Clio iz Pariza

Initiale Paris pri Renaultu že dolgo pomeni tisto največ, kar si lahko zaželi kupec katerega od njihovih modelov. Tudi novega clia, v katerem se tako vozite v salonskem vzdušju in z bolj ali manj vso opremo za udobje in varnost, ki jo premore avtomobil tega cenovnega razreda. Bil bi za petico, če mu ne bi nekaj točk pobrala neuigrana pogonska kombinacija.


 
Novi clio je morda največji napredek doživel prav v ureditvi notranjosti, kjer se vsaj spredaj zdi, da sedite v za številko večjem avtomobilu. Oprema initiale paris ta občutek še poudarja, še posebej to velja za sedeže s podloženim pravim usnjem, z lepim vzorcem in šivi po robovih, sprednja si lahko tudi ogrejemo, prav enako velja za v usnje odeti volan.

Navzven se clio initiale postavlja z enkratno oblikovanimi 17-palčnimi platišči iz lahke zlitine, lučmi, ki so povsem iz svetečih diod, posebnimi ornamenti na maski, pa malce svetlečo črno barvo karoserije, ki sicer ni moja najljubša, saj daje sicer elegantnemu avtomobilu že kar preveč resno podobo.

A to so zelo osebni okusi, stvari si seveda lahko izberemo drugače. Vsekakor pa bi tudi v kaki drugi opremi veljalo, da je ureditev kvalitetna. Čeravno nisem prijatelj zaslonov na dotik, ker med vožnjo hočeš nočeš odvračajo pogled s ceste, sem se s cliovo pokončno tablico kar spoprijateljil, saj je pripravljena precej logično in se zelo dobro odziva.



Volanski obroč je dokaj velik in za moj okus v vožnji ravno prav neposreden. Na njem in okoli njega je več različnih tipk, ki so dokaj dobro dosegljive, tudi v zvezi z asistenčnimi sistemi, ki jih je v tej opremi res veliko in so po večini koristni.



Merilniki za volanom kot klasičen prikaz informacij mi ustrezajo, na njih je bolj ali manj vse potrebno in ne kaj preveč.

Renaultova kartica-ključ je standardno prava stvar, ki jo šele danes, po toliko letih posnemajo (nekateri) tekmeci. Tudi zato ji oprostim, da me je avto nekajkrat pozval, kje da je, čeprav sem jo imel v bližnjem žepu … Ročica menjalnika je elegantno oblikovana, dobro se ujema v sofisticirano celoto kabine.

Menjalnik je bil samodejni in v navezi s trenutno najmočnejšim bencinski motorjem,1,3-litrskim turbo štirivaljnikom z najvišjo močjo 96 kW (133 KM). Že nekajkrat smo v kakem cliovem koncernskem sorodniku o tej zvezi napisali kako pripombo in tudi tokrat je tako. Ta sedemstopenjski menjalnik z dvema sklopkama se tudi v tem primeru ne more izogniti neprijetnemu cukanju pri speljevanju z mesta, še posebej ob vklopljeni funkciji auto hold, ki vozilo v prostem teku drži na mestu. To lahko spravite na minimum z res blagim dodajanjem plina. To pač ni znak visokega udobja.

No, ko se clio odpelje naprej, je vse dobro, menjalnik prestavlja mirno, gor ali dol. Moči je dovolj, motor jo po potrebi pokaže brez naprezanja, v bistvu je precej tih, morebitni prehitevalni manevri pa lahkotni. Naj dodam, da je ta bencinski agregat trenutno na voljo je s samodejnim menjalnikom, če hočete ročnega, se boste morali odločiti za manjši (trivaljni) motor.

Porabo sem še v dokaj hladnem delu leta in na zimskih pnevmatikah  v mestu uspel držati rahlo nad 7,5 litra, na relacijskem potovanju jo spustite tja proti 6 litrom. Solidno, ne pa kaj več.