Avtomobili na vodik – preboja še vedno ni

Že ko se je pred desetletji prvič začelo več govoriti o alternativnih avtomobilskih pogonih, se je kot ena obetavnih možnosti omenjal pogon na vodik oziroma gorivne celice. Takšni (električni) avtomobili danes obstajajo, a so bolj kot ne redkost. Z njimi imajo zatrjevano velike načrte avtomobilske družbe iz Japonske in Južne Koreje, vendar so tudi njihove realne prodajne številke še vedno neznatne.

Od šestdesetih let, ko je General Motors predstavil svoj prvi koncept množičnega vozila na gorivne celice in vodik, so bili ti avtomobili vedno oddaljeni le še kako desetletje – in 50 let pozneje je še zmeraj tako. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je bilo ob koncu preteklega leta po svetu v uporabi 11 tisoč avtomobilov s pogonom na vodik in gorivne celice, od tega več kot polovica v ameriški zvezni državi Kalifornija, kolikor toliko opazno število jih je še na Japonskem, v Južni Koreji, v Evropi pa v Nemčiji. Čeprav se je v absolutnem pogledu njihova prodaja lani opazno povečala (+ 40 odstotkov), je omenjena številka še vedno izjemno majhen drobec tistega, kar se dandanes vozi po cestah; že pet milijonov baterijskih in priključnih hibridnih avtomobilov pomeni nekaj čisto drugega, pa je tudi teh v svetovnem avtomobilskem parku, ki po nekaterih ocenah obsega 1,4 milijarde vozil, še vedno le skromen delež.

Kura ali jajce

Če je pri električnih avtomobilih pogosta dilema, kaj naj bi bilo prej, kura ali jajce – avtomobili ali infrastruktura, je pri modelih na vodik in gorivne celice to še toliko bolj izrazito. Malo polnilnic, ker je malo avtomobilov, malo avtomobilov, ker je malo polnilnic ...



No, če smo pri modelih, nekaj jih je in jih izdelujejo. Največje načrte je imela ob predstavitvi svojega miraia leta 2014 Toyota, že ime mirai – prihodnost – naj bi to napovedovalo. To je doslej prvi avtomobil, ki mu pravijo serijski, čeravno gre za maloserijsko izdelavo na Japonskem. V prihodnjem desetletju naj bi jo povečali na nekaj deset tisoč primerkov na leto, a do tja jim še vedno kar nekaj manjka. Manjša japonska znamka Honda ima prav tako model z gorivnimi celicami, imenuje se clarity. Doslej je bil dostopen v le manjših količinah, prav tako največ v ZDA, predvsem za izposojo, v Evropo je prišlo le nekaj primerkov za predstavitev tehnike. Tretji »tekmec« je najmlajši, imenuje se hyundai nexo, prodajati so ga začeli lani, in medtem ko sta prva dva limuzini, gre tu za malo višjega križanca.



Vsi imajo v dnu posode z uplinjenim vodikom, sklad gorivnih celic, v katerih z oksidacijo vodika nastajata električna energija in vodna para, baterijo in električni motor. Če se na tem mestu ne ukvarjamo, kako se pridobiva vodik in kako se hrani (ne eno ne drugo ni čisto preprosto), se zdi ta pogon še kar obetaven, doseg naštetih je z enim polnjenjem velik, okoli 600 kilometrov, polnjenje na sodobnih vodikovih črpalkah pa poteka hitro, vzame le nekaj minut.

Črpalk za vodik zelo malo

Seveda pa je črpalk še vedno malo, v Evropi še največ v Nemčiji (50), pri nas le ena in ne deluje, po zatrjevanju Petrola zaradi neuporabe. Tudi tlak polnjenja na njej ni bil prav visok, kar je bil po besedah predstavnikov Toyote in Hyundaia v Sloveniji razlog, da miraia in nexa sem niso pripeljali niti v demonstracijske namene, kar da bi drugače storili. V svežem srednjeročnem načrtu želi sicer Slovenija do leta 2030 postaviti tri vodikove črpalke … ampak je že nekdanji akcijski program za alternativna goriva v prometu do leta 2015 predvideval štiri vodikove polnilnice z definiranimi končnimi uporabniki. Kakor pravijo na Petrolu, zgolj nekajdnevna raba vozila, gnanega na vodik, ne omogoča varne in vzdržne rabe polnilnic. Težko je v tej smeri delati kakršne koli povezave, a po eksploziji takšne polnilnice na Norveškem pred tedni se je spet porodil kakšen dvom.

Prej omenjena modela seveda nista poceni, nexo stane v Nemčiji 70 tisoč evrov, mirai okoli 80 tisočakov. Kdaj, če sploh, se bo zgodil množični preboj gorivnih celic v avtomobilih? V Evropi velikih načrtov na to temo trenut­no ni zaslediti. Morda se še spomnite BMW-jeve serije 7 hydrogen, kjer so za pogon uporabljali vodik, ampak je bil utekočinjen in je poganjal prilagojen bencinski motor. Danes tega ni več, BMW bo sicer leta 2021  imel  testno floto modelov X5 in X7 na gorivne celice, vendar pa je njihov glavni razvojni Klaus Fröhlich nedavno za Automotive Newws Europe dejal, da so gorivne celice glede na baterijske električne avtomobile mnogo predrage. Meni, da so vsaj srednjeročno primerne predvsem za srednje in težke tovornjake, kjer da bi bila v primeru baterijskega električnega pogona zaradi velike količine potrebnih akumulatorjev zmanjšana nosilnost.

Ameriški zvezd­nik električne mobilnosti Elon Musk ima sicer v načrtih tudi pripravo električnega tovornjaka (tesla semi), je pa sicer znan po besedah, da so avtomobili na gorivne celice čista neumnost … Bolj so optimistični v Aziji. Hyundai v svoji viziji za leto 2030 predvideva, da bodo do takrat izdelali kar pol milijona avtomobilov na gorivne celice. Tudi na Kitajskem se zanimajo za to tehniko: Wan Gang, nekdanji kitajski minister za znanost in tehnologijo, ki je po pisanju zahodnih medijev veljal za očeta kitajskega prodora na področje električnih avtomobilov, torej bi mu lahko rekli kitajski Elon Musk, meni, da bo naslednja era pripadla prav tehnologiji gorivnih celic.