljanske sprehajalce. Meščani so bili kolesarjev in koles vajeni, saj je kolo že vstopilo skozi velika vrata njihovega vsakdanjika. Bolj redke ptice pa so seveda tedaj bile kolesarke. Provincialno mesto na Kranjskem je na dame na kolesih gledalo z mešanimi občutki, nekaterih sprehajalcev to ni zmotilo v njihovih zatopljenih pogovorih ali razmišljajočih sprehodih, spet druge je prizor vznemiril ali celo razburil, saj so v tem videli nepotrebno in nespodobno aktivnost. Kolesarke tako na primer niso prav nič navduševale znanega literata Antona Aškerca (1856-1912, pesnik, urednik, arhivist, pisatelj in duhovnik, zagotovo pomemben Slovenec, op. P.K.), zapriseženega pešca, mimo katerega je (t)istega dne »priletela« kolesarka, katere ime nam žal ni znano.

Skoraj zagotovo je bila »leteča« dama Ljubljančanka, izobražena ženska iz ene premožnejših družin. Kolesarka je bila celo njegova znanka, prav tista, s katero se je pred nekaj dnevi pogovarjal pod košatim kostanjem v Tivoliju. Pogovor je tedaj ob vseh mogočih aktualnostih nanesel tudi na ženske ter kolo in Aškerc je dami jasno razodel svoje videnje sodobnega »problema«. Bilo je povsem preprosto: njemu »ženska na biciklu - ne ugaja«. Toda žal ju je tedaj dohitel mrak in za argumentiranje Aškerc ni imel več časa. Kolesarka mu je tedaj ob slovesu dejala, naj svoje stališče obrazloži v kakem feljtonu in Aškerc ji je to tudi obljubil, a kaj ko so istočasno njegove misli burile še katere druge »muze«. Na dano obljubo ga je tako spet opomnilo šele bežno poletno srečanje z isto kolesarko na Dunajski cesti, ko sta se le za nekaj trenutkov spet srečala. Tedaj pa je Aškerca za hip v njunem bežnem očesnem kontaktu zbodla njena vzvišena in prevzetna drža.

Vrhnika, leta 1902

 

 

»Čeprav ste jadrali mimo 'spolnoparo', sem čutil, da ste imeli še toliko časa, da ste me za trenutek pogledali z globokim pomilovanjem, ah, da, razumel sem tisti Va špostranski pogled, češ: : Ta starokopitnež pa res še zmerom peš hodi!Da si vendar ne more kupiti kolesa! Ah!'.«
Pravkar upokojeni 42-letni Aškerc, ki je tedaj začenjal z delom v ljubljanskem mestnem arhivu, je tako dobil nov navdih, da vzame v roko pero. V podlistku Slovenskega naroda, 6. avgusta 1898, je pod naslovom Ali naj dame kolesarijo? podal svoje moralno-estetske zadržke glede kolesark. Pod besedilo, ki ga je posvetil »čislani gospodični« kolesarki, se je podpisal zgovorno - Antikolesarjevič.

Antikolesarjevič
»... Torej: ali naj ženske kolesarijo ali ne? – Bicikel je pravi znak in sad naše dobe, ki teži za tem, da skrajša čas in skrči prostor. Čas je baje zlato in na vozu dospeš prej na cilj, nego peš. Kar je železnica za množico, to je nekako dvokolo za posameznika. Bicikel je rodila torej čisto praktična potreba in ima v prvi vrsti praktičen pomen. Če se gaje polastil tudi šport, kaj zato? Saj se za šport, za kratek čas nekateri ljudje vozijo tudi po železnici, po tramvaju, po ladjah in čolnih; za kratek čas za šport se tudi konj zajaše itd. Pa povrniva se k biciklu! Za vožnjo na biciklu treba moči, energije, treba spretnosti, okretnosti, treba nekaj telovadnega duha z ozirom na ravnovesje. Moči, energije, telovadne okretnosti in poguma pa -pri kom iščemo teh svojstev v prvi vrsti? Pritrdili mi boste, gospodična, da pri moškem prej in z večjo pravico, nego pri ženski. Pritrdili mi boste, da je priroda sama tako hotela, daje moški predstavitelj moči, telesne in duševne. Da me krivo ne razumete! Jaz ne trdim, da je ženska narava in ženski ideal baš slabost. O, tudi ženski treba, daje močna inje tudi močna -pa v svoji, ženski sferi.

Njena moč se ne javlja toliko na zunaj, vsaj vobče ne. Ženska telesna moč je nekaj povsem drugega, nego moška. Od te prirode ženska vendarle ni ustvarjena za to, da bis telesno močjo imponirala; žensko telo namreč reprezentira v prvi vrsti gracijo, lepoto, Milino in prelest. To je prava ženska moč! Toda Vi ugovarjate in pravite, da se ženska telesna moč takisto kaže pri vsakdanjem delu. Za živ dokaz mi navajate kmečke ženske, ki opravljajo včasi isto delo, kakor moški, n.pr. košnjo, mlačev, žetev... ter prenašajo razna težka bremena itd. Kažete mi na razne vrste delavk, ki si takisto služijo kruh s svojo fizično močjo. Živa resnica, gospodična! In vendar me niste premagali, nego še pomagate mi v mojih trditvah. Saj sem Vam rekel, daje bicikel praktičnega pomena in zato se jaz ne bi tako zgražal, če bi videl kmečko dekle, ki se pelja na svoje delo z biciklom, jaz ne bi preveč ugovarjal, če bi se kaka delavka peljala v fabriko na kolesu... ...

 

Anton Aškerc

 

Gosposka ženska je torej na kolesu živa karikatura svojega spola, prava ironija ženske gracije... Drugič, pomislite, gospodična, kako malo se prilega kolesarjenju Vaša ženska - obleka! - Kakor na konju, tako utegne biti tudi na kolesu moški še lep, utegne nam popolnoma ugajati v estetičnem oziru, ako sedi pravilno in se zna voziti, oziroma jahati. Ženska nepraktična, svobodno gibanje nog ovirajoča obleka pa že na konju ni več lepa. Ženska nam že na konju ne ugaja več, še manj pa na kolesu! Ko Vam krilo takisto visi na obeh straneh kolesa in vihra v vetru, ko se Vam stresajo in trepečejo tisti široki rokavi - ali mislite, da je to estetično lepo?

Ženska obleka je narejena tako, da dela pri hoji estetično ugodne gube, da kolikor toliko kaže - boljše rečeno - izdaje ali nam daje slutiti plastično lepoto telesnih oblik. Kako pa naj doseza ta estetični namen Vaša obleka, kadar se vozite na kolesu?! Pri tem morate tudi v poštev jemati eventualne 'katastrofe'. Če pade moški s kolesa - prava reč! Malce oblati, opraši in morebiti tudi pobije se - toda njegova obleka ostane pač v naravni legi na njegovem životu. Kajpa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, če še na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi... ali se Vam ne zdi, ali ne čutite, da že Vaša obleka niza kolo? 'No, bomo pa moško obleko nosile,' pravite. Sedaj še nismo tako daleč. In mislim, da bi v marsikaterem oziru niti dobro ne bilo, če pade v obleki razlika med obema spoloma. Kontrast med moškim in žensko je tako velik, da že sam od sebe zahteva, da se ta razlika tudi na zunaj v obleki markira! Vsakemu svoje!... hi nazadnje, - da, to je tudi važno!

 

O tej zadnji točki, o tem zadnjem momentu, ki govori zoper žensko kolesarjenje, oprostite mi, da ne govorim veliko! Namesto dolgih besed, naj Vas samo vprašam: zakaj pa ženske, ali recimo lepše, dame na konju kadar jašejo, ne sede tako, kakor moški? Vi molčite? Razumem Vašo majhno zadrego in zato hočem biti diskretno kratek. Vidite, gospodična, tista šega, ki veleva, da ima dama jezdeč obe nogi na eni strani konja, ni morebiti kaka modna muha, nego ima svoj vzrok baš v globokem fiziologičnem in anatomičnem kontrastu obeh spolov... Dama pa, ki jaše svoje kolo na isti način kakor moški, karikira tudi v tem oziru svoj spol in ženska na biciklu tudi zaradi tega momenta ni več estetično lepa. Nekateri gredo celo tako daleč, da pravijo, da si ženska na kolesu celo zdravju škodi in da žali - decentnost. To bi bili moji pomisleki proti kolesarjenju žensk. Rešil sem s tem vprašanje, naj li ženske kolesarijo ali ne. Zaključek mojega izvajanja je, kakor vidite, čislana gospodična, negativen. Moda mi ne oponira. Moda se ne opira vselej na pamet, ne na estetiko, ne na higieno; včasi niti na moralo ne.

Če nekoliko premišljujete o tem predmetu, se prepričate, da ravno 'moda' prav rada greši zoper vse štiri momente. Ali se Vam ne dozdeva, da tudi kolesarjenje žensk greši nekoliko zoper te navedene momente? Bodite uverjeni, da ste najlepša, kadar hodite peš, ko se neprisiljeno kaže Vaš klasično ustvarjeni stas. Saj je ženska hoja tudi nekaj specifično ženskega in estetično ugodnega. To so moji nazori, ki jih pa nikomur, a Vam najmanj, ne vsiljujem. Mislim pa, da s temi nazori med moškimi in bržčas tudi med ženskami nisem osamljen. Ako Vas pa veseli kolesarjenje, o le vozite se do mile volje, samo nikar si ne domišljujte, da s tem povzdigujete svojo ženskost, svojo lepoto in gracijo!...
Pozdravlja Vas vdani Antikolesarjevič.«

 

 

Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik