Tiskane izdaje
Že za diplomo je pisala o femicidih, nasilnih smrtih žensk, posledic spolno specifičnega nasilja. Raziskovanju problematike nasilja nad ženskami se je posvetila tudi v doktorski disertaciji, ko je opravila prvo obširnejšo empirično raziskavo o intimnopartnerskih umorih v Sloveniji. Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete, kot zunanja sodelavka društva SOS telefon pa opravlja različne naloge, povezane z ozaveščanjem in izobraževanjem o nasilju v zasebni sferi.
Kaj vas je od sociologije kulture in zgodovine, ki ste ju študirali, gnalo, da se lotite preučevanja 24 sodnih spisov o intimnopartnerskih umorih ali poskusih umora pri nas, ki so najpogostejša oblika smrtonosnega nasilja nad ženskami?
Ženske so statistično gledano podvržene določenim oblikam nasilja, ki so povezane s spolom, denimo intimnopartnersko nasilje, posilstva, spolno nadlegovanje, prostitucija, zalezovanje, obrezovanje spolnih genitalij, zločini iz časti, spolno selektivni abortusi itn. Raziskave kažejo, da so omenjene oblike nasilja glavni razlogi za prezgodnje (nasilne) smrti žensk po svetu. V diplomi me je zanimal širši koncept femicida, nato sem se začela posebej zanimati za problematiko intimnopartnerskih umorov, saj, sodeč po statističnih podatkih, več kot polovico vseh nasilnih smrti žensk povzročijo njihovi bivši ali aktualni intimni oziroma zakonski partnerji, kar za moške ne velja. Zdelo se mi je absurdno, da si nekdo pridrži pravico vzeti drugemu življenje. Z vidika pravičnosti in zanimanja za odnose med spoloma me to ni pustilo ravnodušne, zato sem se odločila to raziskati v doktoratu. V Sloveniji doslej ni bilo takšnih raziskav, medtem ko imajo denimo v Kanadi ali ZDA dolgoletno prakso ukvarjanja s problematiko intimnopartnerskega nasilja in umorov ter posledično preventivnim delom na tem področju.
Tragedijam, povezanim z družinskim oziroma intimnopartnerskim nasiljem, letos ni konca. Denimo, v Dravogradu je moški umoril partnerico in potem storil samomor, v Zlatoličju je moški domnevno zaradi »maščevanja kot posledice neuslišane ljubezni« do smrti večkrat zabodel mlajšo žensko. Kaj poleg tega, da najpogosteje ubijejo (nekdanje) partnerice moški, še kažejo analize intimnopartnerskih umorov v Sloveniji in njihove spolne zaznamovanosti?
Moja raziskava jasno kaže in to potrjujejo tudi mednarodne raziskave, da intimnopartnerski umori niso naključna kazniva dejanja ali nesreče, ki se zgodijo nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali »izbruha strasti« pri sicer nenasilnem moškem posamezniku, temveč gre največkrat za končno dejanje v kontinuumu nasilja. Raziskava je pokazala, da moški, ki so nasilni do svojih partneric, postanejo najnevarnejši takrat, ko je njihova moč v odnosu izzvana. To se kaže s podatkom, da med bolj kritične sodijo trenutki oz. obdobja, ko se ženska odloči zapustiti nasilnega partnerja, saj je bil v več kot polovici primerov to povod za kaznivo dejanje. Kar seveda ne pomeni, da je bolj varna, če v takšnem odnosu vztraja. Vselej je za žensko, ki je žrtev nasilja, edina rešitev ta, da takšen donos konča. Podatek je pomemben, da se institucije in širša javnost zavedajo, da sta zaščita in podpora žrtev potrebni tudi tedaj, ko je nasilni odnos končan. Moški, ki so nasilni v zasebnih odnosih, imajo zelo tradicionalna prepričanja o partnerskih odnosih in o vlogi ženske. Partnerico razumejo kot lastnino, ki jo s partnerskim odnosom pridobijo v trajno last. Kot taka mu nima pravice nasprotovati ali ga zapustiti, zato vsak njen upor razume kot neposredno kršitev svojih pravic in poseg v svojo pozicijo moči, pri čemer meni, da lahko za zaščito svojih pravic poseže po vseh sredstvih, tudi najskrajnejših, kot je umor. Nekatere ameriške raziskovalke ponazarjajo omenjeno s frazo, ki jo nasilni moški večkrat izrečejo v grožnjah partnericam: »Ali moja ali nikogaršnja.« Za zaščito lastne pozicije moči se tako v njihovih glavah nemalokrat odvijajo tudi najhujši možni scenariji.
Pri smrtonosnem nasilju nad ženskami ste zato kritični do uporabe izrazov, kot je denimo dejanje iz ljubosumja, kajne?
Tako je. Navado imamo vse metati v isti koš, denimo konfliktne dogodke v partnerskih zvezah, neuslišana ljubezen, ljubosumje, kar je nekaj povsem drugega od nasilja. Ko govorimo o motivih intimnopartnerskih umorov in nasilja, raje govorim o posestniški drži nasilnega partnerja. Ljubosumje, da, vendar je morbidno oz. ekstremno, in ni povezano z občutkom strahu pred izgubo ljubljene osebe. Sicer dopuščam možnost, da so storilci lahko v začetni fazi ženske tudi ljubili, ampak celoten kontekst dogajanja pred umorom jasno kaže, da v primerih umorov in poskusov umora ne moremo govoriti o ljubezni, temveč o posestniških in nasilnih odnosih. Če karikiram, bi jih celo lahko označila za sužnjelastniške, češ, imamo pozicijo moškega, ki zavzame pozicijo patriarhalnega gospoda, partnerico jemlje kot svojo lastnino, in na drugi strani imamo žensko, ki je praviloma popolnoma podrejena.
Imajo storilci najekstremnejših oblik nasilja zavestni uvid v svoje nasilno dejanje?
Storilci praviloma niso kazali pravega uvida v storjeno kaznivo dejanje. Iz analize izvedeniških mnenj in zagovorov obdolžencev sicer izhaja, da so dejanje obžalovali, a ne tako, da bi kazali ustrezen uvid v lastno nasilno vedenje in kritičnost do nasilja, saj so skoraj brez izjeme prelagali razlog za nasilje in kaznivo dejanje na partnerico, češ, »če ne bi tega storila«, »če me ne bi zapustila«, ji ne bi ničesar storil. Prav tako so minimalizirali nasilje, v nekaterih primerih pa tudi zanikali očitno.
Pomemben je tudi podatek, da so sodišča samo v treh od 24 primerov dosodila, da je storilec dejanje storil v stanju neprištevnosti, zaradi duševne bolezni, ki naj bi mu preprečila zavedanje lastnih dejanj ob izvedbi kaznivega dejanja. V drugih primerih je storilec zelo dobro vedel, kaj počne; šlo je za premišljeno, racionalno dejanje, v nekaterih primerih za načrtovano, v drugih morda za dejanje v afektu, ampak vseeno ne tako, da se ne bi zavedal svojega početja. Eden kazalcev je denimo način izvedbe kaznivega dejanja z uporabo ekstremnega nasilja. Primer v Zlatoličju kaže na to, da je storilec s 16 vbodi bil odločen izvesti kaznivo dejanje do konca.
Kdaj govorimo o ekstremnem nasilju?
Tedaj ko storilec uporabi več nasilja, kot je treba za samo izvedbo kaznivega dejanja, in multiple nasilne metode. Torej ko je žrtev dejansko že mrtva, uporabi še dodatno nasilje, da znese ves svoj bes in gnev nad njo. Uporaba ekstremnega nasilja je značilnost, ki zaznamuje večino intimnopartnerskih umorov in menim, da dodatno izkazuje posestniško držo moškega nad žensko ter s tem povezano maščevalno naravnanost in odločenost pri izvedbi kaznivega dejanja. Praviloma tudi motivi kažejo na to povezavo. Pravim jim posestniški motivi, kontekstualno sem sodijo različne okoliščine, ki so neposredno povezane s tem, da se je žrtev, ki je bila dolga leta podrejena in je doživljala nasilje, v neki točki postavila zase. Povzročitelj kaznivega dejanja tega večinoma ni sprejel in je svojo moč poskušal uveljaviti tako, da se ji je odločil vzeti življenje.
Je mogoče, da ženske nasilja dolgo ne zaznajo kot škodljivega? Ali drugače: kakšen manevrski prostor ženska, ki je dolgo žrtev psihičnega ali fizičnega nasilja, sploh ima?
Ženske praviloma potrebujejo zelo dolgo, preden končajo nasilen odnos, kar je posledica prepleta različnih dejavnikov in kompleksnosti intimnopartnerskega nasilja. Gre namreč za nasilje, ki se dogaja med osebama, ki imata stkan intimni odnos. Vedeti moramo, da se nasilen intimnopartnerski odnos nikoli ne začne z nasiljem, ampak se praviloma razvije postopoma, z navidezno običajnimi interakcijami in navidezno neškodljivimi taktikami manipulacije in psihičnega nasilja, kot so denimo pretirano izkazovanje pozornosti, ljubosumje, omejevanje gibanja, poniževanje, s katerimi poskuša partner nadzorovati in strahovati partnerico ter ji s tem odvzeti moč in avtonomijo. Tako postaja oseba vse bolj ranljiva in vse manj odporna proti nasilju, ki ga doživlja, zato je z njo laže manipulirati. To, da sta žrtev in storilec intimno povezana, imata skupne otroke, skupno zgodovino ter obdobja, ki so lahko povsem običajna, t. i. obdobja miru, prav tako vpliva na to, da žrtve dolgo ne zaznajo resnosti takega vedenja. Bržkone tudi menijo, da je to normalen del odnosov, saj se pri njih tudi pokaže problem brezkompromisnega sprejemanja svoje ženske vloge.
Nikakor ne bom pozabila primera 17-letnega dekleta, ki jo je umoril nekaj let starejši partner. Iz pisma, ki ga je pred umorom poslala sošolkam, je bilo mogoče razbrati, da je nasilje, ki ga je obdolženi izvajal nad njo, razumela kot njegovo pravico, saj je zapisala, da je s fantom že toliko časa, da ima on pravico do pretepanja.
Posebno težko prepoznavno je zlasti psihično nasilje, saj ženske praviloma potrebujejo zelo veliko časa, da ga kot takšno prepoznajo. Je pa treba opozoriti, da je psihično nasilje prav tako zelo nevarno, saj je iz raziskave razvidno, da v tretjini primerov storilec pred storitvijo kaznivega dejanja ni bil fizično nasilen nad žrtvijo. Torej je bilo kaznivo dejanje poskusa umora ali umora prvi resnejši fizični izbruh nad partnerico. Je pa bilo iz dokaznega gradiva v spisih mogoče ugotoviti, da so bili ti storilci prej izredno psihično nasilni. To pomeni posestniški, posedovalni, vzkipljivi, omejevali so gibanje, vendar so same žrtve v teh primerih redko govorile o psihičnem nasilju.
Ste morda v raziskavi ugotovili povezavo, da so bili moški storilci v otroštvu žrtve ali priče nasilja?
Da, vendar le v tretjini primerov. To je nedvomno lahko eden od dejavnikov, ki vplivajo na njihovo dojemanje odnosov med spoloma. To, da je otrok, zlasti deček, priča nasilju očeta nad materjo, lahko vpliva na to, da enake vzorce prenese v svoje odnose v odrasli dobi. Zato je tudi pomembno, da se otroka iz nasilne družine odstrani in da se tak odnos konča. Otrok je žrtev nasilja že samo, če nasilje opazuje. Nikakor in v nobeni točki ni za interes otroka najboljše odraščanje v nasilni celici. Analiza značilnosti storilcev kaže tudi na skupno togo patriarhalno vzgojo. Eden, denimo, je bil jasen, da ima pravico svojo partnerico disciplinirati tudi z nasiljem, če ga ne uboga.
Poudarjate, da intimnopartnerski umori niso naključna dejanja nenasilnih moških.
Da, tako je. To je ena pomembnejših ugotovitev, saj nam to nakazuje, da je takšna kazniva dejanja mogoče preprečiti. Vsi storilci, ki sem jih preučila, so bili prej dolga leta nasilni do partneric, prav tako so svojo namero pred izvedbo kaznivega dejanja jasno nakazovali z grožnjami in zalezovanjem. Je pa pomembno opozoriti, da nasilje uporabljajo različno. Izstopajo trije profili. Med storilci prevladujejo moški, ki praviloma nasilje uporabljajo le znotraj doma, saj le manj kot tretjina storilcev sodi v profil vsesplošno nasilnega moškega. Torej da so bili tudi zunaj doma poznani kot agresivni in so za vsakršno razreševanje situacij uporabili nasilje. Najpogostejši tip storilca pooseblja moški, ki je pogosto zelo priljubljen zunaj doma, izredno nasilen pa doma, zaradi česar okolica pogosto ne verjame, da je takšen moški česa takega sposoben. Tretji tip je prav tako nasilen samo znotraj družine, vendar bistveno bolj introvertiran, ne toliko priljubljen zunaj doma, vendar v okolici poznan kot neškodljiv. Vidimo torej, da h kompleksnosti neprepoznavanja nasilja vplivajo tudi osebnosti storilcev, ki so prav tako specifične.
Opažate, da je v družbi manjša strpnost do nasilja, ampak težave pa obstajajo?
Ogromno dela je bilo narejenega za ozaveščanje javnosti o kompleksnosti in nevarnosti nasilja v zasebni sferi, vendar tako okolica, širša družba in institucije še vedno podcenjujejo tveganje in ne ukrepajo dovolj odločno. Neodločnost in prav tako nevmešavanje sta nedvomno povezana tudi z nepoznavanjem problematike nasilja in visoko družbeno toleranco do njega. Raziskave kažejo, da intimnopartnersko nasilje še vedno pogosto razumemo kot nekaj, kar sodi v zasebnost, da gre zgolj za konflikt, za kar sta običajno kriva oba partnerja, tragične dogodke pa kot eksces moškega. Kakor rečeno, zagovarjam stališče, da se takšna kazniva dejanja redko zgodijo nenadoma in jih je mogoče preprečiti, ker so napovedana. Storilci zelo jasno napovedo, kaj bodo storili, z grožnjami, ki se praviloma stopnjujejo. Pri preventivnem ukrepanju je zato potrebno učinkovitejše medinstitucionalno sodelovanje kakor tudi sodelovanje vseh vpletenih akterjev, tudi družine, prijateljev, sorodnikov.
Teorijo s prakso povezujete v društvu SOS telefon, katerega sodelavka ste, sodelujete tudi z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje. Ste si mislili, do kam vas bo raziskovanje intimnopartnerskih umorov privedlo?
Ko se mi je ponudilo delo mlade raziskovalke pod mentorstvom red. prof. dr. Milice Antić Gaber, je bila to zame uresničitev študijskih sanj. Ko sem se odločila, da bi raziskovala umore, so bili mnogi nejeverni. »A si prepričana?« To je bilo najpogostejše vprašanje. Tema se jim je sicer zdela pomembna, ampak težka. Mnogi so dvomili o koristnosti, čeprav se ravno iz primerov umorov lahko zelo veliko naučimo. Kljub akademski karieri pa je moja dolgoročna želja povezovanje teorije s prakso, saj menim, da je to edini učinkovit pristop. Zato sem bila ob priložnosti sodelovanja z SOS telefonom izredno vesela.
Koliko intimnopartnerskih umorov in poskusov umora beležijo slovenske statistike?
Lani je policija obravnavala nekaj čez 1500 prijav nasilja v družini. To je ogromno. Umori in poskusi umora sicer obsegajo le minimalen delež glede na prijave nasilja, kar je po eni strani spodbudno, vendar je kljub temu v povprečju sedem intimnopartnerskih umorov in poskusov umorov žensk na leto, kar prav tako ni malo. V tej številki pa niso vštete kolateralne žrtve, ki prav tako predstavljajo pomemben delež. Morda je pomembno poudariti, da sem v svojo raziskavo vključila tudi poskuse umora, ker menim, da med poskusom in dokončanostjo kaznivega dejanja ni razlike, saj storilec dejanja ne opusti prostovoljno, temveč dokončanje navadno preprečijo druge okoliščine.
Katere vrednote vas, poleg svetosti življenja, vodijo?
Imam močan čut za pravičnost. Odkar pomnim, sem se postavljala na stran šibkejšega. Vedno me je motilo, da je kdo izkoriščal svojo položaj moči nad šibkejšim, zlasti s prefinjenimi manipulacijami.
Ja, tepež zlomi kosti, besede pa moralno strejo človeka.
Fizično nasilje je hudo, ni pa uničujoč element. Pri intimnopartnerskem nasilju se kot najbolj uničujoče kaže kombinacija fizičnega nasilja z vzorcem, ki ženski odteguje osnovne pravice, kot so pravica do osebne svobode in avtonomnega življenja ter izolacija od mrež podpore, kot je družina, prijatelji, sorodniki. S takšnim vedenjem se vzpostavljajo režim partnerskega odnosa in pravila vsakodnevnega življenja, ki temeljijo na strahu pred povzročiteljem nasilja. Nasilno ozračje je v takšnih odnosih stalno, kar kažejo primeri, ko že en sam pogled nasilneža sporoči žrtvi, kaj mora storiti, da ne bo posledic.
