Zgodba z nasmehom: Jan Lukanič

Objavljeno
24. februar 2015 10.02
Posodobljeno
15. oktober 2015 12.10
Poskus uvideti drugačne dimenzije življenja, ki potekajo vzporedno z našimi, vsakodnevnimi, se slehernik lahko poloti s tem, da si čez oči zaveže najtemnejši trak in začne razmišljati. Preprosto! Kmalu se pride do zaključka, da ljudje s polnim skladiščem besedičenj niso omembe vredni, taki, ki imajo pravo besedo pa so vsega spoštovanja vredni.

Podpisanemu vsakodnevnemu opisovalcu večinoma kalužastih zgodb, ki jih Slovenec zjutraj najraje v časopisni obliki potežka v dlani, se je pred kratkim pred nos postavil poba z neverjetno širokim nasmehom. Malček nerodno je deloval, pa je njegova mami povzela: »Ne zmore brati ali računati, težave ima s pisanjem, v verbalni komunikaciji pa je na visokem nivoju. S telesno motoriko nima težav, čeprav, kot se spominjam nazaj, pri petih letih ni zmogel niti z očmi slediti žogici, kaj šele, da bi jo ujel v svojo ročico, ko smo jo zakotalili mimo njega.« Brez da bi vrtal naprej, sem se sredi kuhinje v drobni vasici Kamnje, ki so jo postavili v bohinjskem koncu, prepričal, da sta Janu Lukaniču, danes 22-letniku, ovire, ki mu jih je nastavila usoda, najbolj pogumno podirala mami v navezi z očetom ter njuna iskrena ljubezen.

Po kriterijih državne Specialne olimpiade in doseženih rezultatih je Jan zasedel mesto v državni reprezentanci Slovenije, ki gre sredi letošnjega julija v Los Angeles, na Svetovne igre specialne olimpiade. Kot prvi Slovenec bo nastopil na treh razdaljah, poleg 10 in 15 še na 25 kilometrski, pa je za Lukaničeve ob ponosa polnem dejstvu, da bo njihov najmlajši nastopil na edinstvenem prestižnem svetovnem športnem odru, nastala težava. V družini je zaposlena le mami, oče je pred letom izgubil delo, njun sin pa bi za nastop v Los Angelesu potreboval poleg treningov, ob ponedeljkih ima Jan kondicijske treninge v šoli pod vodstvom Irene Kneževič, v torek in četrtek ga čakajo treningi telesne moči pri trenerjih v Nordijskem smučarskem društvu Bohinj, še bicikel.

Čisto pravo, cestno dirkalno kolo, tako, ki ga uporabljajo pravi tekmovalci, kar pa je za Lukaničeve enostavno prevelik strošek. Sama stroka, ki se z Janom vsakodnevno ukvarja in si zasluži vse naše priznanje in podporo, meni, da bi Jan lahko šel na drugi konec sveta tudi s svojim sedem let starim gorskim kolesom, ki ga obvlada.

Vendar...

Zakaj bi bil Jan Lukanič le veslač na svoji barki, če je lahko krmar svoje ladje ob pomoči staršev, strokovne stroke in ljudi, ki razumejo?

Staro gorsko kolo, ker drugega pri hiši pač ni, je za Jana športni rekvizit, z njim je trmasto sodeloval na vzponu iz Bohinjske Bistrice na Rudno polje, ki je posvečen tragično preminulemu ultrašu Juretu Robiču, pa tudi na Ptujskem maratonu je z njim prevozil najdaljšo razdaljo ob pomoči očeta, ki je vozil ob njem. Zašla sta, pa se je Jan, ko je s svojimi stavki opisoval zgrešen odcep, s tako silnim optimizmom oklepal krmila kolesa v svojih mislih, da je bilo potrebno na slovensko kolesarsko sceno vreči izziv. Sam osebno se zavedam, da bom tako kot kamen, drsel skozi vodo v globino časa in pristal na dnu pozabe, a dokler se še s svojo včasih preveč zaletavo betico držim nad gladino, lahko glasno pišem za ljudi, ki razumejo. In sem! Ne s sedem let starim gorskim kolesom, spodobi se, da gre v Los Angeles Jan Lukanič s cestnim kolesom. Da! Kljub izzivu na papirju sem vendarle dopovedoval, da si Jan zasluži optimalno za pogumen poizkus in ne za zmagoslavje. Ne za kolajne! Ne za čast in slavo rodne grude! Ne za Boruta Pahorja in njegovo vihrajočo zastavo! Ne za polne tribune norih navijačev, ki orgazmirajo ob stotinkah, ki povedo, da je mikroskopska Slovenka boljša od vehementne Američanke. Nak! Jan zasluži optimalne pogoje zaradi svojega šporntega srca, pa za svoje ljube domače in za te strokovnosti in potrpežljivosti polne ljudi, ki mu namenjajo del svojega življenja v osnovni šoli Antona Janše v Radovljici. Dobesedno del življenja, kajti dragi bralec, ki nikoli nisi šel iz slehernosti svojega vsakdana pogledat k drugačnim sosedom, v njihove dimenzije, se zavedaj: zaposlitev v te vrste ustanovah ni navadna služba za povprečneže!



Trener dečkov Korošec

Zjutraj je bila zgodba natisnjena in poslana v javnost, popoldan je zaropotalo iz mobilnika v žepu. »Geslo Specialne olimpiade pravi: Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.

Želimo, da bo Jan na kolesu najbolj pogumen tekmovalce, kar smo jih poznali,«, je uvodoma dejal direktor Kolesarskega kluba Sava Kranj in trener ekipe do 23 let Matjaž Zevnik. Oba sva bila nekoč člana spremljevalnega moštva pokojnega Jureta Robiča ob njegovih ekstremnih podvigih in ob tem spoznavala spekter kolesarstva brez limit. Jan Lukanič ima že v osnovi precejšnje omejitve, toda člani najstarejšega slovenskega kolesarskega kluba so se tega zavedali: »Lahko ponudimo roko sodelovanja Janu in njegovim spremljevalcem, ne le materialno, tudi z nasveti, ne glede na neprijetno dejstvo, ko smo v precejšnjih težavah, saj smo pred kratkim izgubili glavnega sponzorja.« Naslednji dan smo si potresli dlani v Kranju, Zevnik, njegova hči Maša, ki je poslovna sekretarka kluba ter trenerja Nace Korošec, ki ima na skrbi dečke ter trener mladincev Matej Stare. Klub, ki je ob paleti v zgodovinskih buklah z zlatimi črkami zapisanih tekmovalcev nazadnje vzgojil še svetovnega mladinskega prvaka in svetovnega prvaka med mlajšimi člani Mateja Mohoriča, je za Jana odprl svoje srce in dušo!

»Po prej pridobljenih osnovnih podatkih smo se odločili, da Janu ne le za nastop v ZDA, temveč za kasnejše užitkov polno športno udejstvovanje, podarimo v trajno last cestno dirkalno kolo Scott, ki so ga poprej testirali člani naše mladinske selekcije in se je izjemno obneslo. Prestave ameriškege firme Sram so na zavornih ročkah, kar je že navada pri teh vrstah koles, vse pa smo prejeli za delovanje selekcij kluba iz podjetja Proloco Trade, ki je zastopnik koles in opreme Scott za Slovenijo. Model kolesa je Foil 30, okvir kolesa je karbonski. Obroči so Mavic, pnevmatike pa Continental,« se v delavnici na živo kolo naslonil trener dečkov Nace Korošec še preden ja zavijačil zadnje vijake.



KK Sava

Marsikateremu pravovernemu poganjalcu pedal bi se pocedile sline ob pogledu na rumeno obarvanega lepotca »Toda Jan bo potreboval še posebne čevlje in vso opremo za treninge in kasnejši nastop v Los Angelesu, zato ne le kolo, za Janove športne sanje v letošnjem poletju in nadaljnih letih bomo v klubu pripravili tudi vso ostalo opremo, ki jo potrebuje.

Tako bo iz naših rok prejel posebne kolesarske čevlje Scott, čelado istega proizvajalca ter tekmovalno opremo našega kluba, s katerim bo na treningih in nastopih viden,« v moški družbi prevzema besedo poslovna sekretarka. Jan Lukanič bo iz kolesarskega kolektiva Save prejel vse, kar je potrebno, da bo lahko dostojno zastopal Slovenijo na tem svetovnem tekmovanju. Cmoknil sem od zadovljstva, sklenil zapreti beležko, ko me je kompanija iz KK Sava pogledala tako, da sem vedel, da to še ni vse! Trener mladincev Stare: »Jana Lukaniča bomo postopoma poskusili naučiti osnovo tehnike vožnje s cestnim kolesom, ki je zanj zagotovo neznanka. Sprva bo šel na novo kolo s supergami in navadnimi pedali, potem, če bo šlo, se bomo presedli na spinning kolo, ki je stabilno in se ob tem učili avtomatizem iztikanja nog iz tekmovalnih pedal. Potem pride šele vse ostalo.« Savčani povedo, da ima Jan, kadar bo le želel, na voljo velodrom, ki se nahaja poleg prostorov kluba v Stražišču pri Kranju, kjer bo varno preizkušal kolo in svoje zmogljivosti ob njihovih strokovnih nasvetih. »Prepričani smo, da bomo skupaj storili vse, kar le zmoremo in znamo, da bo Jan optimalno pripravljen za nastop  v ZDA,« zaključi Zevnikov.



Trener mladincev Stare

So trenutki, ko si srečen, ura, ko se začuti zadovoljstvo in dnevi, ki jih je potrebno živeti. V kolesarskih barvah Save je postala še meni osebno precej neznana dimenzija drugačnosti Jana Lukaniča če ne razkrita, pa oplemenitena s polnostjo prvinske športne duše. Včasih sem nepopisno vesel, da lahko pišem!

O tekmovanju in kako lahko pomagate vi

Prvi športni tabor za osebe z motnjami v duševnem razvoju se je organiziral na pobudo družine Kennedy leta 1963 v ZDA, čez pet let so izvedli čisto prave športne igre za specialne olimpijce iz Amerike, povabljeni pa so bili tekmovalci še iz drugih koncev sveta. Specialno olimpijska ideja se je ponesla na vse konce sveta, tako da je danes v svetovno gibanje specialne olimpiade vključenih že prek 200 programov iz 150 držav sveta, ki so združene v sedem regij, Specialna olimpiada Slovenije spada pod evro-azijsko območje. Specialna olimpiada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, prek njih še njihovih družin in programov.



Direktor KK Sava Matjaž Zevnik

Rezultat ideje je ohranjanje psihofizičnih sposobnosti in vsesplošna socializacija oseb z motnjami v duševnem razvoju pod razpoznavnim sloganom: »Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.« Program specialne olimpiade ni namenjen samo športu, saj poleg omenjenih združuje tudi socialne in kulturne aktivnosti. Večina držav, ki so članice svetovne družine specialne olimpiade, je razvila svoj sistem treningov ter lokalnih, regijskih in državnih tekmovanj, udeležba na svetovnih igrah pa je vrh celovite dejavnosti. Športni rezultat ne predstavlja edino vrednoto, ampak specialno olimpiado označuje kot način življenja, vadbe, socializacije in drugih vidikov skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Droben prispevek k ideji lahko da vsak od nas s podporo akcije Zavežimo vezalke, ki opozarja na moč športa pri spreminjanju življenja in socializaciji ljudi z motnjami v duševnem razvoju.

Gibanju specialne olimpiade sami z drobnim prispevkom omogočite, da nadaljuje z razvijanjem programov, ki povezujejo gibalne dejavnosti s treningom socialnih veščin, ko preko spletne strani Specialne olimpiade Slovenije za dva evra naročite posebne vezalke z logotipom gibanja.