Drugačno majhen

Minijevih 60: Kako je Alec Issigonis na dobrih treh metrih našel dovolj prostora za štiri potnike in njihovo prtljago

Objavljeno
13. marec 2019 16.00
Posodobljeno
13. marec 2019 16.00
Sodobni in klasični – podobna, pa vendar drugačna.
Biloje obdobje sueške krize, nafta je bila draga, primanjkovalo je je tudi v Angliji, ki si je komaj dobro opomogla od vojne. Veliki avtomobili in njihovi veliki motorji so bili preveč potratni, domisliti se je bilo treba česa drugega.
Takrat so v Nemčiji in še kje uspevali balončkasti mikro avtomobili, ki pa s svojo pojavo niti najmanj niso bili všeč direktorju družbe British Motor Corporation. Na njegove želje je znal odgovoriti Alec Issigonis. Britanec grškega rodu, rojen v Turčiji, je navdih za nekaj drugačno majhnega, kar bi ugajalo njegovemu šefu, dobil v Dechauxovem konceptu iz leta 1947, pri pripravi novega avtomobila pa je imel v glavi dve bistveni zahtevi – ugodno ceno in dovolj prostora.

Njegov izdelek, mini, je bil točno to: na dobrih treh metrih dolžine (302 cm) je našel dovolj prostora za štiri potnike in njihovo prtljago, to pa mu je uspelo tako, da je kolesa porinil v skrajne kote avtomobila, spredaj prečno namestil štirivaljni motor, pogon pa je bil sprednji. Da ne bi bila zmogljivost prevelika, so motor iz prototipa celo pomanjšali, 848-kubični bencinski agregat je nato uvodoma zmogel moč 32 konjev. Avtomobil z ekstremno kratkima previsoma in le parom vrat je bil res majhen navzven in prostoren navznoter, pa seveda izredno lahek, z maso komaj 600 kilogramov.

image
Minijeva zgodba Foto promocijsko gradivo


Uradno so ga predstavili avgusta 1959 – torej jih bo šestdeset dopolnil sredi letošnjega poletja – najprej pod dvema imenoma, morris mini minor in austin seven. Čez dve leti je ohranil le ime mini, osem let kasneje je postal samostojna znamka. Mini je na Otoku hitro pridobil priljubljenost, med pripadniki različnih družbenih razredov. Menda je tedanji mož princese Margarete uporabil svoj vpliv in prijatelju Issigonisu omogočil, da je talente novega malega avta prikazal celo kraljici Elizabeti, ki da je prisedla na sovoznikov sedež in dovolila, da jo je popeljal po dvorcu v Windsorju. Mimogrede, kasneje, leta 1969, so Issigonisu za uspeh z minijem podelili plemiški naslov sir.


image
Sir Alec Issigonis ob milijonti različici svojega malega velikana



Vanj sta se v hipu zaljubila modna oblikovalca Paul Smith in Mary Quant, navdušenja nad njim niso skrivali največji rock in pop zvezdniki, kot Beatli, Eric Clapton in David Bowie. Tako je na primer leta 1964 John Lennon naročil minija, čeprav še ni imel vozniškega dovoljenja, George Harrison je svoj primerek posodil Claptonu, ta pa mu ga je vrnil čez tri leta ... Mini je bil seveda tudi filmska zvezda, verjetno najbolj v Italijanski misiji iz leta 1969, filmu z Michaelom Cainom v glavni vlogi, v katerem so se trije mini cooperji divje podili po Torinu.

image
Mini je v izvedbi cooper uspešno dirkal na pomembnih relijih.


Mini cooper? Da, minija je že nekaj let po tistem, ko je prišel na trg, za posebno izvedbo vzel v roke dirkač formule ena John Cooper in ga pripravil bolj nabritega, avtomobil je namreč s svojo neposredno vodljivostjo v slogu gokartov kar klical k temu. Potem so se z njim podali tudi v vrhunski reli in sredi šestdesetih zmagovali na najbolj prestižni dirki v Monte Carlu. Če se še malo vrnemo k popularni kulturi, kasneje je njegovo legendo v humoristični nanizanki Mr. Bean krepil Rowan Atkinson, nanj je prisegala slovita manekenka Kate Moss. Prav nobeno presenečenje ni bilo, da ga ima v enem svojih igralnih setov iz serije Creator tudi Lego.

image
Modelček minija iz legokock


Sčasoma so ga seveda posodabljali, predvsem znotraj in bolj rahlo zunaj, čeravno je bil ob koncu kariere leta 2000, ko so jih izdelali 5,3 milijona, precej podoben tistemu prvemu izpred 41 let. Vmes je dobil še nekaj karoserijskih variacij, v smislu karavana, pick-upa; bila je tudi izvedenka mini moke, mišljena kot nekakšen lahki terenec za britansko vojsko, kar se sicer ni obneslo, imela pa je veliko ljubiteljev med civilisti.

image
Koncept, ki napoveduje električnega minija.


Britanska industrija je bila v času prvega minija v nemirnem obdobju, nazadnje je prvega minija izdelovala družba Rover, ki je potem prešla pod okrilje bavarskega BMW. Toda Bavarci so se Roverju po letih izgub odrekli, obdržali le znamko Mini in jo leta 2001 povsem prenovili. Obliko je zasnoval Američan Frank Stephenson, retro klasika je doživela takojšen uspeh, čeprav v slogu premijske znamke in kopice dodatkov to ni bil več tisti ne predragi mini iz uvodnih vrstic. BMW je miniju prav tako dodajal različne karoserijske izvedbe, postal je kabriolet, pa žurerski clubman in esuvejevski countryman, tudi danes imate posebno nabrite izvedbe. Lani so pod znamko Mini prodali 361.000 avtomobilov, kar je bilo malce pod rekordno vrednostjo v letu prej. Zadnje čase je nekaj skrbi, kako bo v primeru trdega brexita tekla proizvodnja v proizvodnem središču v Oxfordu. •

In prihodnost?
Če je elektrika povsod okoli nas, po našem skromnem in še kakšnem bolj strokovnem mnenju velja, da bi morali biti najprej na elektriko pripravljeni manjši avtomobili. Smart je že takšen primer, nekaj desetletij po tistem, ko je imel prav to v mislih njegov idejni oče Nicolas Hayek, gre končno v smer izključno električnega pogona. Za minija tega ne moremo reči, čeprav se ve, da za letos po priključnem hibridu pripravljajo tudi izvedbo samo na elektriko, in če se ozremo nazaj, bi mu to moralo ustrezati. Ko je namreč BMW pred leti začel razmišljati o takšnih vozilih, je še pred povsem električnim modelom BMW i3 z električnim pogonom opremil testno floto minijev in jih dal 600 ljudem v začasno uporabo. Ko smo na neki razstavi o izkušnjah s testno floto vprašali takratnega prvega razvojnika bavarske tovarne Klausa Draegerja, je dejal: »Zaljubili so se vanje in jih nočejo vrniti ...«