Zmotno je mišljenje, da ga ni treba poganjati
Pomembno je, da prodajalci svetujejo, izrecno povedo, da je vožnja s takim kolesom povsem drugačna kot z navadnim.
Odpri galerijo
Vsakdo, ki se je vozil z električnim kolesom, potrdi, da gre za čudovito izkušnjo. Večina pride z vožnje nasmejan, ne »crknjen«, ampak prijetno utrujen, saj se mu je odprl novi kolesarski svet. FOTO: Arhiv proizvajalca/Haibike
Po Boschevih podatkih so v Nemčiji v letu 2018 prodali več električnih koles kot navadnih. To je podatek, ki nam pove, da se bo ta trend prej ali slej preselil tudi k nam. Zato moramo zelo resno jemati vse sisteme, ki jih ponuja trg. Električna kolesa so v Evropi poimenovana s kratico EPAC (electrical power assisted cycles) in spadajo med stroje, ki so skladni z zahtevami zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti.
Na trgu je vsako leto več ponudnikov predelav navadnih koles v električne. In če vsakega takega ponudnika vprašate, ali je tako kolo atestirano, vedno dobimo odgovor, da je, sicer ga ne bi prodajali. Da, imajo atestiran set, ki ti ga bodo vgradili na kolo. Samo set. In ko vam vgradijo ali to celo naredite sami doma, potem kolo, ki je postalo električno kolo, ni kot celota atestirano. In tako kolo ne more biti varno!
Vsak prodajalec mora izpolnjevati vse varnostne zahteve koles EPAC. To je pravzaprav bistvo električnih koles. Nesreče z njimi se dogajajo in se bodo stopnjevale s povečano prodajo. Električno kolo je celo podrejeno varnostnim standardom, torej mora biti narejeno tako, da prenese motor in baterijo, močno povečano moč in ne nazadnje težo. Zavore morajo biti prilagojene, vilice morajo biti prilagojene, ves okvir, težišče okvirja, zato se motor namešča v gonilni sklop, obročniki morajo biti prilagojeni, prav tako plašči, skratka celotno kolo je drugačno, povsem prilagojeno električnemu kolesu, in ne navadnemu. To je pomembno!
Pomembno je tudi, da prodajalci svetujejo, izrecno povedo, da je vožnja s takim kolesom povsem drugačna kot z navadnim. Ne zadostuje samo pokazati, kako deluje motor, kolesar mora vedeti, katere so osnovne in katere skrite nevarnosti teh koles. To je nova dimenzija kolesarjenja! In to v vseh pogledih.
In sprijazniti se moramo, da so res všečna. Seveda obstajajo kolesarji, ki še vedno trdijo, da dokler bodo kolesarili, ne bodo vozili električnega kolesa. Ko ne bodo več zmogli obračati pedalov, se bodo pa lotili drugega hobija. In imajo prav. Vse dokler ne poskusijo voziti takega kolesa. Ko doživijo vožnjo z električnim kolesom, ugotovijo, da je to popolnoma drugačen način kolesarjenja, da je to drug svet, pravzaprav. In spet imajo prav.
To je še neraziskani svet vsakega kolesarja. Danes, če se boste znašli v kakšnem imenitnem kolesarskem središču v eni izmed dolomitskih ali alpskih turističnih središč, boste lahko opazili, da redko kdo vozi običajno kolo, sploh običajno gorsko kolo. Povsod so samo izposojevalnice električnih koles, povsod so kolesarji z električnimi kolesi. Zakaj? Zato, ker električno kolo po tistih krajih omogoča več kolesarjenja, zato ker ljudje tam ne kolesarijo zato, da trenirajo, ampak zato, da vidijo čim več sveta s sedeža kolesa.
Električna kolesa so najprej našla lastnike med mestnimi kolesarji, potem je trajalo nekaj časa, da so kolesarji ugotovili, da je električno gorsko kolo veliko bolj praktično kot običajno gorsko kolo. In potem električnega buma nihče več ni mogel ustaviti. Danes lahko rečemo, da so električna kolesa povsem običajna izbira v prodajalni koles. Prodajalci celo potrjujejo, da se prodaja iz leta v leto skokovito povečuje in nič še ne kaže, da bi se trend umiril. V razvitih kolesarskih državah že nekaj sezon prodajo več električnih koles kot običajnih. Taka sezona tudi v Sloveniji ni daleč, o tem smo prepričani.
V prvo skupino spadajo električna kolesa, ki so opremljena z elektromotorjem in ročico za pospeševanje. V vsakdanji rabi uporabljamo za ta kolesa naziv E-bike. V drugo skupino električnih koles uvrščamo kolesa z elektromotorjem, vendar brez ročice za pospeševanje. Za ta kolesa uporabljamo naziv Pedelec. Vendar pri nas ne uporabljamo izraza pedelec, ampak zgolj električno kolo. In to mogoče bega nekatere kolesarje. V Sloveniji boste težko kupili električno kolo, ki se lahko vozi brez obračanja pedal, večina v ponudi je takih, pri katerih morate obvezno vrteti pedale, če se hočete premikati. Torej, elektromotor vam pomaga do hitrosti 25 km/h, ko presežete to hitrost, pa se motor izklopi in poganjate sami s svojo močjo.
Vsakdo, ki se je vozil z električnim kolesom, potrdi, da gre za čudovito izkušnjo. Večina pride z vožnje nasmejan, ne »crknjen«, ampak prijetno utrujen, saj se mu je odprl novi kolesarski svet. Ko prvič sedeš na tako kolo, precej cinično pričakuješ, da boš poletel, ne da bi ti bilo treba kaj prida sukati pedal. Potem hitro ugotoviš, da jih je še kako treba in da imaš na voljo več jakosti. Voziš lahko ekonomično, rekreativno, športno ali zelo športno, nazivi stopenj se razlikujejo med znamkami koles, a je vsakomur hitro jasno, za kaj gre.
Speljevanje je prvo presenečenje, kolo spelje lažje in hitreje. Na to se je treba navaditi, ker zna biti tudi nevarno vsaj za tiste s slabšimi refleksi. Drugo presenečenje sledi na prvem klancu, tam vsakdo ugotovi, da to pa res deluje, ta reč res pomaga, tole pa zelo pomaga, tole je pa »superca«! In kolesar je navdušen. Potem pride tretje presenečenje: vozite se in vozite in prekolesarili ste veliko več kot običajno, a baterija še vedno pomaga, izginili sta samo dve črtici od petih, na primer. In potem greste še na en hrib. Na tem hribu ugotovite, da je to že vaš tretji danes. Z običajnim kolesom se privlečete domov izmučeni s prvega in edinega hriba v dnevu.
Ne, ni namen samo voziti se več in dlje. Skeptiki pravijo, da se jim ni treba voziti ves dan, da bi uživali na kolesu, da uživajo tudi, če na dan dosežejo »samo« en hrib. Tudi oni imajo prav, vendar mi govorimo o novem kolesarskem svetu, o novih kolesarskih izkušnjah in zakaj jih ne bi doživeli, če nam jih tako lepo ponujajo. Četrto presenečenje sledi na koncu, ko ugotovite, da ste prav prijetno utrujeni, da ste porabili ogromno kalorij, a tudi prekolesarili več kilometrov in celo hitrejši ste bili. In prav to četrto presenečenje je najlepše. Šele takrat se zaveste, da je električno kolo tudi športno rekreativni rekvizit in ne samo nov način prevoza od točke a do točke b, ne da bi se medtem naprezali in potili.
Kaj pa, če se celo pot vozim z manj kot 25 km/h? Je potem kaj haska od takega kolesarjenja? Seveda je, tudi če greste po ravnem s takšno hitrostjo, boste morali krepko vrteti pedala, da se boste premikali, kajti ti elektromotorji so pametni motorji in pomagajo točno takrat, ko ugotovijo, da ste pomoči potrebni, četudi vklopite na »turbo«. Če pa greste navkreber, ni nujno, da boste prišli do vrha. Da če niste vsaj malo telesno pripravljeni, se zna zgoditi, da ne bosta premagali vašega osovraženega klanca niti z električnim kolesom.
Torej, če se še vedno sprašujete: zakaj vendar? Odgovor je na dlani: mar telesno manj pripravljeni, starejši ali kolesarji začetniki, tudi mladi, poškodovani in drugi nimajo pravice do čudovitega kolesarskega sveta? Gorsko kolo na elektriko ni moped, saj ga je treba vseeno poganjati, da se premika, in pri tem nam pomaga elektrika. To je pač električno kolo. Nič drugega, pa če nam gre še tako v nos. Nekaj novega je v našem svetu in to bo treba sprejeti, veliko nas je že.
Na trgu je vsako leto več ponudnikov predelav navadnih koles v električne. In če vsakega takega ponudnika vprašate, ali je tako kolo atestirano, vedno dobimo odgovor, da je, sicer ga ne bi prodajali. Da, imajo atestiran set, ki ti ga bodo vgradili na kolo. Samo set. In ko vam vgradijo ali to celo naredite sami doma, potem kolo, ki je postalo električno kolo, ni kot celota atestirano. In tako kolo ne more biti varno!
Vsak prodajalec mora izpolnjevati vse varnostne zahteve koles EPAC. To je pravzaprav bistvo električnih koles. Nesreče z njimi se dogajajo in se bodo stopnjevale s povečano prodajo. Električno kolo je celo podrejeno varnostnim standardom, torej mora biti narejeno tako, da prenese motor in baterijo, močno povečano moč in ne nazadnje težo. Zavore morajo biti prilagojene, vilice morajo biti prilagojene, ves okvir, težišče okvirja, zato se motor namešča v gonilni sklop, obročniki morajo biti prilagojeni, prav tako plašči, skratka celotno kolo je drugačno, povsem prilagojeno električnemu kolesu, in ne navadnemu. To je pomembno!
Pomembno je tudi, da prodajalci svetujejo, izrecno povedo, da je vožnja s takim kolesom povsem drugačna kot z navadnim. Ne zadostuje samo pokazati, kako deluje motor, kolesar mora vedeti, katere so osnovne in katere skrite nevarnosti teh koles. To je nova dimenzija kolesarjenja! In to v vseh pogledih.
Električna kolesa so tu in ostala bodo
In sprijazniti se moramo, da so res všečna. Seveda obstajajo kolesarji, ki še vedno trdijo, da dokler bodo kolesarili, ne bodo vozili električnega kolesa. Ko ne bodo več zmogli obračati pedalov, se bodo pa lotili drugega hobija. In imajo prav. Vse dokler ne poskusijo voziti takega kolesa. Ko doživijo vožnjo z električnim kolesom, ugotovijo, da je to popolnoma drugačen način kolesarjenja, da je to drug svet, pravzaprav. In spet imajo prav.
Danes, če se boste znašli v kakšnem imenitnem kolesarskem središču v eni izmed dolomitskih ali alpskih turističnih središč, boste lahko opazili, da redko kdo vozi običajno kolo, sploh običajno gorsko kolo. FOTO: Arhiv Delo/Polet
To je še neraziskani svet vsakega kolesarja. Danes, če se boste znašli v kakšnem imenitnem kolesarskem središču v eni izmed dolomitskih ali alpskih turističnih središč, boste lahko opazili, da redko kdo vozi običajno kolo, sploh običajno gorsko kolo. Povsod so samo izposojevalnice električnih koles, povsod so kolesarji z električnimi kolesi. Zakaj? Zato, ker električno kolo po tistih krajih omogoča več kolesarjenja, zato ker ljudje tam ne kolesarijo zato, da trenirajo, ampak zato, da vidijo čim več sveta s sedeža kolesa.
Električna kolesa so najprej našla lastnike med mestnimi kolesarji, potem je trajalo nekaj časa, da so kolesarji ugotovili, da je električno gorsko kolo veliko bolj praktično kot običajno gorsko kolo. In potem električnega buma nihče več ni mogel ustaviti. Danes lahko rečemo, da so električna kolesa povsem običajna izbira v prodajalni koles. Prodajalci celo potrjujejo, da se prodaja iz leta v leto skokovito povečuje in nič še ne kaže, da bi se trend umiril. V razvitih kolesarskih državah že nekaj sezon prodajo več električnih koles kot običajnih. Taka sezona tudi v Sloveniji ni daleč, o tem smo prepričani.
Kolesarjenje z električnim kolesom je čista zabava
V prvo skupino spadajo električna kolesa, ki so opremljena z elektromotorjem in ročico za pospeševanje. V vsakdanji rabi uporabljamo za ta kolesa naziv E-bike. V drugo skupino električnih koles uvrščamo kolesa z elektromotorjem, vendar brez ročice za pospeševanje. Za ta kolesa uporabljamo naziv Pedelec. Vendar pri nas ne uporabljamo izraza pedelec, ampak zgolj električno kolo. In to mogoče bega nekatere kolesarje. V Sloveniji boste težko kupili električno kolo, ki se lahko vozi brez obračanja pedal, večina v ponudi je takih, pri katerih morate obvezno vrteti pedale, če se hočete premikati. Torej, elektromotor vam pomaga do hitrosti 25 km/h, ko presežete to hitrost, pa se motor izklopi in poganjate sami s svojo močjo.
Električna kolesa so najprej našla lastnike med mestnimi kolesarji, potem je trajalo nekaj časa, da so kolesarji ugotovili, da je električno gorsko kolo veliko bolj praktično kot običajno gorsko kolo. FOTO: Arhiv Delo/Polet
Vsakdo, ki se je vozil z električnim kolesom, potrdi, da gre za čudovito izkušnjo. Večina pride z vožnje nasmejan, ne »crknjen«, ampak prijetno utrujen, saj se mu je odprl novi kolesarski svet. Ko prvič sedeš na tako kolo, precej cinično pričakuješ, da boš poletel, ne da bi ti bilo treba kaj prida sukati pedal. Potem hitro ugotoviš, da jih je še kako treba in da imaš na voljo več jakosti. Voziš lahko ekonomično, rekreativno, športno ali zelo športno, nazivi stopenj se razlikujejo med znamkami koles, a je vsakomur hitro jasno, za kaj gre.
Presenečenja se vrstijo
Speljevanje je prvo presenečenje, kolo spelje lažje in hitreje. Na to se je treba navaditi, ker zna biti tudi nevarno vsaj za tiste s slabšimi refleksi. Drugo presenečenje sledi na prvem klancu, tam vsakdo ugotovi, da to pa res deluje, ta reč res pomaga, tole pa zelo pomaga, tole je pa »superca«! In kolesar je navdušen. Potem pride tretje presenečenje: vozite se in vozite in prekolesarili ste veliko več kot običajno, a baterija še vedno pomaga, izginili sta samo dve črtici od petih, na primer. In potem greste še na en hrib. Na tem hribu ugotovite, da je to že vaš tretji danes. Z običajnim kolesom se privlečete domov izmučeni s prvega in edinega hriba v dnevu.
Ne, ni namen samo voziti se več in dlje. Skeptiki pravijo, da se jim ni treba voziti ves dan, da bi uživali na kolesu, da uživajo tudi, če na dan dosežejo »samo« en hrib. FOTO: Arhiv Delo/Polet
Ne, ni namen samo voziti se več in dlje. Skeptiki pravijo, da se jim ni treba voziti ves dan, da bi uživali na kolesu, da uživajo tudi, če na dan dosežejo »samo« en hrib. Tudi oni imajo prav, vendar mi govorimo o novem kolesarskem svetu, o novih kolesarskih izkušnjah in zakaj jih ne bi doživeli, če nam jih tako lepo ponujajo. Četrto presenečenje sledi na koncu, ko ugotovite, da ste prav prijetno utrujeni, da ste porabili ogromno kalorij, a tudi prekolesarili več kilometrov in celo hitrejši ste bili. In prav to četrto presenečenje je najlepše. Šele takrat se zaveste, da je električno kolo tudi športno rekreativni rekvizit in ne samo nov način prevoza od točke a do točke b, ne da bi se medtem naprezali in potili.
Kaj pa, če se celo pot vozim z manj kot 25 km/h? Je potem kaj haska od takega kolesarjenja? FOTO: Arhiv Delo/Polet
Kaj pa, če se celo pot vozim z manj kot 25 km/h? Je potem kaj haska od takega kolesarjenja? Seveda je, tudi če greste po ravnem s takšno hitrostjo, boste morali krepko vrteti pedala, da se boste premikali, kajti ti elektromotorji so pametni motorji in pomagajo točno takrat, ko ugotovijo, da ste pomoči potrebni, četudi vklopite na »turbo«. Če pa greste navkreber, ni nujno, da boste prišli do vrha. Da če niste vsaj malo telesno pripravljeni, se zna zgoditi, da ne bosta premagali vašega osovraženega klanca niti z električnim kolesom.
Torej, če se še vedno sprašujete: zakaj vendar? Odgovor je na dlani: mar telesno manj pripravljeni, starejši ali kolesarji začetniki, tudi mladi, poškodovani in drugi nimajo pravice do čudovitega kolesarskega sveta? Gorsko kolo na elektriko ni moped, saj ga je treba vseeno poganjati, da se premika, in pri tem nam pomaga elektrika. To je pač električno kolo. Nič drugega, pa če nam gre še tako v nos. Nekaj novega je v našem svetu in to bo treba sprejeti, veliko nas je že.
